K. Steinbuch, Portal plus: Pogled od zunaj – slovenska migrantka v Berlinu

3

Demografi poudarjajo, da Nemčija imigrante potrebuje vsaj toliko, kot imigranti potrebujemo Nemčijo; in brez delovno sposobnih priseljencev bo zaradi staranja prebivalstva podobno kot v Sloveniji drastično upadla delovna sila, kar pomeni znatno večji delež upokojencev kot zaposlenih.

Živim v Berlinu, v četrti Neukölln, ki ima na štirikrat manjši površini kot Ljubljana osmino več prebivalcev. Skoraj polovica med njimi je imigrantov oziroma so bili imigranti njihovi starši ali stari starši. Največji delež zavzemajo turške, arabske in kurdske skupnosti. Moj nekdanji sostanovalec je kurdski aktivist in politični prebežnik, ki bi ob morebitni vrnitvi v Turčijo letel naravnost v zapor. Svoje družine ni videl že celo desetletje. Eden od mojih prijateljev je Izraelec, ki se je služenju vojaškega roka izognil s pretvarjanjem, da je umsko neuravnovešen. V Izrael se noče vrniti, dokler ne bo pravice za Palestince (boji se, da nikoli). Njegova žena je Kolumbijka iz Bogote, še vedno navdušena nad tem, da lahko zvečer s prijatelji sedi v parku brez strahu za svojo varnost.

Večina mojih sosedov je muslimanov – iz Egipta, Libanona, Turčije. Vsi so neznansko prijazni in v primerjavi z neko stalno kričečo nemško družino povsem neproblematični. V stanovanju nasproti živita starejša turška zakonca, ki nam včasih prineseta domače pecivo, s fantom pa jima pomagava pri kakšnem manjšem opravilu. Svoje ulice si ne predstavljam brez turških prodajaln, kjer lahko ugodno kupiš olive in rahat lokum, in kavarn, pred katerimi ob toplem vremenu podnevi in ponoči ob čaju in dišečih vodnih pipah posedajo možaki. Prav tako bi pogrešala libanonske in palestinske lokale s poceni in okusnimi jedmi, ki jih najdeš samo v tem delu Berlina. Tu je bila namreč nastanjena velika večina palestinskih beguncev, ki so bili leta 1948 izgnani iz svoje domovine.

Ko na spletu prebiram sovražne komentarje, ki v povezavi s trenutnim valom beguncev in imigranti na splošno omenjajo vandalizem, kriminal, posilstva, konec krščanskih vrednot Evrope in podobne paranoidne nesmisle, se spomnim na skoraj milijon (!) brezdomcev, ki jih premore Nemčija, ena gospodarsko najmočnejših držav na svetu; pomislim na staro gospo, ki je pred nekaj leti osamljena preminula v svojem stanovanju, dve nadstropji pod mojim, brez družine in prijateljev, tako da je zaradi neznosnega smradu v njeno stanovanje nazadnje vdrla policija; spomnim se na nepregledno množico alkoholikov, odvisnikov in ostalih trpečih duš, nad katerimi je družba dvignile roke. Od kakršnih koli pozitivnih vrednot je v Evropi in ostalem tako imenovanem Zahodu ostalo bore malo. Občutek za skupnost, solidarnost, pomoč šibkejškim in starejšim, so nadomestili egoizem, kapital in zakon močnejšega.

Seveda ne trdim, da so med begunci in imigranti sami svetniki; tudi med njimi se, tako kot med vsemi človeškimi skupnostmi, najdejo problematični posamezniki in skupine. Vendar so pogosto že zaradi dejstva, da so tujci, še zlasti če so temnejše polti in po vrhu še muslimani, dežurni krivci za vse mogoče družbene težave. Že sama beseda imigrant je postala negativno zaznamovana in se uporablja predvsem za priseljence iz ekonomsko šibkejših in manj razvitih držav, medtem ko so priseljenci iz Zahodne Evrope in Severne Amerike v angloameriški skupnosti označeni kot “expats” (krajše za expatriates, izseljenci). Imigranti naj bi bili torej reveži, ki prihajajo v tujo državo z namenom odžiranja služb domačinom, “expats” pa so premožni, novih izkušenj željni intelektualci, ki s svojo prisotnostjo bogatijo novo okolje.

Po tej logiki sem tudi sama imigrantka, saj prihajam iz ekonomsko šibkejše države, vendar sem zaradi svetle polti načeloma obravnavana kot zahodnjakinja.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. No, to je res drugačen pogled, ki pa je kar logičen, saj so povsod dobri in slabi ljudje.

    Še vedno pa ostaja problem evropska kultura. Nekatere evropske države so se odločile, da bodo rajši spodbujale in financirale drugo kulturo kot svojo domačo.

    Povsem logično je, da bi se lahko število rojstev Evropejcev skokovito povečalo, če bi se za to sprejeli spodbudni ukrepi. Enako velja za druga področja evropske kulture.

    Vendar teh ukrepov ni. Nasprotno medijsko in sicer se spodbuja in financira razgradnja evropske in slovenske pozitivne kulture.

    In vsi pri tem sodelujemo kot cucki.

  2. Država, ki migrante lahko integrira, z njimi lahko tudi prijazno sobiva, kot to opisuje avtorica članka. Nazakonito prestopanje meje pa lahko nosi cel kup nepredvidenih posledic za državo, za njene prebivalce, pa tudi za migrante. Gre za nekritično izenačevanje ljudi, ki pa so vedno različni, z različnimi interesi, sposobnostjo in nagnjenji. Presežek pritoka nad integracijskimi zmožnostmi pa lahko povzroči neljube posledice, tudi nasilje migrantov in prebivalstva. Če bodo države pristale na tako dogajanje, bo teoretično možna okupacija zgolj z nezakonito migracijo. Na kulturne razlike, ki ob takih procesih kulminirajo do vrelišča, pa ljudje velikokrat reagirajo nervozno, tudi nasilno. Na obeh straneh, da ne bo pomote! Nezakonito, množično prestopanje meje pa je lahko tudi dobra krinka za organiziran kriminal! Razlika med vstopi in izstopi iz naše države že daje misliti tudi v to smer!

  3. Vprašam vas,kaj je plemenitejše:

    Izničenje evropske kulture in identitete ali plemenitenje evropske kulture in identitete?

Comments are closed.