K. Milles, Portal plus: Kako je nekatere preživljala država in kako je to zanje še danes samoumevno

2
216

Nenavadno je razmišljati o tem, da je komunistični ideal težil k odmiranju oziroma odmrtju države. Socialno-ekonomski red naj bi bil utemeljen na skupni lastnini produkcijskih sredstev, kar bi rezultiralo v odsotnosti družbenih razredov, denarja in države. 45 let komunizma v Jugoslaviji – ali socializma, kot so ga včasih označevali – je popačil, izkrivil vedenje, kulturo in normalna pravila obnašanja. Seveda so socializem videli kot pot v komunizem, kar je upravičevalo vodilno vlogo komunistične partije. Na koncu naj bi vsakdo živel brez pomoči države, toda ker je bil namen odpraviti države, se človek sprašuje, kako bi se ta čudež naposled zgodil.

Medtem pa je ljudem na pol poti tekočih stopnic socializma velik del njihovih izdatkov plačevala država, pa naj je šlo za šolanje, zdravstvo, najemniška stanovanja, brezplačne avtobuse, zastonj kosila ali pa plačevanje socialnih prispevkov kulturnim delavcem s strani države. Jasno je, da so bili voditelji na vrhu bogati ljudje glede na svoj življenjski slog in porabo. Imeli so avtomobile, potovanja v tujino, obmorske vikende, ki so bolj spominjali na vile, štipendije za svoje otroke, proslave, zastonj so obiskovali koncerte in tako dalje.

Tisti, ki so bili zelo na vrhu, so imeli še več: palače, jahte in letala. Zato se smehljam vsakič, ko slišim, kako voditelji v prejšnjem sistemu niso imeli ničesar. Imeli so. Njihov življenjski slog je bil takšen, kakršnega imajo milijonarji. Eno je bila fasada, realnost pa nekaj drugega. Razlike med družbenimi razredi je zamenjal monopol politične moči, ki ga je izvajal novi višji sloj.

Ali naj bomo torej presenečeni ob škandalu profesorskih dodatkov za stalno pripravljenost? Mislim, da ne. Iskanje poti do dodatkov, ki bi povečali osnovno plačo, je bilo normalno, zato so to ostanki takšnega načina, po katerem je ljudi nekoč preživljala država. Spomnim se, kako sem bil presenečen, da so ljudje v starem sistemu – in mogoče to počnejo tudi še v novem – vedno opravljali svoje zasebne telefonske klice iz pisarn. Neverjetna je bila tudi hitrost, s katero so direktorji dobili prve mobilne telefone, ki jim jih je seveda plačalo podjetje in ki nikakor niso bili poceni. V nekem trenutku so bili mobilni telefoni med direktorji celo bolj razširjeni kot v Londonu.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Zaradi takšnih in podobnih prevar se ljudem kolca po socialistični praksi družbenega sistema. ” Ne morem biti tako slabo plačan, kot lahko malo delam”.!!
    V zdravstvu je bila praksa, da si poleg stalne pripravljenosti imel tudi izgubo časa za čakanje ob injekciji na domu ali večji razdalji od avta do doma bolnika. Tako je bila 24 urna pripravljenost lahko tudi 26 ali večurna !?
    Ali ni to nepredstavljivo za najbolj izobražen strokovni kader z najhumanejšim poslanstvom ?!
    Ko je nastopila možnost zaželjene osebne prakse v zdravstvu, se je začela podaljševati tako zvana “javna praksa” kot boljša v interesu bolnika.
    To je čista prevara in razlog za ohranjanje socialističnega zdravstva in privilegijev, ki izhajajo iz monopola zdravstvenega zavarovanja.
    Spoštovanje, poštenost in resnica morajo biti veljave za organizacijo zdravstva in zavarovanja. K temu prispeva tudi osebna strokovna konkurenčnost.

  2. Odličen članek, ki pokaže kako je velika večina Slovencev bolj ali manj pokvarjena in skorumpirana. Najbolj pa nastradal zaupanje in zato trpijo osebni odnosi in zaradi tega ljudje duhovno in duševno ne rastejo in ostajajo hudobni, zlobni, žleht sužnji.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite