Nenavadno je razmišljati o tem, da je komunistični ideal težil k odmiranju oziroma odmrtju države. Socialno-ekonomski red naj bi bil utemeljen na skupni lastnini produkcijskih sredstev, kar bi rezultiralo v odsotnosti družbenih razredov, denarja in države. 45 let komunizma v Jugoslaviji – ali socializma, kot so ga včasih označevali – je popačil, izkrivil vedenje, kulturo in normalna pravila obnašanja. Seveda so socializem videli kot pot v komunizem, kar je upravičevalo vodilno vlogo komunistične partije. Na koncu naj bi vsakdo živel brez pomoči države, toda ker je bil namen odpraviti države, se človek sprašuje, kako bi se ta čudež naposled zgodil.
Medtem pa je ljudem na pol poti tekočih stopnic socializma velik del njihovih izdatkov plačevala država, pa naj je šlo za šolanje, zdravstvo, najemniška stanovanja, brezplačne avtobuse, zastonj kosila ali pa plačevanje socialnih prispevkov kulturnim delavcem s strani države. Jasno je, da so bili voditelji na vrhu bogati ljudje glede na svoj življenjski slog in porabo. Imeli so avtomobile, potovanja v tujino, obmorske vikende, ki so bolj spominjali na vile, štipendije za svoje otroke, proslave, zastonj so obiskovali koncerte in tako dalje.
Tisti, ki so bili zelo na vrhu, so imeli še več: palače, jahte in letala. Zato se smehljam vsakič, ko slišim, kako voditelji v prejšnjem sistemu niso imeli ničesar. Imeli so. Njihov življenjski slog je bil takšen, kakršnega imajo milijonarji. Eno je bila fasada, realnost pa nekaj drugega. Razlike med družbenimi razredi je zamenjal monopol politične moči, ki ga je izvajal novi višji sloj.
Ali naj bomo torej presenečeni ob škandalu profesorskih dodatkov za stalno pripravljenost? Mislim, da ne. Iskanje poti do dodatkov, ki bi povečali osnovno plačo, je bilo normalno, zato so to ostanki takšnega načina, po katerem je ljudi nekoč preživljala država. Spomnim se, kako sem bil presenečen, da so ljudje v starem sistemu – in mogoče to počnejo tudi še v novem – vedno opravljali svoje zasebne telefonske klice iz pisarn. Neverjetna je bila tudi hitrost, s katero so direktorji dobili prve mobilne telefone, ki jim jih je seveda plačalo podjetje in ki nikakor niso bili poceni. V nekem trenutku so bili mobilni telefoni med direktorji celo bolj razširjeni kot v Londonu.
Več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
