K. Miles, Slovenski čas: Trdoživost

6

O kristjanih v stiski moramo več poročati in zanje tudi več storiti

Ko sva bila z ženo na dopustu v Franciji, sva obiskala zibelko cistercijanskega reda v Citeauxu.

Moj prijatelj profesor je dejal, da nam zgodovina ne pomaga pri napovedovanju prihodnosti, ampak nam, kar je zelo pomembno, pove, kako smo prišli do točke, na kateri smo. Dodal je še, da moramo prav zato zgodovino preučevati in se seznaniti tako z dobrimi kot tudi z manj dobrimi dejstvi.

Vzponi in padci pod oblastniškimi interesi

Cistercijanski red je bil ustanovljen v Citeauxu in je bil izredno uspešen iz več razlogov. Med njimi je bil najpomembnejši njihova predanost dobrodelnosti.

Samostan je bil ustanovljen v 11. stoletju v skladu s Pravilom svetega Benedikta, ki je živel v 5. stoletju in je izhajal iz izročila t. i. puščavnikov, ki so živeli v samoti. Samostansko življenje se je razvilo na Bližnjem vzhodu in se širilo zelo počasi, toda cistercijanski red se je v nekaj letih po ustanovitvi množično razširil. Dobrodelno listino je sestavil Anglež Stephen Harding, eden izmed prvih opatov v Citeauxu. Na angleški demokratični način je bil vsak samostan avtonomen, in čeprav so v vsakem izmed njih molili enake molitve in peli enake speve, se opat maternega samostana nikakor ni smel vpletati v upravljanje posameznih opatij. Še en Anglež, Stephen Langton, kardinal in canterburyjski nadškof, ki je bil rojen kmalu za Stephenom Hardingom, je podobno demokratično narode dojemal kot svobodne v Bogu in je zaslovel kot eden izmed pobudnikov magne karte, velike listine svoboščin, ki jo v anglosaškem svetu še vedno izjemno cenijo. Pripisujejo mu tudi razdelitev Svetega pisma na standardno sodobno ureditev poglavij, kakršno poznamo danes.

Samostani so bili priče številnim vzponom in padcem, ko so krščanstvo napadali različni oblastniški interesi. Najbolj znameniti med njimi so dobro znani večini ljudi: francoska revolucija, angleški kralj Henrik VIII., Napoleon in njegove vojske, boljševiška revolucija, komunizem, vikingi, Mavri, vpadi barbarov. Samostani so nato trpeli zaradi sporov znotraj krščanstva, nazadnje med reformacijo, pred tem že pod Karlom Velikim, ki je sam prevzel imenovanje opatov, pa v obdobjih papežev in protipapežev.

Na Zahod so vplivale tudi različne herezije, arijanizem, katarizem, valdenizem, janzenizem in podobno.

Veliki samostani so bili pogosto uničeni, kljub temu da so bili središča izobraževanja in zdravilstva. Osupljivo je bilo obiskati znameniti samostan v Clairvauxu in ugotoviti, da je vse od časov, ko je bil med francosko revolucijo razpuščen in prodan, služil kot zapor. Napoleon ga je kupil od novih lastnikov in ga spremenil v ječo. Osupljiv se mi je zdel tudi podatek, da je bil eden izmed prvih ukrepov, ko so komunisti leta 1945 prevzeli oblast v Jugoslaviji, zaprtje številnih verskih dobrodelnih organizacij, čeprav je to povzročilo veliko trpljenja malemu človeku. Verjetno je temu botrovalo tudi zavist zaradi gospodarskega uspeha samostanov kot kmetij in “tovarn” za izdelavo rastlinskih zdravil.

Ne anahronizem, temveč navdihujoč zgled

Danes so samostani izpostavljeni družbenemu pritisku, ker v sodobnem svetu delujejo kot anahronizem. Zamisel o samostanu kot “šoli v službi Bogu”, kjer bratje živijo v ponižnosti in pogosto tišini, ni povsem v skladu z našim časom, predstava o življenju na zemlji kot zgolj “pripravi na večnost”, kot nam je pojasnil vodič v Citeauxu, pa je izredno močna.

Vsemu navkljub so samostani preživeli in marsikje še vedno uspevajo. Predstavljajo trdoživost, ki se mi zdi kot nekakšen zaščitni znak krščanstva. To je religija, ki na prvo mesto postavlja božjo ljubezen in ljubezen do bližnjega. Skozi stoletja so samostani sledili temu mogočnemu načelu in se tako kot dejavni redovi po vsem svetu posvetili delu za ljudi, ki jih niso nikoli srečali in so morda do njih celo sovražni.

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Samostani so prinesli veliko dobrega družbi in Cerkvi. Med drugim odgovorno življenje redovnikov, da se morajo z ročnim ali znanstvenim delom preživeti. Niso kot škofijski duhovniki nesvobodno odvisni od darov, fevdalnih rent, davkov (države) kar jih zaradi umanjkanja ekonomske svobode osebnostno spridil in odmakne iz realnosti življenja.

    Kot klasični liberalec Keith Miles (ne vem ali je kristjan, morda protestant) med vrsticami pove so bili predvsem Samostani generator gospodarjenja, znanosti, vrednot klasičnega liberalizma in zdrave demokracije.

      • Ja. Cerkev ima Hudiča v sebi in za glavnega kadar GOSPODUJE (se gre avtoritarnega oblastnika, kadar je nadut, poniževanje drugih, poviševanje sebe, ne zmožna sprejeti kritiko..)

        Ne pomeni, da je slabo biti gospodar in imeti lastnino, privatno lastnino. Uboštvo je ne navezanost, ne odvisnost, ne zasvojenost.

        Mene pohujšujejo informacije, da škof ne pride med ovčice, če mu ne plačajo določene velike vsote. Ali da določene eminence v Ljubljani dobijo v last cerkvene stavbe, da z njihovo rento (oddajanje) lahko živijo gosposko fevdalno življenje. To je sprijenost.

        • Kakšen faktor neki si ti, da si drzneš pisati te posttotalitarne nebuloze! Vsaj pri ostankih ex CK-ja se pozanimaj, kako je treba danes napadati slovensko katoliško Cerkev, in uraduj pod njihovo zastavo. Oni vsaj znajo svojo raboto.

        • To je vse res, čeprav mene ne pohujšuje denar, ki ga dobijo tako ali drugače.
          Duhovnik je gospod. Kdo pa naj bi bil, če duhovnik ni?!
          Tudi če bi živeli v razkošju me ne moti. Prej me moti to kar imamo pri nas.
          Če se škof izpridi, pa se to hitro vidi. Naši sploh končajo v domovih za ostarele, v sobicah 2×2, kamor jih nihče ne pride niti povohat. A mlajši so tako arogantni, da jim to nič ne pomeni in gredo isto pot. Prav vesel sem, ko vidim v kaki župniji poleg župnika še prejšnjega, čeprav že čisto betežnega duhovnika. Včasih celo mašuje, čeprav komaj stoji na nogah. To je neprecenljivo. In žal zelo redko, se zdi.

  2. Zato pa levičarji tako obožujejo Napoleona, ker je spreminjal samostane v ječe in povzročil zaradi osvajalnih pohlepnih vojn izginotje skorajda celih generacij po Evropi.

Comments are closed.