K. Miles, Portal plus: Še vedno bolje pozna lustracija, kot pa če se sploh ne zgodi

5
299

Zakaj je Slovenija edina dežela nekdanjega komunističnega bloka, ki nikoli ni izvedla lustracije? Poleg tega je tudi edina članica EU, ki je zavrnila deklaracijo o obsodbi vseh treh zločinskih režimov 20. stoletja, fašizma, komunizma in nacionalnega socializma.

Vesel sem, da je vprašanje lustracije prišlo nazaj na nacionalno agendo. Zakaj, se sprašujem, je Slovenija edina nekdanja komunistična dežela v Srednji Evropi, ki v tej smeri doslej ni naredila ničesar? Zanimivo bi bilo slišati odgovor od tistih, ki so kmalu po osamosvojitvi zavrnili predlagani zakon o lustraciji. Prav tako bi bilo zanimivo slišati tiste, ki blokirajo popolno odprtje nacionalnih arhivov, navkljub dejstvu, da je bilo veliko dokumentov uničenih v letih 1988 – 1991.

Človek je po naravi nezaupljiv, če se arhivi uničujejo. Tako kot v primeru prikritih povojnih grobišč si moramo zastaviti vprašanje: “Zakaj morajo skrivati svoja dejanja?”

Zdi se mi, da je možno, da je po tistem, ko so Tita vrgli iz Informbiroja in se je njegov sedež iz Beograda preselil v Prago, nacionalna verzija jugoslovanskega komunizma pomenila, da mora globlje prodeti med prebivalstvo. Ni mogel več nadaljevati po dotedanji stalinistični poti. Pravzaprav je moral Tito navkljub vsem dokazom zanikati, da je bil njegov režim sploh bil kdaj stalinističen.

Mlajšo generacijo bo osupnilo dejstvo, da se je prevajalki Angleško-slovenskega slovarja, ki ga je leta 1947 izdala Državna založba, zdelo nujno potrebno razložiti, zakaj je takšen slovar nujen. Avtorica namreč v predgovoru zapiše:

“Vkljub temu, da anglosaksonski svet ne more ali noče razumeti naprednega duha ljudske demokracije, ki je po zmagoviti vojni zavladala v slovanskih deželah s Sovjetsko zvezo na čelu, je ostala potreba po znanju angleščine velika…”

Ta stavek bo verjetno presenetil mnoge, kajti vzgojeni so bili v mitu, da so deželo osvobodili le domači komunisti – ne pa v glavnem Sovjetska zveza ali orožje zaveznikov ali pa njihova pobuda kapitulirani italijanski vojski, naj svoje orožje preda partizanom.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. “Vesel sem, da je vprašanje lustracije prišlo nazaj na nacionalno agendo.”

    sem kot kaže spregledal – kdaj/kje/od kod je prišlo na nacionalno agendo?

  2. Politično ni možno dobiti večine, razen, če lastniki posojil (trojka) to od Cerarja zahteva, da naredi.

    Če bo referendum, takoj glasujem za lustracijo.In odprtje arhivov. Ne maram komunistov. Dvomim, da bo JJ iskreno lustracijo podprl, ker bo sam tudi lustracijo in večino funkcionarjev SDS.

    Bi bil pa zelo vesel, da se edini cilj SDS uresniči: da iz državnih fevdov preženejo komuniste (po možnosti direktno v zapor, po možnosti dosmrtni).
    Zakaj? Da bi zmanipulirani tipični slovenski prebivalec končno videl, da potem ne bo nič bolje, ko bodo vladali na vseh fevdih “desni” socialisti, slovenski fašisti. Njim ni v interesu, da reformirani sistem, ampak, da ena mafija zamenja drugo mafijo v ulici, četrti, podjetju ,mestu, državi.

    Da bi ljudje množično sprevidel, da je socialističen (mafijski, birokratski, parazitski) sistem treba v temelju porušiti. Zato mora večina pobegniti iz Fritzlove kleti in jo nato uničiti.
    Ne samo, da Fritzla v kleti zamenja “demokratičen”, “domoljuben”, “proevropski”, “desni “,” osamosvojiteljski ” Fritzl št. 2 ali 3 ali 5127.

  3. Odličen članek. Še zlasti z nadaljevanjem na postalplus. Mladina morda res sploh ne ve za to opevanje Sovjetske zveze in naprednega komunizma in kakšne dimenzije je to imelo.

  4. Za lustracije se v Sloveniji zavzema samo SDS. Za NSI še nisem slišal jasnega stališča, niti od SLS. DL je šla na volitve z geslom “brez zgodovinskih tem” in dobivala v anketah 20 do 25 procentov.

    Vsakemu realistu je jasno, da v Sloveniji nismo nikoli imeli v parlamentu večine za sprejetje lustracijske zakonodaje. Niti tega večina ljudi ne bo podprla.

    Večino ljudi zanima preživetje. Edino pot vidim, da desni politiki sprejemajo desne ukrepe (zmanjšanje davkov in subvencij, zmanjšanje birokracije, privatizacija, ukinitev RTV davka… povečanje osebne odgovornosti). Če so v manjšini naj te ideje utrjujejo pri volivcih in jih zagovarjajo v javnosti.

    Lustracija, arhivi, sprava, domoljubje so tematika za politične populiste, ki hočejo brez resnega dela in rezultatov plavati celo večnosti pri vrhu kot stiropor

  5. Ne vem, če bi se strinjal z Milesom, da je Tito po letu 1948 čutil potrebo dokazovati, da nikoli ni bil stalinist. Jugoslovanska verzija stalinizma je bila po 1948 še krepko na pohodu. Kako drugače opredeliti recimo Goli otok in strahote, ki so se zgodile na njem?

    Prejšnje dni sem zvedel, da so na Goli otok spravili tudi, ne bi človek tega pričakoval, sina in hčerko nedolgo prej po hitrem montiranem procesu ustreljenega četniškega vodje Draže Mihajlovića.

    Nenavadna zgodba. Oba, sin in hčerka Mihajlovića sta šla med vojno v partizane. V času, ko so na montiranem procesu brez odvetnika ( tožilec je bil Miloš Minić, kasnejši pomemben komunistični funkcionar, tudi zunanji minister YU) sodili njunemu očetu, sta javno na zborovanjih govorila proti njemu in ga obtoževala. Niti sekunde obiska mu nista privščila, preden so ga pospravili. Že dve leti kasneje pa sta oba sama končala na Golem otoku.

    No, ne povsem končala. Za sina ne vem. Hčerka, kasneje menda zdravnica, je pred dvemi leti prvič po Golem otoku stopila pred javnost. Od ameriškega veleposlaništva je prejela odlikovanje takratnega predsednika Harryja Trumana, namenjeno generalu Draži osebno. 60 let je rabila, da se je tako javno spravila z očetom in odpravila veliko krivico, ki jo je z njene strani povzročila neka nora zaslepljenost.

    Kaj čmo, to so velike drame in tragedije, ki so jih nore ideje vnesle in uničevale celo najvrednejše in najintimnejše, kar obstaja v odnosih med ljudmi. Teh stvari se ne da več popraviti. Zahtevajo nek spoštljiv poklon, človečnost in pieteto in čimmanj politikantskih kalkulacij in oportunizma.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite