K. Miles, Portal plus: O izbiranju “med prijatelji” in nepotizmu

2

Med pošteno izbiro zaposlenega ali pogodbenika in nepotizmom obstaja velika razlika. In kot vemo, je pri rekrutiranju kadrov v Sloveniji preveč nepotizma. To pa ima na dolgi rok negativni učinek na delovanje gospodarstva.

Včasih se ta dva pojma zdita eno in isto ali vsaj tesno povezana, vendar to ni nujno res. Oba sta vitalna za svobodno in demokratično družbo, kot je tudi duh kompromisa. Oba sta tudi ključna za svobodni trg, saj prinašata poštenje in učinkovitost.

Izbiranje zaposlenih ni samo zaposlovanje nekoga, ki ga maraš ali mu delaš uslugo, temveč je izbiranje najboljšega človeka, ki ga potrebuješ, da bo podjetje uspešno. To pa pomeni, da mora biti izbira pristna. Lahko priporočiš znanca ali znanko za položaj, če misliš, da ima potrebne sposobnosti, vendar mora biti ta osebna konkurenčna ostalim kandidatom. Po mojih izkušnjih se v Sloveniji prepogosto dogaja, da službe dobivajo “prijatelji”. S tem ni nič narobe, če je delodajalec zasebni lastnik podjetja, kajti konec koncev gre za njegov denar. Ni pa to dobro, če gre za javno podjetje ali državno organizacijo.

Kot vsi vemo, da je pomembno, da se kolegi dobro razumejo med seboj, vemo tudi to, da je pri rekrutiranju kadrov v Sloveniji preveč nepotizma. To ima na dolgi rok negativni učinek na delovanje gospodarstva.

Potem sta tu še nepotizem in pogodbeno favoriziranje pri izbiri dobaviteljev. Včasih je to, kot beremo v medijih, koruptivno, toda pogosto je to bolj izbiranje po prijateljski liniji kot pa svobodna in poštena izbira. Pravila in regulativa na tem področju obstajajo, vendar se jih često obide. Najbolj pogost tip pogodbe, ki se zlorablja, je t.i. svetovalna pogodba. Takšno prakso lahko prepreči le popolna transparentnost, in dejstvo je, da do zlorab prihaja največkrat takrat, ko s svetovalnimi pogodbami “nagrajujejo” tisti, ki sami sploh niso osebni lastniki podjetij. Kajti slednji so mnogo bolj previdni pri tem, saj gre za njihov denar.

Praksa v Sloveniji na tem področju izvira direktno iz komunistične ere, ko so starejšim zaposlenim dajali konzultantske pogodbe še leta po tistem, ko so se formalno upokojili.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Ni odgovornosti, ni zaupanja!.
    Prevladuje praksa nepotizma, »zrihtaj mi, zrihtam ti«, pa je vse čisto O.K.; predpisi so vendar zato, da ji kršimo? Poštenja ni. Prevladal je neoliberalizem, proces osebnega okoriščanja na račun javnega, kot pravi dr. Igor Masten. Čisto nasprotje liberalizma in države prava. Tranzicija v pravičnejšo in učinkovitejšo demokracijo, predvsem privatizacija, ob takšni morali v »pravu« in politiki ni in ne bo uspela. Politika je že za časa Svetozarja Markoviča in tudi po osamosvojitvi odpravo družbene lastnine zastavila in uzakonila tako, da se doseže »koncentracija lastništva, predvsem v rokah menedžerjev«, in to za vsako ceno, češ da je to potrebno za razvoj gospodarstva. To je in še vedno najbolj zagovarja bivši rektor UL dr. Jože Mencinger, ki je dejal: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Koliko oškodovanja družbene lastnine je ugotovila in prijavila SDK? Koliko je bilo »direktorskih« baypass firm? Sodni epilog je bil, skoraj vedno, vse je O.K.? Kar je zastavila in uzakonila levica, je tudi desnica kasneje še dovoljevala. Mnogi so vpili, da naj bi predvsem Janša odstavljal (rdeče) direktorje, zato naj ti postanejo kar lastniki podjetij. Pojavijo se tajkuni! Sledi streznitev, ogorčenje. Šele 31. decembra 2007 pa Janševa vlada le prepreči nemoralno bogatenje in plenjenje menedžerjev, ko spremeni zakon o prevzemih s prepovedjo zastave vrednostnih papirjev ciljne družbe, s čimer se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Politiki in stroki pa je bilo poznano, če ne, so vsi delali zelo malomarno, da je v državah EU prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji. Pri nas pa so bili takšni prevzemi vsakdanja praksa. Prevzemi so, če so »uspeli«, uspeli le na račun zaposlenosti, nizkih plač zaposlenih, na račun vlaganja v razvoj, tudi neplačevanja prispevkov, skratka na račun izčrpavanja podjetij. Kjer pa še to ni pomagalo za »preživetje menedžerjevega podjetja«, pa sedaj menedžerske kredite pri »slabi banki« plačujemo vsi davkoplačevalci!? Ista politika in stroka pa sanirata banke »v imenu in za račun ljudstva«, ki je vedno bolj zadolženo. Za sanacijo države je potrebna nadaljnja privatizacija, a vse do danes politika in stroka, ne pravna država, niso razčistile usodne vloge in odgovornost nadzornih svetov, opozarja guverner Banke Slovenije. Ni odgovornosti. Dokler volimo DZ RS po čistem proporcionalnem volilnem sistemu, ki onemogoča volivcem uveljaviti osebno odgovornost tistih, ki so jim podelili svoj mandat, je razvoj demokracije, uveljavitev države prava in razvoj gospodarstva, blagostanja, žal čista utopija in zloraba pojma »v imenu ljudstva«! Je le stalni politični boj za prestiž, kar je nazadovanje demokracije in države! Tranzicije še ni konec. Saj nedavno berem, da še vedno »razsaja neozdravljiva bolezen«, prava epidemija, to je goljufanje države. Država bo bolehala, dokler ne bomo spremenili odnosa do goljufanja, ki je tako razširjeno, da je splošno sprejemljivo! Kaj je zdravilo? Kam to vodi? Doklej še? Država smo državljani, mar ne?

  2. Nepotizem je naš interes ali problem?
    Slovar slovenskega jezika pravi, nepotizem je dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom . Nepotizem, “zrihtanje” javnih(!) dobrih služb in poslov sinovom, prijateljem je v razvitih demokracijah nezaslišana in sramotna korupcija, saj gre za “ugodnosti na račun drugih”. Pri nas pa je očitno to povsem sprejemljivo. Žalostno je, da politika temu daje legitimnost saj je brez sramu in odgovornosti prisotno v najpopularnejši slovenski stranki, Lukšičevi SD, Jankovićevi PS, Janševi SDS in še marsikje v politiki, in še kje, kar je »dnevno na TV sporedu«, torej je to velik nacionalni interes?
    Nepotizem na primeru poslanca in župana Zanoškarja, PS, in njegovih sinov, pa pred leti celo javno zagovarja “ugleden”član SDS, mag. Andrej Vizjak, bivši minister za gospodarstvo, delo, družino in socialo, kar je skregano z elementarno moralo! Pa smo zopet pokopali javno moralo, pravno in socialno državo! Žalostno in nezaslišano. Neodgovorno do sodržavljanov!
    Nepotizem je jasen, ko gre za druge, za naše pa ne! Na TV oziroma pred TV pa smo vsi za, da je to problem! Dvojna merila so torej nacionalni problem ali še vedno naš vsakdanji interes?

Comments are closed.