K. Miles, Portal plus: Bo Slovenija kdaj kot Švica?

Pravkar sem se vrnil s tritedenskih počitnic, ki sem jih večino preživel v Švici. Ne morem si kaj, da se pri tem ne bi spomnil na obdobje pred osamosvojitvijo, ko je bila Slovenija neke vrste ‘Švica’ komunističnih držav. Takrat se je to zdelo možno; vsekakor je obstajala priložnost, da Slovenija postane druga Švica, vendar se ni nikoli uresničila. Razlog, ki se je tedaj zdel možen, je bil ta, da so si leta 1990 Slovenci globoko želeli odločati o svoji usodi. Industrija je bila precej moderna, izobrazba menedžerjev in delavcev pa visoka.

Kateri so tisti švicarski faktorji, ki se v Sloveniji niso nikoli materializirali? Pomembna razlika je predvsem v zgodovini obeh dežel, kot sta tudi prizadevanji obeh po svobodnem trgu in demokraciji. To ne pomeni samo tega, da so Švicarji precej bolj strpni do medsebojnih razlik in da se zavedajo, da morajo držati skupaj, če želijo preživeti in biti uspešni.

Eden od razlogov za sanje Slovencev, da bi bili kot Švica, je bilo preprosto dejstvo, da sta obe naciji alpski in da ju obkroža kar nekaj sosedov. Švica ima štiri – oziroma pet, če vključite še Liechtenstein – in tudi Slovenija ima štiri. Podnebji se ne razlikujeta preveč, čeprav ima Slovenija nekaj sredozemske obale. Poleg tega je, podobno kot Slovenija, tudi Švica postala križišče različnih jezikov in kultur.

To pa je tudi vse! Ni več prav dosti ujemanj, v številnih primerih je situacija celo nasprotna. Oglejmo si torej razlike.

Malo podobnosti, več razlik

Švica je svobodna in neodvisna že od začetka 13. stoletja, ko so se trije kantoni odtrgali od avstrijske nadvlade, medtem ko je bila Slovenija stoletja pod Habsburžani. Švica ima štiri velike jezikovne skupnosti, ki sobivajo, in eno majhno, Slovenija pa ima eno veliki in dve majhni, medtem ko je maloštevično nemško manjšino pregnala po letu 1945. Če gledamo demokratični sistem, potem ima Švica enormno moč na kantonalni ali lokalni ravni, pri čemer so nizki lokalni davki posledica lokalne konkurence. V Sloveniji je, kot vemo, moč skoncentrirana v Ljubljani. Referendumski sistem, ki ga je Slovenija skopirala in ki je bil zlorabljen, je v Švici temelj stabilnosti. Rezultati so resni in kampanje občutljive. Ustavne spremembe zahtevajo lokalno soglasje vseh kantonov, tudi tistih najmanjših, ki imajo stalni ustavni status.

Švicarska ekonomija je pretežno zasebna, davki so nizki, kar zelo pomaga davčni konkurenci med kantoni. Indeks ekonomske svobode (The Index of Economic Freedom) postavlja Švico na vrh vseh evropskih držav, glavne gospodarske dejavnosti pa so proizvodnja, finance in turizem. Slovenija je seveda izgubila priložnost, da bi bila finančna supersila Jugovzhodne Evrope, ker ni uspela razviti obstoječega potenciala svojega ugleda v regiji, ker ni hitro rešila problema hrvaških deviznih varčevalcev in ker se je politika nemarno vmešavala v državne banke.

Nezaposlenost v Švici je nizka, konkurenca pa visoka, spodbuja se prosti trg in ščiti edinole kmetijstvo – za razliko od Slovenije. Zaupanje tujcev v državo je visoka, kar je nujno v finančnem in farmacevtskem sektorju. Socialna politika je dobra, vendar osredotočena na sistem individualnega plačništva in osebni odgovornosti, ne pa na državne dotacije.

Moj prijatelj profesor je modro dejal, da zgodovina ne more napovedovati prihodnosti, lahko pa nam pove, kako smo prišli tja, kjer smo.

Več lahko preberete na Portal plus.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.