V našem parlamentu smo bili lahko te dni priča nadaljevanju sage slovenske produkcije »Politika proti zdravi pameti«, kjer na žalost kljub dolgometražnosti serije še nismo bili priča kakšni prepričljivi zmagi zdrave pameti.
V tokratni epizodi smo lahko spremljali boj vizionarskega junaka ministra Gašperšiča, ki se je pred svojimi rojaki ritualno zaklel, da bo zgradil velepomembni drugi tir, ki bo osiromašeni deželici prinesel blagostanje, in to na najcenejši in najbolj pregleden način – s pomočjo javno-zasebnega partnerstva (JZP).
Na prvi pogled zveni vztrajanje ministra za infrastrukturo, da bo zgradil drugi tir preko JPZ, za zelo dobrodošlo potezo. V teoriji so namreč javno-zasebna partnerstva pravi protistrup za slovenske razmere: zaradi sodelovanja javnih in zasebnih investitorjev se zmanjša zadolžitev države, deli se odgovornosti in tveganje, pri izvajanju del lahko tudi pričakujemo večjo učinkovitost in preglednost ter večjo skrb pri porabi denarja (ker ne gre zgolj za javno malho brez dna).
V resnici pa je promoviranje JZP zgolj slikanje gradu v oblakih, kar že nekaj časa opozarjajo ekonomisti različnih političnih barv.
Minister namreč do sedaj še ni odgovoril na vprašanje, kdo bo tako drzen, da bo v partnerstvu z državo vložil silne denarje v 27 kilometrov zahtevne proge, ki bi ob najbolj optimističnih napovedih vrnila vloženo v 100 letih.
Ozadja nerealnih načrtov
Vztrajanje vlade, da bo drugi tir zgradila z JZP, vodijo v ugibanja o zakulisnih igricah oziroma o ukani preusmerjanja pozornosti – ko se bo izkazalo, da njihovega projekta noben vlagatelj ne povoha, bo lahko vlada kot rešitev iz žepa potegnila združitev Slovenskih železnic in Luke Koper v logistični holding, kjer se bodo lahko odvijali že neštetokrat videni kadrovski boji in ropanje državne lastnine.
Več lahko preberete na domovina.je.
