K. Lipnik, Finance: Socializacija konja

1

Slovenska vlada na čelu z Alenko Bratušek in tudi skoraj vse prejšnje vlade se obnašajo kot konj s plašnicami. Ne pogledajo ne levo in ne desno, vidijo le svojo pot, tlakovano z vse večjo porabo, in pri tem jih sploh ne zanima, ali je voz, ki ga vodijo, poln, prazen ali pa že povsem polomljen. Že vsa leta sestavljajo proračun po načelu, ko gre dobro, država porabi vse, ko gre slabo, pa ima država velik primanjkljaj in se zato zadolži in dvigne davke. Težava je seveda v tem, da imamo zdaj močno zdelan voz, ki je potreben korenite obnove. Država bi se morala zato ustaviti in nekoliko olajšati breme, nato pa ubrati drugačno, vozu bolj prilagojeno pot. Današnja jesenska napoved evropske komisije bo novo opozorilo. Večina Evrope se s sicer trpkim nasmeškom pobira iz krize, Slovenijo pa čaka vsaj še leto dni upadanja.

Dolgo časa smo živeli v utvari umetne rasti s skromnim razvojem. Zdaj se nam to maščuje, saj država, sindikati in večina javnih uslužbencev niso pripravljeni dojeti, da so sredstva tudi v javnem sektorju omejena.

Spregledano med sporočili nedavne misije Mednarodnega denarnega sklada (MDS) je bilo opozorilo slovenski vladi: ta bi morala imeti pripravljen načrt prihrankov vsaj v vrednosti 350 milijonov evrov, pa ga nima, opozarja MDS. Kar nekaj medijev je pisalo o podpori davku na nepremičnine, skoraj vsi pa so spregledali, da je podpora le zato, ker vlada nima drugih rešitev. Vlada tudi dejansko ni pripravljena na morebitno poslabšanje razmer.

Kaj se bo zgodilo, če se denimo zaplete pri nepremičninskem davku? Večinoma se ugiba le o tem, koliko bo to koga stalo, toda glavno vprašanje je predvsem, ali ga bo država sploh znala pobirati. Kaj se bo zgodilo s tistimi, ki davka ne bodo zmogli? Davčni dolg, ki se omenja za tiste, ki ne bodo sposobni plačevati, je za državni proračun prav toliko koristen kot zimska megla v Ljubljani. In že samo dejstvo, da nekateri ne bodo sposobni plačevati novih davkov, kaže na to, da je s takim načinom financiranja javnih potreb nekaj hudo narobe.

Poglejmo nekaj primerov. V šolstvu, denimo, smo zaradi upada števila učencev najprej uvedli devetletko, hkrati pa še spremenili normative, tako da število učencev v razredu zdaj dosega le še dobro polovico obsega iz mojega obdobja. S tem se je seveda ohranilo število učiteljev, toda ali se je izboljšal tudi učni sistem? Armada brezposelnih med mladimi kaže, da je nekaj hudo narobe. Že res, da je tudi sicer težko dobiti delo, toda doktorji znanosti v Sloveniji zaposlitev še največkrat najdejo v javnem sektorju. Tam so tudi bolje plačani, kot bi bili v gospodarstvu, kar je tudi svojevrsten absurd, ki kaže na neučinkovitost tako šolskega sistema kot gospodarstva kot celote.

Petina moje in vaše plače gre za pokojninsko zavarovanje, toda resnici na ljubo bom lahko čez leta užival v upokojitvi le, če bom prihranil sam, zaradi vse višjih davkov na premoženje pa tudi, če se bom takrat izselil iz Slovenije. Več kot desetina plače gre za zdravstveno varstvo, toda ko grem k zobozdravniku, sem samoplačnik.

Več: Finance


1 komentar

  1. Gre za kontinuitetno razmišljanje oblastnih strank in vlade, ki je veljalo v bivši državi, ko je ogromen javni sektor obvladoval prebivalstvo, da ni razmišljalo in ravnalo drugače kot si so to začrtali priveligiranci s svojim totalitarnim sistemom.

Comments are closed.