Javni sektor kot celota ne gleda, ali deluje v korist prebivalcev, ampak gleda predvsem, ali imajo zapolnjena vsa sistemizirana delovna mesta.
Že tako nimam pretirane volje imeti opravka z našimi birokrati in verjemite mi, niti najmanj ne želim imeti opravka z javnim uslužbencem, ki pozna vse skrivnosti svoje plače. Prvič zato, ker je zelo očitno pikolovski birokrat, ki uživa med obrazci, pravilniki, internimi predpisi in drugimi birokratskimi ovirami, ki grenijo naše življenje. In drugič zato, ker mu je po vsej verjetnosti bolj pomembna njegova plača kot naloga (delo), ki mu je na delovnem mestu naložena. Skratka, upravičeno domnevam, da mi bo opravek pri takem uslužbencu vzel več časa, kot je nujno potrebno za birokratski opravek.
Največja težava plačnega sistema javnega sektorja ni zgolj v tem, da država preveč zapravi za plače javnih uslužbencev, ampak predvsem v tem, da je preveč zapleten. Javni sistem ima 65 plačnih razredov in že kolektivne pogodbe imajo več kot 40 dodatkov k plači ali na plačo. Veliko dodatkov ima še več stopenj. In k temu je treba dodati, da vsakemu uslužbencu pripada napredovanje po določenem času zaposlitve. A to ne pomeni napredovanja z enega delovnega mesta na bolj odgovorno, ampak napredovanje v imenovanju, ki seveda prinaša višjo plačo.
Potem so tu še dodatno pokojninsko zavarovanje, povračila za prevoz na delo, prehrano in druga nadomestila stroškov dela, ki pripadajo zaposlenim tako v javnem kot zasebnem sektorju. In seveda je treba pripomniti, da zmedo delajo tudi plačila prispevkov, konkretno štiri vrste prispevkov od plače, plačilo akontacije dohodnine in pet vrst prispevkov na plačo.
Gledano v celoti, mora tako povprečni javni uslužbenec poznati kakih 150 postavk, če hoče preveriti, ali je prejel ustrezno mesečno nadomestilo za zaposlitev na svojem delovnem mestu.
V tako zapletenem sistemu s tako veliko dodatki in posebnostmi je nagrajevanje za uspešnost nemogoče, čeprav je za birokrata plačni sistem morda pregleden. S tem pa je tudi nemogoče – ali pa skrajno težko – javnega uslužbenca spodbuditi, da bo na svojem mestu učinkovit.
Dodatna težava je seveda pikolovska sistemizacija delovnih mest. Skoraj vsak zaposleni v javnem sektorju ima zdaj zapleten naziv, ki opisuje tako njegovo delovno mesto kot tudi njegova napredovanja. In seveda je njegovo delovno mesto tako ozko določeno, da si, če se slikovito izrazim, ne more obrisati svoje r***, če se toaletni papir v stranišču po nerodnosti odkotali na drugo stran in ni več blizu njegove desnice. Ob takem dogodku mora poklicati primerno službo, ki bo vrnila straniščni papir na svoje mesto.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
