K. Lipnik, Finance: Mis Telekom

0

Trg kapitala je lepotno tekmovanje in najprej se je treba tja sploh uvrstiti. Podjetja, ki se prodajajo ali iščejo sveža sredstva, morajo imeti jasen poslovni načrt in cilj. Skratka, morajo se obleči v svetlečo toaleto, dobro morajo biti videti tudi v plavalnem kostimu in znati morajo povedati, zakaj lahko prav ti rešijo svet. To velja tako za Telekom Slovenije, ki ga prodaja država, kot za majhen novoustanovljen d. o. o., ki se prvič podaja v banko po posojilo. Brez tega so kot na doma organizirani tomboli: imajo srečko, ki lahko prinese veliko denarja, a po vsej verjetnosti bodo ostali praznih rok, ker bo lokalni organizator raje obdaril postavno blondinko, ki jo hoče za ženo svojega sina.

Toda težava je v tem, da Slovenija nima postavljenega jasnega načrta in namena prodaje državnega premoženja. Imamo seznam, ki ga je od nas zahteval Bruselj, in živimo v prepričanju, da nas v to silijo Bruselj in nespametne poteze v preteklosti. To je seveda le del resnice. Bruselj od nas zahteva prodaje, ker je država živela in še vedno živi na preveliki nogi. Poleg tega pa je hudo moteče tudi, da država zlorablja svoj vpliv v nacionalnih podjetjih. Glaven in za državo najpomembnejši razlog zmanjšanja državnega vpliva na podjetja je predvsem v boljšem poslovanju zdaj preveč lagodno vodenih državnih podjetij. Le tako nam bodo te družbe prinesle tisto, kar država najbolj potrebuje – davčne prihodke.

Enako velja seveda za vsa druga podjetja v Sloveniji, ki po letih bančne krize hlastajo za svežimi posojili, a jih ne dobijo in jih ob takem poslovanju tudi ne bodo. Banke, tudi ko bodo sanirane, bodo morale paziti, da se jim zgodba ne ponovi. Če bi bilo res, da je sanacija bank ključ do izhoda Slovenije iz gospodarske krize, potem bi tuje banke pri nas že zdavnaj izkoristile težave NLB in si izborile prevladujoč delež v Sloveniji.

Težava so podjetja, tako državna kot zasebna, ki se kot pijanec plota oprijemajo dveh majavih virov financiranja – skromnega vložka ustanoviteljev in prevelikega obsega posojil. Pri tem pa pogosto pozabljajo na posel. Šele ko pridejo v brezizhodni položaj, se odločijo za ukrepanje.

Slovenci se pri prodajah državnega premoženja in tudi na splošno pri kapitalskih spremembah v podjetjih vedemo povsem v slogu znane narodne popevke »Še kikl’co prodala bom«… In potem se bomo zbudili s hudim glavobolom in brez denarja. Mislimo, da je prodaja zadnja in najslabša stvar v življenju podjetja.

Govorimo o državni zlatnini in srebrnini, do katere pa se vedemo kot do kupa s strupenimi kemikalijami prepojenega hlevskega gnoja. In to velja tako za »branitelje nacionalnega interesa« kot za tiste, ki se »prilizujejo« Bruslju in sestavljajo prodajni seznam. Prvi govorijo o biserih Slovenije, a dejansko v njih kadrujejo svoje zaslužne kadre in upajo na skrite donacije, drugi pa se prodaje lotevajo, kot da prodajajo strupene odpadke, ki so bili dolga leta zakopani v zemlji.

Več: Finance