K. Lipnik, Finance: Državni pohlep s krinko solidarnosti

Dvig najnižjih osnov za plačevanje socialnih prispevkov so naši politiki od šefa ZZZS Sama Fakina do premierke Alenke Bratušek oziroma njenega kroga ministrov podprli z argumentom, da gre za solidarnost. Solidarnost koga? Tistih, ki komaj zmorejo iz meseca v mesec in se bojijo, ali bodo naslednji mesec sploh še imeli delo, do tistih, ki s prilagojenimi javnimi naročili, slabo organizacijo dela zapravljajo milijone, če ne celo milijarde davkoplačevalskega denarja.

Namesto da bi bila država solidarna do tistih s skromnimi dohodki in jim omogočila vsaj minimalne življenjske standarde, od njih zahteva več solidarnosti. Toda ko gre za zapravljanje javnega denarja, je omejitve veliko težje postaviti, kot pa če nekoga brez pravega pravnega varstva postaviš na cesto, potem pa za izgubo dela obdolžiš njegovega delodajalca, ki mu je leta dajal sicer skromen kruh, pa zdaj zaradi vse višjih državnih zahtev tega ne zmore več. Po tej poti hodimo že več kot desetletje, le da tega Ljubljana ni opazila. Se še spomnite, kako je že pred 15 leti v Sloveniji skoraj v celoti izginila tekstilna industrija? Ostala je le Mura, pa še ta ni bila dobičkonosna. Tekstilna industrija je bila prva žrtev približevanja evropskemu povprečju, ki se je najbolj poznalo v čedalje večjih težavah dejavnosti s skromno dodano vrednostjo, ki ni več zmogla bremena previsokih davkov. Dolga leta smo to prikrivali, kriza pa je razgalila vse težave. In da ne bo pomote, plaha rast, ki nam jo vlada napoveduje letos, je ob takšnem odnosu do gospodarstva le prehodno obdobje pred še globljim potopom, podobno, kot se nam je zgodilo že leta 2010.

Vlada sanja o tisočih novih delovnih mest, pa je to sploh zmožna narediti? Za to bi bilo treba narediti dve stvari, ki bi povzročili težave v javnih financah. Na eni strani bi bilo treba odpraviti ali močno znižati prispevke pri najnižjih plačah, hkrati pa na drugi strani uvesti socialno kapico. Socialna kapica, čeprav jo vsi napadajo, bi naredila le nekaj milijonov evrov luknje v proračunu. V malo daljšem obdobju pa bi se ta izpad nadomestil, če bi s tem v Slovenijo privabili sposobne ljudi, ki lahko izboljšajo poslovanje podjetij.

Težava so tisti, od katerih država »zahteva več solidarnosti«. V Sloveniji je veliko delovne sile, ki ustvarja skromno dodano vrednost. Ne moremo jih kar pozabiti, ampak je treba davčno zakonodajo prilagoditi njihovim zmožnostim.

Več lahko preberete na Financah.