K. Knez Steinbuch, Portal plus: Ob noveli zakona o preprečevanju nasilja v družini – starši, ne bojte se otrok!

8

Po zaključku javne razprave o spremembah zakona o preprečevanju nasilja v družini so si strokovnjaki zelo neenotni. Hud očitek nevladnih organizacij gre na račun prekratke javne razprave, na socialnih omrežjih pa največkrat zasledimo sarkastične in zgrožene komentarje “ljudstva”, ki ga je strah, da bo odslej prepovedano sleherno “kaznovanje” otrok.

Po splošni oceni je (bila) sprememba zakona sicer nujna, saj je bil zadnji zakon premalo jasen, pogosto pa preveč dvoumen pri razlagi nasilja in širše opredelitve nasilja v družini. Toda pri razlagah zakona je še vedno ostalo veliko nejasnosti. Prihaja do napačnih sklepanj, da bo odslej kot nasilje prepovedano celo družinsko skupno delo, pa prepoved izhodov. Tako je denimo poročal Planet Tv, kjer so namigovali celo to, da je zakon pisan zgolj za t.i. tiranske starše. Nežnost in vztrajnost prepričevanja, kot omenja dr. Andreja Poljanec, pa so ostali gostje oddaje (predvsem Marko Juhant in Angelca Likovič), napačno razumeli kot permisivno vzgojo. Poraja se vprašanje, ali splošna javnost kot tudi stroka sploh poznata razliko med avtoritativnim, permisivnim in sočutnim starševstvom.

Sočutno vzgojo strokovnjaki imenujejo tudi povezovalna, rahločutna ali varna vzgoja. Avtoritativni stil vzgoje nosi razlago že v sami besedi: pomembna je avtoriteta in meje, dostikrat pa v ekstremnih primerih vsebuje vrsto nasilja. Pomembno je le, da otroke naučimo odgovornosti in poslušnosti. Permisivni stil se je razvil kot odklon avtoritativnemu in je urejeval vzgojo na način, ki je otroka puščal v svobodi. Ta svoboda je zraven prinesla pomanjkanje meja in občutka za drugega, pa hkrati ponovno novo zlorabo: zanemarjanje otroka. Oba omenjena stila vsebujeta zlorabo otrok! Še vedno pa se v naši javnosti bolj tolerira eno klofuto (zgoraj omenjena televizija poroča, da tako meni tudi Društvo tožilcev!?), kot pa srednja pot. In zakaj ne govorimo o tretjem načinu? Kot da bi nas bilo strah otrok, oziroma natančneje mladostnikov.

Avtoriteta vs. odgovornost

Starši, vaš strah je odveč! Vi imate (še) vedno vso moč, da otroke vzgojite v zdrave, odgovorne in sočutne osebnosti. Sočutna vzgoja namreč temelji na predpostavki, da sta oba zgoraj omenjena stila za otroke škodljiva in da je potrebno poiskati nove načine. Sočutno starševstvo se opira na najnovejše nevroznanstvene raziskave: meje so nujne (za otrokovo varnost in odgovornost), enako pa je nujno, da so postavljene na sočuten in spoštljiv način (ta način otroku da občutek kompetentnost in vrednosti), z ničelno toleranco nasilja (v otroku zbudijo samozaupanje: nekaj spremeni zaradi sebe, ne pa zaradi kazni). Ta stil torej še vedno upošteva pomembnost meja in otrokove odgovornosti, a pri tem ne uporablja nasilja, pač pa razumevanje otroka in svojih občutij. Pomembna so torej občutja vseh. Tu prvič govorimo o tem, da je pomembno zavedanje in stik s sabo: starši morajo biti najprej sočutni s sabo (čutijo sebe), da lahko čutijo in ubesedijo otroke. Ta stil izvajanje nasilja dojema kot staršev padec, kot starševo priznanje, da se ne zmore umiriti v sebi in da samo zato lahko le udari.

Kazni niso del sočutja, saj niso spoštljive: otroci se s kaznovanjem naučijo izpolnjevanja nalog zaradi strahu, ne pa zaradi lastnega občutka. Kazni in grožnje otroka poneumijo, kot da ne bi imel sposobnosti lastnega umevanja stvari. Sočutno starševstvo zato vsebuje razlago in razumevanje. Sočutno starševstvo verjame, da imajo starši največjo moč, ko pride do otrok, saj so zanje nezamenljivi in edinstveni. Sočutna vzgoja tako globoko vrednoti otroka in starša.

Nevarnosti avtoritativne vzgoje so v tem, da otroci vse delajo zaradi zunanje avtoritete in imajo z avtoriteto še vse življenje težave. Ampak to ni še nič v primejavi s posledicami nasilja: otroci, ki so bili pretepani, celo življenje nosijo v svojem telesu sram, gnus, krivdo, strah, agresijo, teror in žalost. Nekateri bolj, drugi manj, a brez posledic ne gre.

Otroci, ki so bili vzgajani permisivno, so samorastniki in v svojem življenju ne čutijo občutka varnosti, potrebe po bližini, nikoli se ne počutijo zares varne, hitro pa ujete. Tudi permisivna vzgoja je zloraba, saj je otrok povsem prepuščen sebi.

Napačen koncept kazni je možno prikazati v cestnem prometu. Ravno Slovenci smo živ dokaz, kako zelo nefunkcionalne so kazni! Kar pomeni, da so pravila v cestnem prometu absolutno nujna, prav tako kot so nujne meje. V Sloveniji organi pregona napišejo ogromno kazni, a kršitev zato ni nič manj. Imamo ogromno preventivnih opozoril, ki nikogar ne ganejo. Kazen človeka morda razjezi, pri redkih pa povzroči spremembo vedenja. Začeti bo potrebno torej drugače – sočutno; individualno pri ljudeh ugotavljati, zakaj potrebujejo na primer toliko adrenalina pri vožnji, zakaj rabijo toliko agresije. A državi za zdaj bolj ustreza polniti proračun, kot pa se soočati s tako težkimi stvarmi, kaj šele financirati pomoč.

Več lahko preberete na portalplus.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Katastrofa od članka.

    Kot bi razvajena in prezaščitena 12-letnica polna sočutnih in solidarnih vizij vzgoje danes postavljala New Age vzgojo in z močno Državo prepovedala vse ostale oblike vzgoje in starše kaznovala z odvzemom otrok, če ne sledijo njeni bolni svetoboljni viziji.

  2. Ja kaj pa je to za ena neumnost: sočutna vzgoja, ki ni permisivna in je brez kazni? Sočutno psihično nasilje? Konstantno maltretiranje otroka z nikoli razrešenim občutkom krivde?

  3. Kakšno veselje se je naučiti novo besedo. Spomnim se, s kakšno vnemo nam je univerzitetni profesor razlagal razliko med Vnanjo in Zunanjo Gorico. Tako je vnanji obrobek v množici, zunanji pa izven.

    Pojem avtoritarna vzgoja zelo dobro zastopim. Nesprejmeljivost fizične kazni še bolj. Ta otroke le zdivja. Spomnim se, kako tudi sam nisem obvladal vzgoje štirih avtoritarno vzgajanih otrok. In sem jih še sam pošiljal klečat. Ker nič drugega enostavno ni zaleglo. Drugim otrokom se da dopovedati, vajenim fizične kazni pa enostavno ne. Ne slišijo.

    Zanimivo je, kakšna dobesedno politična polarizacija nastopi ob omembi besed avtoritarna in permisivna vzgoja. Če povem, da je vsako nasilje nad odraslo osebo kaznivo in enako mora veljati eno po riti otroku, takoj pade železna zavesa. "A je Đukanović rekel avto-ritarna vzgoja?" Ne, nisem. Ena po riti še ni nujno nasilna in avtoritarna vzgoja. A je zanesljivo napaka, za katero bi starš moral odgovarjati.

    No tudi med odraslimi je isto. Meni je nek sociopat pijan poskušal zlomiti nogo, pa mi na kraj pameti ne gre, da bi ga tožil. Podobno tudi večina tudi resnejšega nasilja nad otroci nikoli ne pride na površje niti pozornosti družbe, kaj šele ukrepanja. Še najmanj od lenih tožilcev. Pač logika državnega uradnika ki želi obdržati plačo a se znebiti svojega dela.

    Podobno meni vsi lasje na moji pleši stopijo pokonci, ko slišim besedo permisivna vzgoja. A spet nekdo, ki še v tem stoletju zagovarja fizično nasilje? A mi lahko kdo sploh s prstom pokaže enega samega otroka, ki ga permisivno vzgajajo?

    A sem se danes ob branju zgornjega članka mislim da končno naučil. Med odraslimi ni težko prepoznati permisivno vzgojene. Občasno imamo težave s študenti, ki ti, ko jih zalotiš pri goljufanju, začnejo groziti. Vse živo že poznam. Od odvetnika do nekoga ki bo "počakal za vogalom". Tudi na spletu jih je enostavno prepoznati. To so tisti, ki bi poklali migrante, "ki so dejansko zakrinkani oboroženi teroristi". Tudi na družinskih sodiščih je enako. Odvetnik in ženska, ki opletata s kazensko ovadbo za spolno nasilje, ker se to enostavno splača. Vsem omenjenim ne kapne, da s takšnim obnašanjem ne bodo daleč prišli.

    In zdaj k konkretnemu permisivno vzgajanemu otroku. Opazil sem pri lastni hčerki. In se zelo oštro postavil po robu. Ne, dedka ne sme komandirati. Ne, nikakor nisem patriarhalno nastrojen. A otroci ne morejo ukazovati odraslim in jih organizirati. To ni napaka otroka, pač pa resen vzgojni spodrsljaj odrasle osebe, ki kaj takšnega dovoli. Oziroma kar vseh odraslih oseb, ki takšno početje nekritično opazujejo.

    Je treba fizično poseči, da se postavi meja? Nikakor. Sam svoje hčerke nikoli nisem fizično kaznoval. Niti enkrat. Čeprav je zdaj že najstnica, ki mi zna občasno zrahljati živce. Kar pa ne pomeni, da ni kakšna kazen še ostrejša od klofute. Zgled:

    Ata: "Kaj je to?"
    Otrok: "Ključi."
    Ata: "Povedala si, da jih nimaš."
    Otrok: "Potem bi pa začel ti komplicirati, da morava zakleniti torbo in bi zamudili vlak."
    Ata: "Izleta je konec. S prvim vlakom greva nazaj v Maribor."

    Priznam, da je kazen zelo oštra. Neprimerno bolj od klofute. A ni ponižujoča, kar fizične so.

    Za Srbe je zelo pomembno, da ne pričakujejo odpuščanja za laž. In se morajo navaditi, da je edina pravica, ki jim potem ostane, ne tista do odvetnika pač pa do prošnje za milost. Dobro je, da se tega otroci naučijo čim mlajši.

    Podobno sem prepričan, da vsi, ki imate radi svoje otroke, lahko, če le uspete prešteti do tri, premislite, katera kazen jasneje postavi mejo od primitivne klofute. Vsaka klofuta je enostavno napaka. Upam, da sem jasno ponazoril, da s prepovedjo klofute ne zagovarjam ne-vzgoje otrok in ne-postavljanja meja. Vedno se da najti prava kazen, ki je sorazmerna z napako in je z njo v direktni povezavi.

    • Ti si pa res vzgojil veliko otrok, da bi lahko govoril o “napaki” pri vzgoji. Za katero naj bi starši celo odgovarjali, povrhu.
      Odkod ti ta napuh?

      Kar se tiče tvoje ga primera: je ponižujoč! Pri čemer sploh ni vreden kazni.

  4. Ko sem hodil v osnovno šolo, sem bil kar poreden otrok. Dostikrat sem se s kom stepel. Ne zato, ker bi imel kaj proti sošolcu, temveč ker smo se radi prerivali.

    Tako se je zgodilo, da naju je zalotil učitelj, ki je stopil v razred. Vsakemu izmed naju je primazal klofuto in mirno začel s poukom. Nihče izmed naju to ni sprejel kot ponižanje in učitelju tega ni zameril, saj sva vedela, da sva naredila napako. To je bil do konca te šole celo moj najljubši učitelj.

    Zato se je vzgoje treba lotiti življenjsko in ne doktrinarno. Sem proti kakršnikoli grobosti proti komurkoli, zlasti proti otrokom. Vendar ena po riti je lahko manjša grobost kot odvzem otroku ljube stvari.

    • Js bi tvojemu primeru nekako prej reku sočuten. A veš, ko se ste se pretepali s sošolci kako drugače se naj vam sporoči, da je čas za pouk. Nekaj drugega pa bi blo, če prisoliš klofuto enemu malemu knjižnemu molju, ker je med lovljenjem po nerodnosti pohodil rožice.

      Odvzem ljube stvari otroku je seveda permisiven, ker menedžerira z dovoljenji.

    • Nemška modrost: “Materina klofuta najmanj boli.” Hudo je, ko te namesto matere začne klofutati življenje.

  5. Zanimiv članek. Te tretje poti ni zasledit po medijih, čeprav se meni zdi še najbolj pametna. A navsezadnje sočutje ni zelo podobna usmiljenju?

Comments are closed.