K. Jaklič za tax-fin-lex.si: Doktorand mora biti iz pravega testa

1
112

Predavatelj na Harvardu in prvi slovenski pravnik z znanstveno monografijo pri Oxford University Press.

TFL Glasnik:
Običajno je moje prvo vprašanje, ki ga tudi tokrat ne bom izpustila: na kaj ste najbolj ponosni?

Klemen Jaklič:
Ne razmišljam o tem, na kaj sem najbolj ponosen. Žene me tisto, kar me po vsebini zanima. Področja, kot so primerjalno ustavno pravo, evropska integracija in evropska ustavnost, človekove pravice, teorija pravičnosti, so me vedno zanimala, pravzaprav že od samega začetka mojega ukvarjanja s pravom. Spomnim se prvih let študija, ko sem hkrati s prebiranjem študijske literature s teh področij začel naročati knjige iz tujine. Komaj sem čakal, da so prišle po pošti, in potem poln adrenalina sedel v svoji miniaturni sobici in jih preučeval.

Z zanimanjem sem opazoval, kako je, čeprav se z leti vse spreminja in gre življenje svojo pot, ta žar vseskozi ostajal, kot nekakšna nevidna gonilna sila, ki me poganja naprej. Sprva sem bil malo presenečen, da je bila to moja stalnica, a sem jo hkrati opažal tudi pri starejših kolegih. Na Oxfordu sem denimo pisal knjigo o vodilni smeri evropske ustavnosti, katere začetnik je legendarni profesor Sir Neil Mccormick z edinburške univerze, s katerim sva se srečevala ob strokovnih debatah o najini temi. Bil je vodilni s tega področja. Pozneje je zbolel za rakom in umrl, a je kljub bolezni vse do nekaj dni pred smrtjo zagrizeno pisal knjigo, za katero je vedel, da bo njegova zadnja, in jo je na vsak način hotel končati, še preden odide. In jo tudi je.

Ob takšnih trenutkih človek vidi, da je pristni žar po spoznavanju morda močnejša in avtonomnejša sila, kot si običajno predstavljamo. Poleg tega je vsajena v človeka ali pa ni. V resnici v nekem kolektivnem smislu morda res presega celo smrt, kot je o tem lepo pisal neki drugi, tudi že pokojni harvardski akademik Robert Nozick.

TFL Glasnik:
Ta energija, žar in intelekt so očitno odlična kombinacija, vsajena v vas.

Klemen Jaklič:
Mislim, da je vsajena v vsakogar, ki k akademskemu delu v okolju, ki ga poznam, pristopa na pristen način. Kombinacija, o kateri govorite, je na obeh vodilnih univerzah pravzaprav zelo dobro poznana reč, ravno tisti bistveni kriterij, ki ga ves čas iščemo in zasledujemo. Tako na Oxfordu kot na Harvardu se o doktoratih ve, da če te pristnosti ni, se na pot doktorata raje niti ne odpravljaj. Doktorand mora biti iz pravega testa, sicer je lahko tovrstno delo velika muka brez pravih rezultatov. Standard vodilnih svetovnih univerz za doktorat je bistven originalni prispevek k znanosti, merjeno s svetovne ravni, in če ni prave kombinacije, po več letih dela na teh univerzah namesto doktorata dobite še en magisterij ali pa preprosto odnehate. Lahko zbereš literaturo, lahko analiziraš, lahko razjasniš marsikaj, ampak tisti bistveni originalni prispevek k znanosti na svetovni ravni lahko dosežeš le s pristno vedoželjnostjo, ki misli vedno znova poganja vse globlje in globlje proti omenjenemu standardu.

TFL Glasnik:
Doktorati na Harvardu in Oxfordu očitno niso kar tako in verjetno ta visoka merila delajo te doktorate tako cenjene. Še enkrat čestitke za to. Vaša specialnost je ustavnost v Evropi; iz tega ste pred leti doktorirali. Zanima me vaš pogled delovanja ustavnega sodišča v Sloveniji, primerjava s prakso v Evropi in morda, kako vse to deluje v ZDA. Imate na dlani ves svet in ga živite.

Klemen Jaklič:
V zadnjih desetletjih so se na tem področju zgodili pomembni premiki. Če smo včasih govorili o razlikovanju med ‘common law’ in ‘civil law’, je danes ta razlika z ustavnimi sodišči, ki so začela uporabljati in producirati ustavnosodno prakso, ki razveljavlja odločitve drugih pravodajnih organov, postopoma izginila. Zato je za države, kot je Slovenija, izrednega pomena ravno bazen te prakse iz tujine, kjer sodišča v teh rečeh ter po demokratičnih načelih razmišljajo in odločajo že stoletja – v ZDA denimo od leta 1803, ko so dobili prvo ustavno sodišče, tj. sodišče, ki si je vzelo pravico razveljavljati zakonodajo iz naslova kršitve človekovih pravic. Na koncu, pred nekaj leti, smo nato tudi Slovenci dobili takšno ustavno sodišče. A se je s tem obenem odprla tudi velika praznina, saj doma nismo imeli omenjene demokratične ustavnosodne prakse. Zato je tuja primerjalna materija za kreiranje slovenskih standardov na tem ključnem področju toliko bolj dragocena.

TFL Glasnik:
Slovenska demokracija je mlada. Morda bi vas spomnila na vaš pogovor po skypu, ko se žal niste mogli udeležiti naše podelitve priznanj najuglednejšim. Zelo odmevna je bila vaša izjava o učinkovitosti slovenskih sodišč.

Klemen Jaklič:
Gre za kompleksen problem. Sistem varovanja človekovih pravic je potrebno graditi tako od zgoraj navzdol kot od spodaj navzgor. Pri prvem načinu imajo ključno vlogo ustavna sodišča in evropsko sodišče za človekove pravice, ki na podlagi primerjalne ustavnopravne argumentacije kreirajo standarde. Te standarde, ki določajo meje pravic, morajo tako redno sodstvo kot vsi drugi državni organi najprej podrobno poznati. To pa zato, da bi sploh lahko sodili skladno z ustavo, da ne bi primeri tako pogosto padali na ustavnem ali evropskem sodišču in se vedno znova krožno vračali nazaj na prve stopnje v ponovna, neskončna odločanja. V naslednjih desetletjih bo potrebno sistematično zgraditi vso to ustavnosodno judikaturo od zgoraj navzdol. Obenem bo nujno vzpostaviti proces ustreznega izobraževanja teh vsebin od spodaj navzgor, začenši s prenovljenimi učnimi programi pravnih fakultet, tako da dobimo novo generacijo odločevalcev, ki bi primerjalno in domačo ustavnosodno prakso obvladala in s tem tudi jemala bolj resno. Sočasno bi bilo treba voditi izobraževalni proces že obstoječih rednih sodnikov, da bi združevali sinergije in kar najhitreje dosegli želene učinke. Da pa bi bil ta izobraževalni proces sploh mogoč, bi bilo treba šele spisati ne le številne učbenike tega področja v pisni obliki po posameznih pravicah, temveč ustvariti tudi sistematične elektronske baze po poglavjih posameznih meja vsake od človekovih pravic. Vsaka katedra katerega koli pravnega področja bi pravzaprav morala imeti tudi specialista za ustavno pravo, saj slednje postavlja veljavne okvire slehernemu od specialističnih področij. Prav tako se postavlja vprašanje kadra, ki bi to sploh lahko poučeval. A brez tovrstnega celovitega in sinergijskega pristopa ni učinkovite rešitve za ta kompleksen problem. Te stvari bodo odločale o kvaliteti pravne države in to je tisto področje, ki je v ZDA in tudi drugod, kjer imajo ustavna sodišča že tako dolgo, urejeno kot v škatlici in predstavlja hrbtenico pravnega študija.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar. Več lahko preberete na tax-fin-lex.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Samo toliko, da pod velikim borcem za človekove pravice no bo nobenega komentarja.

    Poudarjam: “Večkrat mi rečejo, da bomo Slovenci, če tako počnemo s kadrom, ki ga v svetu iščejo z lučjo, zapravili svojo državo.”

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite