Po mnenju ddr Klemna Jakliča, predavatelja na sloviti harvardski univerzi, je odločitev ustavnih sodnikov v primeru Janeza Janša v zadevi Patria takšna, kot bi jo sprejelo katerokoli od vodilnih zahodnih ustavnih sodišč. S tem so prekinili nepopravljiv poseg v osrednjo ustavno vrednoto delovanja demokratičnega procesa.
Kako komentirate z vidika sedanje odločitve ustavnih sodnikov tedanje ravnanje vrhovnega sodišča?
Položaj komentiram enako, kot sem ga takrat, ko je bila sprejeta prva odločitev ustavnega sodišča v tem primeru. Iz prve odločbe ustavnega sodišča je jasno izhajalo izrecno izraženo zaupanje oziroma pričakovanje ustavnih sodnikov, da se bo vrhovno sodišče, ki je bilo takrat primarno pristojno za odločanje v primeru, že samo odzvalo ustavno skladno in pri svoji odločitvi »na prvo mesto postavilo človekove pravice«, kot se je takrat izrazilo ustavno sodišče. In sicer »vključno z odločitvijo o prekinitvi sodbe«, ki jo je po izrecni razlagi večine ustavnega sodišča vrhovno sodišče imelo na voljo za učinkovito zavarovanje človekovih pravic v tem primeru. Vrhovno sodišče je to zaupanje in pričakovanje povsem prezrlo. Že takoj ob analizi prve odločbe ustavnega sodišča sem javno opozarjal na ta ključni duh zaupanja in pričakovanja, ki je vel iz odločbe, ter nanj s prstom zaman kazal, ko je potem do tega dejansko prišlo.
A kdor je bral tisto prvo odločbo ustavnih sodnikov pošteno, je ob takem ravnanju vrhovnega sodišča vedel, da bo v drugi, nedavni (in soglasni) odločitvi ustavnega sodišča moralo priti do odločne reakcije. Vrhovno sodišče ni upravičilo zelo jasno izraženega zaupanja in pričakovanja ustavnega sodišča, da naj pri svojem odločanju na prvo mesto postavi ustavo in njeno varstvo človekovih pravic. Da bi bila ustavna obveznost vrhovnega sodišča še bolj jasna, so na nevarnost prezrtja še bolj in vnaprej opozarjali posamezni ustavni sodniki v svojih ločenih mnenjih k prvi odločbi. Govorili so o tem, da bo »zelo kmalu, že pri vprašanju prekinitve sodbe, jasno«, ali je bilo zaupanje večine ustavnega sodišča glede učinkovitega varstva človekovih pravic pred vrhovnim sodiščem v tem primeru upravičeno. Soglasna odločitev ustavnih sodnikov v drugem poskusu potrjuje, da so imeli ti »zgodnji znanilci pravice«, kot sem jih takrat poimenoval, prav, ko so o tem podvomili. »Zgodnjim znanilcem« so se sedaj, ob tem neposrednem empiričnem dokazu prezrtja, neizogibno morali pridružiti tudi drugi.
Kakšna je vaša ocena takega razvoja dogodkov, ki bi jih na vrhovnem sodišču lahko preprečili, ne glede na njihovo končno negativno odločitev za Janšo?
Vrhovno sodišče pri svojem odločanju na prvo mesto ni postavilo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Ni jih zavarovalo, kljub opisanim vnaprejšnjim opozorilom ustavnega sodišča, ki so bila, kot sem zapisal že v času prve odločbe, tako jasna kot v skoraj nobeni odločbi doslej. Kljub izrecnemu opozorilu je vrhovno sodišče sodilo v nasprotju z ustavo in ustavno zajamčenim varstvom človekovih pravic.
Kaj se da storiti, če bo ustavno sodišče tudi vsebinsko pritrdilo Janševi ustavni pritožbi in sodbo razveljavilo ali jo spremenilo v oprostilno. Se lahko stvari vsaj deloma popravi – bi moralo ustavno sodišče razveljaviti julijske volitve?
V luči povedanega bi pritožnik poleg kratenja drugih človekovih pravic (večino jih že zatrjuje) za popolnejše varstvo moral uveljavljati tudi kratenje pravice do učinkovitega varstva palete demokratičnih pravic. To je eno od mest, na katerem je ustavna pritožba, kot je bila javno predstavljena, po mojem mnenju nekoliko pomanjkljiva. Vendar je v končni fazi odločitev o tem, katero kratenje pravic uveljavljati, stvar pritožnika in njegovih odvetnikov, najbrž tudi strategije. Poleg kršitev, ki jih ustavna pritožba že zatrjuje, gre tudi za vprašanje vrste kratenja pritožnikovih demokratičnih pravic kot temeljnih človekovih pravic.
Pogovarjal se je Nenad Glücks.
Več lahko preberete v Reporterju.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
