K. Jaklič, Delo: Primer Patria – nevarnost izkrivljanja

5
198

Z zmotno obsodbo lahko nastanejo nepopravljive posledice za temeljne človekove pravice.

Mag. Krivic je eden tistih, ki niso tiho, ko pri sebi vedo, da so državne institucije povozile pravo. Ta drža je vredna spoštovanja. Želel bi si je od vsakega pravnika v državi, še posebno pomembna pa je, ko gre za pravnike, ki imajo v družbi vpliv. Ti imajo do napredka pravičnosti in pravnosti posebno veliko odgovornost. Tako zgodovina kot strokovna literatura učita, da napredek namreč pride po njih, nikoli po tistih, ki se skrivajo, molčijo ali pozivajo k molku. Kritična strokovna in intelektualna javnost je v svobodni demokratični družbi prav posebna, ključna varovalka proti nepravnosti delovanja oblastnih organov in hkrati skrita gonilna sila napredka pravičnosti. Kolikor več pravnikov z zavedanjem o tem bomo imeli, toliko manj se nam bo treba bati za vladavino prava v Sloveniji.

Kar se tiče vsebine, je mag. Krivic v svojem mnenju o zadevi Patria (Delo, 10. 6. 2013) v prvem delu podrobneje ponovil bistvo stališča, ki smo ga v javnosti nekateri pravniki že razložili. V drugem delu pa je navedel stališče, s katerim se ne strinjam in o katerem menim, da se z njim po skrbnejšem premisleku noben ustavni pravnik, ki mu je mar za zavarovanje zoper nepopravljivo izničenje temeljnih ustavnih pravic, ne more strinjati.

»V dvomu odločiti v korist obdolženca«

Prvič, mag. Krivic pravilno pojasni, da je sodba v navzkrižju z načelom in dubio pro reo, da bi sodišče torej moralo, ker zadostnih dokazov ni imelo, »v dvomu odločiti v korist obtoženega«. Hkrati se sprašuje, »zakaj dosedanji kritiki te sodbe iščejo v njej vse mogoče druge, predvsem proceduralne napake, ko pa je ta temeljna vendar tako očitna.« Tu je treba seveda jasno pojasniti, da načelo dolžnega pravnega postopanja (»due process of law«), na katero sem oprl svoje mnenje, nikakor ni zgolj proceduralno načelo, ampak izrecno vsebuje vsebinski in proceduralni del, vključno z vsemi vidiki pravice do poštenega sojenja. Literatura in judikatura o tem sta neskončni in jasni. Načelo in dubio pro reo je eden od izrecnih sestavnih delov načela dolžnega pravnega postopanja (»due process of law«). Zadnje v svojem bistvu med drugim zahteva, da nikogar ni mogoče pravno korektno niti obtožiti, kaj šele obsoditi, brez navajanja konkretno dokazljivih elementov in ne da bi takšne elemente v postopku nato tudi dokazali. Prav zato sem v prvi točki svojega mnenja citiral sodbo vrhovnega sodišča, ki v skladu z dolžnim pravnim postopanjem prepoveduje postopke na podlagi navajanja nedoločenih koordinat, ki jih ni mogoče niti dokazati niti izpodbijati, v Pogledih Slovenije pa govoril tudi o nedopustnosti »dokazov«, kot je tisti, da je že dejstvo, da proti nekomu ni bilo mogoče najti dokaza, dokaz, za to, da je kriv. V takih okoliščinah po naravi stvari dvoma o obstoju kaznivega dejanja nikoli ni mogoče odpraviti, s tem pa je obsodbi odvzet bistveni element: pravnost. S svojo poanto o pomanjkanju dokazov »tako v obtožnici« kot »v javno izvedenem dokaznem postopku« mag. Krivic torej ponovi bistvo že povedanega. Vede ali ne vede trdi, da je šlo za kršitev dolžnega pravnega postopanja.

Resen in manj resen dvom rednega sodnika

Drugič, 156. člen ustave določa: »Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.« Krivic razlaga, da je treba zapis, »če sodišče meni« razumeti kot »če je sodiše prepričano«. Resen dvom naj ne bi zadoščal, kar, kot pravi, naj bi izhajalo tudi iz dosedanje ustavnosodne prakse. Mnenje spoštujem, a se z njim ne morem strinjati iz večih razlogov.

Več: Delo

5 KOMENTARJI

  1. To je pa povsem nekaj novega za naše pravosodje, ki še vedno misli, da mora imeti zavezane oči pred pravičnostjo in slepo slediti politiki, ki se odraža v v predpisih in mimo njih.

    Dvojni doktor Jaklič bo šele razkril kakšna mora biti abeceda pravosodnegas delovanja.

  2. Dežurni čuvaji reliktov komunističnega sistema sejejo dvom v »dvojnost« doktoratov gospoda Jakliča bistva razprave se ne dotaknejo ker jim enostavno ni nobenega argumenta na razpolagi. Ostajajo demagoške puhlice in natolcevanja in sklicevanje na splošno »znana » (neobstoječa) dejstva. Dobro plačani podporniki nekdanjega sistema jim zvesto služijo bodisi na straneh režimskih časopisov rezerviranih za komentarje bodisi na ulicah v skrbno organiziranih in dirigiranih protestih. Danes udirajo tudi na strani redkih časopisov ki še niso prišle pod njihovo delno kaj šele popolno kontrolo. Domnevno nevtralen da bi v končnici bil še bolj strupen Krivic pod masko zaščite pred krivico odpira pot do razumevanja in opravičevanja storjene krivice. Nič od »revolucionarnega« nastopa v bran oškodovanega obsojenca kot je to počel z izbrisanimi in še vedno počne?! Pa čeprav se tudi v tem primeru ve da je med izbrisanimi kar nekaj osebkov,ki nikoli ne bi dobili državljanstva kakšne resne zahodne države. Tudi med tistimi ki so za državljanstvo zaprosili z figo v žepu je kar precej takih, mogoče še več kot med izbrisanimi?! Danes bi po Krivicu bili upravičeni do mesečnega nadomestila v znesku 260 evrov za v nazaj?! Tisti politični zaporniki ki so prestajali zaporno kazen v komunističnih kaznilnicah so dobili za prestan mesec v zaporu 130 evrov?! Nikoli nisem slišal da bi se gospod Krivic oglasil in opredelil do teh krivic?!

    • Nasi starorezimci si vedno prihranijo nekoga, ki daje vtis, da je na “drugi”strani. Ki pa se seveda pozneje vedno izkaze za cisto navadnega podtaknjenca. Samo, da je vse pod kontrolo!

    • Zakaj obtožuješ izbrisane za nekaj s čemer nimajo veze? Če so med njimi taki ki ne bi nikoli dobili državljanstva neke zahodne države: prav, lahko, toda to ne opravičuje izbrisa.
      Če je odškodnina političnim zaponikom 30€, je to sramota, toda to ne pomeni naj imajo vsi odškodnino 30€.

      Torej samo pljuvate!

      • Odškodnina za prestajanje zapora je povsem nekaj drugega kot odškodnina, ki bi eventualno šla izbrisanim.

        Splošno znano je kakšne duševne bolečine, strah,telesne bolečine in druge nevšečnost( zasliševanja, pretepanje….)strah in nesvobodo ter nemožnost vsakršnega zaslužka, so trpeli zaporniki.

        Pri izbrisanih je situacije precej blažja in zelo različna.

        Mnogi ne bi mogli dokazati, da so utpeli škodo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite