Z zmotno obsodbo lahko nastanejo nepopravljive posledice za temeljne človekove pravice.
Mag. Krivic je eden tistih, ki niso tiho, ko pri sebi vedo, da so državne institucije povozile pravo. Ta drža je vredna spoštovanja. Želel bi si je od vsakega pravnika v državi, še posebno pomembna pa je, ko gre za pravnike, ki imajo v družbi vpliv. Ti imajo do napredka pravičnosti in pravnosti posebno veliko odgovornost. Tako zgodovina kot strokovna literatura učita, da napredek namreč pride po njih, nikoli po tistih, ki se skrivajo, molčijo ali pozivajo k molku. Kritična strokovna in intelektualna javnost je v svobodni demokratični družbi prav posebna, ključna varovalka proti nepravnosti delovanja oblastnih organov in hkrati skrita gonilna sila napredka pravičnosti. Kolikor več pravnikov z zavedanjem o tem bomo imeli, toliko manj se nam bo treba bati za vladavino prava v Sloveniji.
Kar se tiče vsebine, je mag. Krivic v svojem mnenju o zadevi Patria (Delo, 10. 6. 2013) v prvem delu podrobneje ponovil bistvo stališča, ki smo ga v javnosti nekateri pravniki že razložili. V drugem delu pa je navedel stališče, s katerim se ne strinjam in o katerem menim, da se z njim po skrbnejšem premisleku noben ustavni pravnik, ki mu je mar za zavarovanje zoper nepopravljivo izničenje temeljnih ustavnih pravic, ne more strinjati.
»V dvomu odločiti v korist obdolženca«
Prvič, mag. Krivic pravilno pojasni, da je sodba v navzkrižju z načelom in dubio pro reo, da bi sodišče torej moralo, ker zadostnih dokazov ni imelo, »v dvomu odločiti v korist obtoženega«. Hkrati se sprašuje, »zakaj dosedanji kritiki te sodbe iščejo v njej vse mogoče druge, predvsem proceduralne napake, ko pa je ta temeljna vendar tako očitna.« Tu je treba seveda jasno pojasniti, da načelo dolžnega pravnega postopanja (»due process of law«), na katero sem oprl svoje mnenje, nikakor ni zgolj proceduralno načelo, ampak izrecno vsebuje vsebinski in proceduralni del, vključno z vsemi vidiki pravice do poštenega sojenja. Literatura in judikatura o tem sta neskončni in jasni. Načelo in dubio pro reo je eden od izrecnih sestavnih delov načela dolžnega pravnega postopanja (»due process of law«). Zadnje v svojem bistvu med drugim zahteva, da nikogar ni mogoče pravno korektno niti obtožiti, kaj šele obsoditi, brez navajanja konkretno dokazljivih elementov in ne da bi takšne elemente v postopku nato tudi dokazali. Prav zato sem v prvi točki svojega mnenja citiral sodbo vrhovnega sodišča, ki v skladu z dolžnim pravnim postopanjem prepoveduje postopke na podlagi navajanja nedoločenih koordinat, ki jih ni mogoče niti dokazati niti izpodbijati, v Pogledih Slovenije pa govoril tudi o nedopustnosti »dokazov«, kot je tisti, da je že dejstvo, da proti nekomu ni bilo mogoče najti dokaza, dokaz, za to, da je kriv. V takih okoliščinah po naravi stvari dvoma o obstoju kaznivega dejanja nikoli ni mogoče odpraviti, s tem pa je obsodbi odvzet bistveni element: pravnost. S svojo poanto o pomanjkanju dokazov »tako v obtožnici« kot »v javno izvedenem dokaznem postopku« mag. Krivic torej ponovi bistvo že povedanega. Vede ali ne vede trdi, da je šlo za kršitev dolžnega pravnega postopanja.
Resen in manj resen dvom rednega sodnika
Drugič, 156. člen ustave določa: »Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem.« Krivic razlaga, da je treba zapis, »če sodišče meni« razumeti kot »če je sodiše prepričano«. Resen dvom naj ne bi zadoščal, kar, kot pravi, naj bi izhajalo tudi iz dosedanje ustavnosodne prakse. Mnenje spoštujem, a se z njim ne morem strinjati iz večih razlogov.
Več: Delo
