Po dveh letih od začetka snemanja je bila v sredo, 14. junija, zvečer v dvorani Antonovega doma na Viču v Ljubljani premiera filma o življenju svetniškega kandidata nadškofa Antona Vovka. Film je studiu Haritude z režiserjem Davidom Sipošem in scenaristom Rokom Andresom na čelu naročila ljubljanska nadškofija in odbor za Vovkovo beatifikacijo. Premiere v do zadnjega kotička polni dvorani so se udeležili trije (nad)škofje: Stanislav Zore, Alojz Uran in Franc Šuštar, postulator v procesu Vovkove beatifikacije Blaž Jezeršek, voditelj pastoralne službe ljubljanske nadškofije Igor Dolinšek, kancler Franci Miklič, številni duhovniki, redovniki in redovnice ter drugi gostje. Pred začetkom filma sta ob pesmi duhovniškega okteta Oremus zbrane nagovorila postulator Jezeršek in nadškof Zore, po 55 minutnem filmu pa so na oder prišli tudi ustvarjalci filma, z njimi se je pogovarjal Blaž lesnik. Za sklep večera je spomin na škofa Vovka povedal primorski duhovnik Stanko Sivec, ki ga je svetniški škof po vojni sprejel v ljubljansko semenišče in kasneje posvetil v duhovnika. Večer je s pesmijo obogatil duhovniški oktet Oremus.
Dvorana v Antonovem domu v ljubljanski župniji Vič je bila premajhna za vse, ki so si želeli ogledati film. Mnogi so si 55-minutni igrani dokumentarec ogledali kar stoje, nekaj pa se jih je vrnilo kasneje, saj so organizatorji obljubili, da bodo po koncu – čeprav pozno – film zavrteli še enkrat.
Blaž Jezeršek: »Svetniške poteze škofa Vovka so spodbudile začetek postopka za beatifikacijo.«
Da Ljubezen – lahko ji rečemo tudi “svetost” – ni stvar naših naporov, naše volje, ampak našega odnosa do Kristusa, je pred predvajanjem filma dejal postulator Blaž Jezeršek: »’Brez mene’ nam na srce polaga Gospod, ‘ne morete ničesar storiti’. Beatifikacijski in kanonizacijski postopek je zato v prvi vrsti ugotavljanje kandidatove – imenujemo ga lahko tudi “Božji služabnik” – včlenjenosti, zasidranosti v Kristusa.« Nadškof Anton Vovk je to zasidranost v Gospoda nedvomno imel, je nadaljeval Jezeršek: »Saj si le tako lahko razložimo, kako je v letih zares težkih preizkušenj, zmogel ohraniti neverjetno stopnjo poguma, samozavesti in dostojanstva, s čimer je bil preizkušani in preganjani Cerkvi na Slovenskem, nosilni steber njenega preživetja. Na svoja ramena je sprejel usodo Cerkve in jo preko razburkanega veletoka sovraštva ponesel na varno stran.«
Zakaj nadškof Vovk še ni svetnik?
»Kako, da ta človek, kljub vsem zaslugam, ki jih ima za Cerkev, še vedno ni svetnik?« je postavil retorično vprašanje Jezeršek: »Odgovor je dokaj preprost: zato, ker vsak postopek za ugotavljanje svetosti pač zahteva svoj čas. Postopek za beatifikacijo nadškofa Vovka se trenutno nahaja v fazi priprave pozicije o krepostih Božjega služabnika. Recimo temu razširjen življenjepis, ki vključuje izpovedi prič, zaslišanih v škofijski fazi postopka, pa predstavitev zgodovinskih in družbenih okoliščin življenja Božjega služabnika.«
Film ni »spomenik« Vovku. Daleč od tega: božji služabnik si zasluži mnogo več.
Vzporedno s tem uradnim procesom, teče drug, manj formalen, pa vendar nič manj pomemben proces, je dejal Jezeršek in poudaril, da je gonilna sila tega procesa Vovkov odbor, katerega namen je seznanjati Cerkev na Slovenskem in v svetu z osebnostjo, življenjem in sluhom svetosti nadškofa Vovka, spodbujati vernike k molitvi za njegovo beatifikacijo ter za priporočanje njegovi priprošnji, zbirati podatke o uslišanjih na njegovo priprošnjo, zbirati zapisane spomine na nadškofa Vovka in spodbujati zgodovinsko stroko, da čim bolj osvetli Vovkovo življenje, delo in njegov svetniški lik. »V ta namen se je Odbor pred dobrima dvema letoma odločil za pripravo dokumentarnega filma o življenju in delu nadškofa Vovka … Napuhnjeno bi zvenelo, če bi dejal, da je bil s tem filmom nadškofu Vovku postavljen spomenik, kot si ga zasluži. Daleč od tega: Božji služabnik si zasluži mnogo več. Je pa film naš skromni poklon človeku, ki mu Cerkev na Slovenskem dolguje več, kot mu bo lahko kadarkoli povrnila.«
Več in tudi fotografije Tatjane Splichal: Družina
