K. Gržan za Ono: “Da se da živeti, kot so živeli sveti”

8

V zahodni civilizaciji vlada izpraznjen duhovni prostor. Zapolnjujejo ga nove duhovnosti, nekatere pozitivne, druge šarlatanske. Od kod tolikšen razmah?
Človek ne more brez institucij. Odmiki nastanejo, ko té ne izpolnjujejo več potreb življenja. Cerkev mora preveriti svojo duhovno gibčnost. Duh v njej je živ, toda njeno ogrodje je strašno staromodno. Institucije si morajo nenehno zastavljati vprašanje, ali v svoji podobi in načinu delovanja služijo življenju. Rešitev ni v odpravi institucij, ampak v njihovi evoluciji. Cerkev ne sme odpovedati, sicer se bo moral Bog znajti drugače, da bo prišel do človeka. Sprašujem se, kako bodo stari sodi prenesli silovito vrenje novega vina. Če bodo vodilni tako v Cerkvi kot v svetnih ustanovah dopustili evolucijo, bo to vrenje prineslo žlahtno novost, sicer bo raztrgalo strukture in lahko pride do revolucije. Tega si ne smemo želeti, ne le zato, ker povzroči veliko gorja, ampak ker je revolucija le zanikanje stanja, ki ji sledi pogosto še bolj slaboumna ponovitev. Pri evoluciji dopustijo voditelji predelavo modela trenutnega delovanja, da se morebitni gnoj predela v humus. Če so modri, se znajo »ta stari« tudi pravi čas umakniti zdravi alternativi. Če pa se imajo za nedotakljive, nič krive, sledi revolucija.

Ljudje v teh časih resignirano stojijo ob strani in molčijo. Kakšno držo naj bi imel ozaveščeni in razmišljajoči človek?
Danes je čas iskanja alternative, zato je delitev na naše in nenaše preživeta. Da lahko prerastem svojo miselno ujetost, potrebujem ob sebi nekoga, ki misli »po svoje«. Drugačnost je priložnost za prerastek. Ne smemo se pustiti osamiti in med seboj ločevati, češ, mi dobri, oni slabi. Manipulanti vseh vrst uporabljajo za dosego svojih ciljev zastraševanje in ločevanje. Nasvet je torej: išči bližine, debatiraj, govori … spoznal boš mnoge, ki tudi iščejo in ozaveščajo alternativo. Kar si izkusil, ozavesti in izreci. Drugače razmišljajoči niso nasprotniki, ampak priložnost za nadgradnjo, za dialog. Kako dobrodošlo bo, če se mladim ne bo treba iti revolucije, ampak bodo mirno ozavestili in predelali gnoj našega časa v humus, ki bo rodoviten za prihodnost.

Opozarjate na številne zablode Cerkve v zgodovini, od inkvizicije, iztrebljanja ameriških Indijancev do njenih sodobnih »grehov«, pedofilije, vpetosti v najtemnejše zgodbe kapitalizma. Občutite to krivdo?
Ja, zato pa govorim – iz notrine. Lahko je govoriti o napakah drugih, a treba je izstopiti in priznati: jaz sem sokriv, ker sem del ustanove, ki sicer prinaša veliko božjega, ampak je v marsičem zašla v napačno smer. Na primer v poglabljanju polarizacije. Če danes koga vprašaš, na kateri strani je Cerkev, bo rekel, da na desni. Cerkev mora biti vedno na sredi, mora biti element tretjega, ki zna v enih in drugih prepoznati dobro in to povezovati v skupno dobro. Delila je več kot tisočletje, tudi v slovenskem prostoru. Ponujati mora alternativo v razpetost in napetost časa. Preveč je bilo žrtev, da bi se lahko še naprej igrali med dvema ognjema. Drugače jo bo zgodovinski vpogled na sedanje delovanje spoznal kot neustrezen model.

Je novi papež s svojim delovanjem lahko tisti, ki mu bo dopuščeno spremeniti Cerkev, bo dovolj močan v spopadu z vatikansko kurijo, odeto v brokat in škrlat?
On je veliko znamenje za naš čas in želim verjeti, da je dovolj močan za uresničevanje sprememb. Je na tako izpostavljenem položaju, da ga ne more nihče spregledati. Njegova beseda nagovarja in njegove smernice so fantastičen odgovor na vse, kar doživljamo. Upanje budi, ker je začel spremembe pri sebi, torej v Cerkvi. Papeži so pogosto nagovarjali svet, tokratni papež pa budi Cerkev, da bo ustrezneje stopila v svet – daje jasne smernice, jo usmerja nazaj na ceste sveta, kjer ječi bolečina.

Tudi sami ste leto dni živeli na cesti, brez vsega. Zakaj ste se vrnili v varnost?
To je bilo leto dni mojega resničnega redovniškega življenja, brez denarja, sredi stiske sveta. Vem, da se da živeti, kot so živeli sveti. Če se je Bog sam utelesil v drek betlehemske štale, če je sam sočutno stopil v položaj najbolj zaničevanega in sramotno usmrčenega, smo k temu poklicani tudi mi, ki ga zastopamo. Bog ne pušča človeka samega v najhujših okoliščinah. Zakaj nisem nadaljeval te evangelijske avanture? Nisem imel dovolj poguma. Pritiski so bili, ne le name, te sem prenesel, odločilno je bilo, ko so se spravili na moje domače – takrat jim je uspelo, da so me zlomili.

Vaše knjige bi morala biti Cerkev vesela, saj kažete pot z njenih stranpoti, nadutosti in oblastiželjnosti, hlepenja za bogastvom. Je upanje, da bo v njej, tudi v Sloveniji, dovolj pokončnih in poštenih?
Danes se prebuja evolucija tam, kjer ječita bolečina in stiska, ne le materialna, temveč tudi srčna. Na to stisko je treba dati odgovor, papež poziva redovnike, naj se vrnejo med ljudi. Obenem pa nagovarja tudi odgovorne politike. S simpatijo se spominjam obiska nemške kanclerke Angele Merkel pri papežu. Od njega je odhajala le kot navaden človek, ki je le jecljal, da ne more obljubiti, da se ne bo šla več te krute oblike kapitalizma. Očitno je bila nagovorjena, postavljena pred odgovornost. Kaj je sporočilo: da se moramo soočiti z bolečimi dejstvi našega časa, začeti spremembo in začeti jo moramo pri sebi.

V knjigi po svoje razumete in nagovarjate tudi ateiste.
Tudi sam bi se odvrnil od Boga iz podobnega etičnega razloga kot Camus, če se ne bi dokopal do odgovora, ki ga terja vprašanje: če je Bog dober in vsemogočen, zakaj ni bolj učinkovit ob tolikšnem trpljenju nemočnih? S to knjigo želim ponuditi najbolj ogorčenim nad Bogom zaradi obstoječega zla smeri razmišljanja. Sam celo mislim, da se bo novo redovništvo prebudilo v srčiki ateizma. V silovitem protestu zoper Boga, ko mu zabrusiš: »Ej, ti, kje si,« ga nagovarjaš na edini primeren način. Da mu poveš svojo prizadetost. Pokaže ti, da je s teboj, v tvojem trpljenju in da ga boš odkril v najbolj preizkušanih.

Slovenska Cerkev je v tem trenutku obglavljena. Kdo bi bil po vašem primeren za njeno vodenje?
Biti mora karizmatik, globoko vpet v oseben odnos s Kristusom, odprt Božjemu duhu, obenem pa silovito trmast, z jasno vizijo, da ga ne bodo cerkvene strukture povozile. Če ne bo močna osebnost, bo postal le samokolnica tistih, ki ga bodo vozili okoli. Moral bi biti presenečenje, kot je presenečenje papež Frančišek, ki so ga izbrali kardinali, samo postavljeni od konservativnih predhodnikov. Upajmo na dobro izbiro.

Bi morala Cerkev vrniti del premoženja in bogastva, ki ga je pridobila v zadnjem obdobju, vsaj tistim, ki so posredno tudi zaradi njenega ravnanja izgubili službe, stanovanja, socialno varnost, dostojanstvo?
Cerkev oznanja, da predstavlja v svetu Kristusovo skrivnostno telo. In apostol Pavel pravi, da trpi celotno telo, če trpi na telesu en ud. Ljubljanska nadškofija ne more s svojimi gozdovi odmisliti stiske, trpljenja mariborske – mislim na trpljenje, ki ga je ta škofija s svojim ravnanjem povzročila opeharjenim, nemočnim ljudem. Gre za dvojno nespodobnost: odvrniti se od nemočnih, ki si jih sam pahnil v stisko, in na praktični ravni zanikanje nauka o medsebojni povezanosti v Cerkvi. Papež nas opozarja, da moramo teorijo uresničiti v prakso. In če bo prišel klic opeharjenih do njega, ne vem, kako se bo odzval na sosedsko brezbrižnost. Če ljudje trpijo zaradi finančnega poloma mariborske škofije, bi moralo to »boleti« tudi ljubljansko. Morda zveni nauk o Cerkvi kot Kristusovem skrivnostnem telesu malo arhaično, a nas poziva k medsebojni občutljivosti. Sicer pa kot kaplan v Lučah in Solčavi, kjer živim sredi gozdov, čutim utrip ljudi; ravnanje z gozdovi in odnos ljubljanske nadškofije do domačinov zbujata pri kmetih tolikšno zgražanje, da bo treba premisliti o takšnem ravnanju.

Pogovarjala se je Cveta Zalokar Oražem.

Več: Ona


8 KOMENTARJI

  1. V večini je to primer odlične inkulturacije katolika v sekularizirano družbo, sploh če zanimiv intervju za socialistične ženske naredi z njim bivša visoka političarka LDS in Zares.

    Me zanima, če bi bil intervju objavljen, če bi Gržan izpustil kritiko kapitalizma, Merklove in “bogastva” oz. gozdov Cerkve.

    Dejstvo pa je, da na razume gospodarstva, ekonomije, kapitalizma in vzajemnih skladov. Tako da tukaj preveč površno in prepoceni udriha in je podoben socialstu, ekstremistu – kar pa me pri njem boli.

  2. Točno. Cerkev se je odrekla pristnemu krščanskemu duhovnemu prostoru, ki ga zdaj izkoriščajo drugi.

    Sama pa se gre gospodarsko podjetje in pri tem celo uporablja negativne trike kapitalizma.

    Takšna pot vodi k zanesljivemu zatonu cerkve in krščanstva in moralnih vrednot.

    • tole kar si pa povedal pa je čisto mimo, kot bi poslušal kakega zagrizenega komunista.

      Navedi cerkvene ljudi, ki se gredo negativne trike kapitalizma.

      Kaj so to negativni triki kapitalizma in to v državi v kateri resničnega kapitalizma nikoli ni bilo?

      Mi imamo mafijsko – podmizno poslovanje. Netransparentno, nefair, z namenom večino ljudi oskubiti in prevarati.

  3. “Sicer pa kot kaplan v Lučah in Solčavi, kjer živim sredi gozdov, čutim utrip ljudi; ravnanje z gozdovi in odnos ljubljanske nadškofije do domačinov zbujata pri kmetih tolikšno zgražanje, da bo treba premisliti o takšnem ravnanju”.(P. K. Grzan)

    No, Druzina, Ognjisce in Med nami (glasilo Minoritov katerim je pripadal), tega intervjuja verjetno ne bi objavili, ker se dela vecjega disidenta kot je. Zato tudi ne bo izbran za novega nadskofa, ceprav ima zato smisel. No, ravno “tako jambranje”pa se seveda dopade nekaterim emancipiranim superinteligentnim gospem, ker je potem lahko Cerkev spet kriva, da so ji same prostovoljno obrnile hrbet. Gotovo je pozitivno je, ce se ob ljubeznivem patru lahko spomnijo svoje otroske verske preteklosti, Miklavza, jaslic, bozicnih pesmi itd.
    Ce je sarmantni pater s svojo kritiko Cerkve, ki je morda celo upravicena pri bralkah kaj dosegel, da bi se zamislile nad sabo, naredile splosno spoved in spreobrnile, je tezko reci.
    Mislim, da bi vec zaleglo, ce bi z gospo Cveto, bivso visoko LDS politicarko zmolil skupaj en Ocenas in eno Zdravomarijo za zdravo pamet.

  4. Berem: “Če danes koga vprašaš, na kateri strani je Cerkev, bo rekel, da na desni. Cerkev mora biti vedno na sredi, mora biti element tretjega, ki zna v enih in drugih prepoznati dobro in to povezovati v skupno dobro.”

    Se ne strinjam. Jezusova Cerkev je opozicija oblasti in to institucionirana opozicija ter največkrat edina – če ni, potem revni nimajo opore in jih bogati oblastniki izkoriščajo. Ko škof ne upa ali noče reči: “Vladar, lažeš! Kradaš! Ubijaš!” je kilometre daleč od Jezusa.

  5. Za Tednik RTVSlo je Gržan izjavil, da naj bi bolj obdavčili cerkvene “pisarne”, ki se ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo. Kaj je s tem mislil?

  6. Pater Kržan! Ste na istem kot Jezus, ko je vstopil v izraelski tempelj in ves zgrožen opazil kaj so napravili z njega: navadno tržnico.

    Razlika je le v tem, da vi opozarjate mirno, preudarno, Jezus pa je reagiral čustveno in bil zato križan.

    Upam, da ne boste tudi vi. Če boste se javljam kot prostovoljec, da bom trpel z vami.

Comments are closed.