K. Bončina, Ra. Ognjišče: “Igor Torkar, Umiranje na obroke. To boste prebrali in pripravili komentar”

2

Tako nam je naročila profesorica slovenščine, ko smo v mladih letih greli gimnazijske klopi. Če smo jih samo greli ali jih tudi uporabili za prostor svoje izobrazbe, ne vem.

Pač, vsak si je prikrojil nekoliko po svoje prostor in čas, da je čimlažje prebredel študijska leta in po možnosti tudi kaj odnesel od njih. Torkarjevo umetnino Umiranje na obroke pa sem le vzel v roke in še danes mi je njena vsebina živo v spominu. Morija človekove osebnosti, nato njegovega duha, pa še upanja in končno njegove telesne dimenzije ni bila nikakršna redkost v osrčju Evrope sredi prejšnjega stoletja. Ko danes včasih opazujem družbo in Cerkev s ptičje prespektive se mi stalno vrača spomin v gimnazijska leta in na Torkarjevo knjigo: tudi v najbolj svežem, detinskem obdobju tega, tretjega tisočletja se zgodovina ponavlja. Morda pri nas ni tako kruta kot med kristjani na Bližnjem vzhodu, med temnopoltimi narodi in plemeni v osrčju afriške celine ali na obrobjih njenega sredozemskega podnebja, med ovdovelami materami in otroškimi sirotami južne Amerike, a vendarle je peklenski načrt pobijanja na obroke že zelo dobro ustaljen in očitno nima namena prekiniti svojega pohoda. Naša družba se maje, evropska kulturna in družbena dediščina, ki so nam jo zapustili in prepustili naši predniki, se vidno preobraža in korenito spreminja. In vsi, ki tarnamo, se obenem vprašujemo ali je vendarle mogoče zaustaviti to drsenje. Ali je mogoče vrniti Evropi podobo zlate dobe preteklih časov in življenjski pridih velikih mislecev, filozofov in teologov.

Nič drugače ni s cerkveno skupnostjo, z občestvom krščenih oz. verujočih, ki je ukoreninjena v evropskem družbenem tkivu (ali bi naj vsaj bila). Kakor se spreminja podoba prebivalca Evrope, tako se spreminja podoba kristjana Evrope.

In mi smo na križpotju: pred nami se vijugajo mnoge in raznolike poti. Med njmi se želim omejiti na dve, ki se mi zdita nabolj blizu slovenski narodni in krščanski duši. Prva je tarnanje, objokovanje, pljuvanje v obraz in histerično mahanje z rokami vsevprek ter obtoževanje nasprotnika (beri: levi desnega in desni levega), ki je kriv sedanjega stanja. Druga pa je (čeprav »strma je pot…. strma zelo«), iskanje nove smeri, nove podobe, nove oblike, nove izkušnje.

Preteklost, četudi krivična in ničvredna, je vendar poznana in preizkušena, zato se je držimo s kremplji kot jastreb kokoši; prihodnost pa je neznana, zato tvegana, zameglena, strah vzbujajoča, a vendarle prihodnost, čas pred nami, ki nujno prihaja in se ne bo ustavil.

Karolinška reforma, ki je dala tudi državnemu, družbenemu in političnemu ustroju katoliško podlago in podobo, je tako globoko vklesala družbi cerkvenost, da je ni mogel prepihati niti tridentinski koncil. Res je, da se je Cerkev s pomočjo poznosrednjeveških papežev otresla neposrednega vtikanja kraljev in cesarjev v njen notranji ustroj, a je istočasno sama prevzela podobno, če ne celo enako obliko vodenja in upravljanja sebe in izven-sebe. Tudi pri nas smo vse do drugega vatikanskega koncila uporabljali v naslavljanju izraz knezo-škof: knez zaradi političnega vpliva in dostojanstva, škof po zakramentu in dušnopastirski službi. A slednja je bila večkrat le dekla prve in služba cerkvenega dostojanstvenika je botrovala službi duhovnega voditelja.

V mojem rokovniku pa piše danes 14. november 2014, ne 25. december 800. Čas je šel naprej, ura se je premaknila, potrebno je vstati od spanja.

Kakšna naj bo danes škofova služba, kakšne usluge naj nudi danes duhovnik družbi, ki ni več karolinško katoliška, tridentinsko okostenela in plemiško izbirna?

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Gospod Karlo Bončina čudovito zaključi:
    “Pred nami so torej novi izzivi, »dobri« stari časi se ne vrnejo več. Zgodovina nam je mati in nas uči, odkrivanje preteklih poti in stranpoti mora biti del našega znanja, narod, ki pretrga svoje korenine, nima prihodnosti; a Bog ne daj, da bi pogled v preteklost rodil tudi spogledovanje z njo.”

    In ko pogledamo v preteklost, kaj vidimo? Lahko vidimo sledeče:

    Življenje prvih vernikov
    Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu,
    v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2, 42-47)

    Naj tudi jaz zaključim z mislijo gospoda Karla: “Bog ne daj, da bi pogled v preteklost rodil tudi spogledovanje z njo.”

  2. Tako nam je naročila profesorica slovenščine, ko smo v mladih letih greli gimnazijske klopi.
    ===============
    me pa res zanima kakšen komentar ste napisali. Jaz nisem hodil na gimnazijo in nam niso dali tako težkih nalog.
    Namreč, težko verjamem, da ste napisali kakšne svinjarije je počel komunistični sistem.
    Me prva zanima. Brez zamere. Me bom vas obsojal kakorkoli.

Comments are closed.