K. Bolčina, Radio Ognjišče: Župnišče je duhovniku le barka

6

“Nevesta, ali sprejmeš ženina za svojega moža in mu obljubiš zvestobo v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, ljubezen in spoštovanje vse dni svojega življenja?” Druga oblika poročne izpovedi, ki jo danes uporabljamo sicer le redkokdaj, zelo vidno in otipljivo povezuje zakrament svetega zakona z zakramentom mašniškega posvečenja.

Zakonca si s sklenjenima desnicama obljubita zvestobo in spoštovanje vse dni svojega življenja in se veselita skupnega bivanja v dobrih in težkih okoliščinah. Podobno stopi duhovniški kandidat pred škofa posvečevalca in mu s svojimi rokami v njegovih rokah obljubi zvestobo: zvestobo in spoštovanje svojemu škofu in vsem njegovim naslednikom.

Znameniti, v ljudski govorici tudi “usodni” DA, ki si ga izpovesta novoporočenca se po vsebini ujema s trenutkom, ko škof položi roke na posvečenca in mu vlije Jezusov velikoduhovniški dar večnega duhovništva.

Na eni strani fant in dekle zapustita svojo naravno družino in ustanovita novo, z obljubo, da bosta v svojem življenju obnavljala skrivnost stvarjenja, namreč dovolila novim človeškim bitjem vstopiti v tok zgodovine. Na drugi strani zapušča duhovnik svojo izvorno duržinsko skupnost in se vključi v novo – v duhovniški zbor. V njem postane sin svojemu škofu, brat svojim sobratom in oče mnogim, ki jim bo postavljen za voditelja in skrbnika. Tudi duhovnik bo obnavljal skrivnost stvarjenja, vendar ne v obliki Adama in Eve, pač pa v obliki Jezusa Kristusa, ki je stvariteljsko dejanje prenovil z odrešenjskim dogodkom. Starši iz medsebojne telesne ljubezni rodijo otroke za ta svet, duhovnik iz krščanske in svečeniške ljubezni po krstu rodi otroke za večni svet.

Med novoporočencema in novomašnikom pa obstaja tudi globoka razlika: po poroki si zakonca uredita svoje bivanje tako, da si izbereta skupen dom in živita v njem. Hiša jima postane bodisi kraj varnosti in domačnosti kakor tudi zavetje in prizorišče intimnosti.

Duhovnik pa si ne izbere doma. Krajevni škof mu sicer zaupa duhovniško poslanstvo v določeni hiši – župniji, redovniški skupnosti, na misijonski postojanki… – a to postane le njegov mimobežni dom. Duhovnikova hiša ni župnija, pač pa Krajevna Cerkev. S posvečenjem vstopi v delokrog škofijskih ali redovniških duhovnikov in si vzame za svoj dom vse škofijsko ozemlje. Zakrament mašniškega posvečenja vzame kandidata iz ljudstva in ga postavi za ljudstvo, ne za točno določeno ljudstvo. Vsaka Krajevna Cerkev pa je Božje ljudstvo, saj je Cerkev tam, kjer je škof in škof tam, kjer je Cerkev.

Dejstvo, da so škofije razdeljene na župnije ima le pravni in praktični pomen. Škof je edini in veliki pastir svojega ljudstva, a kako bi mogel voditi sam vse občestvo? Pri tem mu pomagajo prezbiterji, ki so dodeljeni na razne konce škofije, da ne bi prišlo do zmešnjave in bi se morda ne zgodilo, da bi eni verniki imeli več, drugi pa manj ali nič.

Tudi župniki, ki so postavljeni za pastirje župnijam, so le in samo škofovi pomočniki in v njegovem imenu vodijo, posvečujejo in oblikujejo eno izmed področij Krajevne Cerkve.

Več: Radio Ognjišče

6 KOMENTARJI

  1. Ojoj, kako priliznjeno, kot bi bilo napisano po naročilu. Kot meglica spričo hude krvi, razočaranj in laži ob nekaterih menjavah, ki niso ravno po navdihu sv. duha ampak so plod osebnih povezav, celo spletk nekaterih vplivnih duhovnikov ob kimanju medlega škofa.

    Problem pa nastopi, ker se piše leto 2013, ko se interes dveh ali treh klerikov, ki jim ni treba živeti v realnem svetu, ne more kosati z argumenti občestva, ki zna artikulirati in goji večjo odgovornost do vernosti svojih potomcev.

    Ali bodo cerkve po takem uveljavljanju moči posameznih klerikov nad argumenti množice vernikov bolj polne ali bolj prazne že vemo. Kdo bo odgovarjal, ko se poteze izkazale kot slabe, ponižujoče? Ja nihče. Za debelimi zidovi bo še nekaj časa navidezen mir in obilje, potem pa…

    Če je moč naročiti oz. sugerirati še kakšno temo potem bi bila glede na aktualije naslednjo: “Gayevski lobi v Cerkvi na Slovenskem, včeraj, danes jutri”;

  2. zanimiva teza, da je škod edini in veliki pastir svojega ljudstva in župniki le njegovi logistični pomočniki…

    a teren deluje (kot sam vidim) precej drugače – župniki so namreč pri svojem delovanju zelo samostojni, kar se recimo kaže že v razlikah, ki jih na prvi pogled izkazujejo življenja župnijskih občestev (takozvana ‘živost’).
    kaže se tudi v tem, da nekateri župniki celo držijo škofa za brado…

    sam bi rekel, da je tovrstna samostojnost celo pravilna, saj gre za odrasle ljudi, ki ne morejo zgolj robostko razširjati škofove navzočnosti.

    zato si mislim, da je piščeva teza zgolj zanimiva, ne pa tudi pravilna (ali pa morda ne štekam, da gre za aramejski način pretiravanega govora, ki je želel prikazati neko tretjo reč…;)

    • Berem: “da nekateri župniki celo držijo škofa za brado…”

      In to je strašno narobe. STRAŠNO!

  3. V kateri škofiji se vam zdijo iz osebnih izkušenj župnijska občestva najbolj vitalna?

    Osebno se mi je vedno zdela pastoralno duhovno najmočnejša koprska škofija in njene župnije. Pogosto so duhovno pokonci držale celotno Slovenijo. Zanimivo, da koprska škofija Sloveniji še ni dala nadškofa.

    Čeprav je pa res, da ima veliko hribovskih primorskih župnij zdaj zaradi pomanjkanja duhovnikov velike probleme.

    • Berem: “da ima veliko hribovskih primorskih župnij zdaj zaradi pomanjkanja duhovnikov velike probleme.”

      Mislim, da imajo te hribovske župniji problemu tudi s številom prebivalcev. Se morda motim?

Comments are closed.