… je pisalo baje na vratih ene od mesarij v nekih zlatih časih. No, včeraj so nas spet opozorili, da se bo klalo, ampak baje kristjane, kot že petinštiridesetega. Nas mora biti strah?
Po pravici povedano me spreletava srh že od prej, odkar so se pojavile krilatice „gotof“ in pa razne vrste ljudskih vstaj. Vse preveč spominja na revolucijo, na tisti bolni prevrat, ki ga je drhal izvedla v imenu neke ideje – in pri tem pregazila človeško dostojanstvo, naravni red, vsako zdravo pamet. Da se je ideja kaj kmalu sprevrgla v okoriščanje peščice (drhali) na račun drugih, ni treba posebej poudarjati. Težava pa je v tem, da se je večina populacije naučila živeti v takih razmerah: kjer je za vse odgovorna (kriva) oblast. In bolj ko jo prineseš naokrog, večji „frajer“ si. Kar se je pol stoletja sejalo, sedaj žanjemo: za vse so krive ideje in politika, spremembe pa so možne le na način, da se položaj obrne in včerajšnji sužnji postanejo sužnjelastniki.
In kakšno vlogo imajo pri vsem skupaj kristjani? Ne, ne tista razkošno razbohotena in vplivna opcija, ki je pred vojno predstavljala eno jeder slovenstva (zato jo je morala revolucija pač poklati), tega ni več. Niti ne Cerkev, ki jo še vedno mnogi razumejo predvsem kot (zločinsko) ustanovo, „establishment“. Piše, da se bo klalo kristjane; torej tisto razkropljeno in dvomov polno čredo, ki je vsa osramočena zaradi takih in drugačnih škandalov in pretresov v svojih vrstah; ki jo ravno tako kot vse druge pesti ekonomska in vrednostna kriza; ki pogosto ne vedo, kaj verjamejo in si težko osmislijo, da bi enkrat na teden malo pogreli cerkvene klopi; ki jo lahko vsak bebav šolarček zafrkava s standardnim naborom nedomišljenih puhlic …? Nočem zbujati usmiljenja ali pomilovanja, želim pa opozoriti, kako zelo drugačen pomen imajo danes besede o klanju kristjanov. Danes je to strel v hrbet. Kot ga je že pred petinštiridesetim dobil marsikakšen vdan partizan, ki je pač premalo previdno razmišljal ali pa ni pristajal na pošastno logiko vzpostavljanja vladavine zločincev. Ker, resnici na ljubo, revolucija, prevrat, to vedno pomeni – o tem se nimamo pravice sprenevedati. „Kdor poseže po meču, bo z mečem umorjen“. Zgleda, da je prišel čas, ko se moramo tega ponovno spomniti – in preseči primitivno logiko linča, ki nam jo je rdeča oblast tako zelo vbila v glavo in z njo uspešno kontrolirala naša življenja. Nekateri pravijo, da jih iz zakulisja še vedno. A Strniša ne pravi zaman: „To je strašna čarovnija zemlje, vode in neba – da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča.“ Ker lahko ubiješ človeka, lahko poraziraš cele vasi, lahko tacaš s pornografsko slastjo po narodovih svetiščih in jih mečeš v zrak; narod se bo dvignil, če ne prej, pa v petdesetih letih (kot so Izraelci prehodili puščavo). In zločinci bodo pozabljeni; še huje, jim bo odpuščeno.
