Jutri bo nov dan

1970_RibicicPravijo, da v življenju ni naključij. Kakorkoli, v roke mi je prišel izvod neke slovenske mesečne revije s konca lanskega leta, ki je bil namenjen sežigu. Ne vem, kako se je znašel v tistem zaboju in odkod se je vzel. Prelistal sem ga. Nič posebnega, le ob koncu, na strani 30, me je pritegnil spominski zapis za pokojnim Mitjo Ribičičem – Cirilom. Po njegovi smrti, ob koncu lanskega novembra, jih nisem zasledil prav veliko. Že stari Rimljani so poznali pregovor o mrtvih: De mortuis nihil nisi bonum. Dobro, poznali so tudi kakšen drug pregovor, ki naj bi ga še danes s pridom uporabljali naši pravniki. Recimo o pravici, pravičnosti in kesanju. Fiat iustitia, pereat mundus. No, svet še ne bo propadel, o pravici v naših krajih pa bomo lahko še (pre)dolgo debatirali.

Pa se povrnimo k prebranemu članku. Podpisal ga je Marko Vrhunec, upravičeno lahko domnevam da gre za dr. Marka Vrhunca, šefa Titovega kabineta med 1967 do 1973. O pokojnem M. Ribičiču je med drugim povedal, navajam dobesedno: »Po osvoboditvi je kot predan in izkušen borec postal funkcionar OZNE in dobil težko in odgovorno nalogo voditi preiskave vojnih zločinov in narodnega izdajstva domobrancev, ki so jih obravnavala vojaška in civilna sodišča.« Zame je to zelo zgovoren in zanimiv zapis, iz katerega izvemo marsikaj.

O predanosti in izkušnjah M. Ribičiča vsekakor priporočam v branje knjigo »Pohorska afera«, ki govori o partizanski paranoji pred t.i. vrinjenci na Štajerskem v letih 1943/44 in kjer je pokojni M. Ribičič odigral »pomembno« in nič kaj slavno vlogo. S krvavim koncem!

Po koncu vojne, v tistih krvavih majskih in junijskih dneh leta 1945 pa M. Ribičič ni bil samo funkcionar OZNE, ampak eden od pomočnikov Ivana Mačka – Matije, načelnika OZNE za Slovenijo. Konec koncev, pred kratkim so padle maske in dr. Z. R. je o M. Ribičiču med drugim zapisal: »med vsemi gotovo najbolj bister, delaven, tudi ustvarjalen, izjemno nadarjen za politično analitiko, a z veliko slabostjo: brezpogojno poslušnostjo in podrejenostjo politični eliti.« Poleg tega je dr. Z. R. »dober znanec iz vojne« svetoval, da se na M. Ribičiča ne more in ne sme zanašati ali mu preveč zaupati. Obenem je od drugega znanca izvedel, da je bil M. Ribičič »v komisiji notranjega ministrstva, ki je leta 1945 selekcionirala ujete in vrnjene domobrance.«

O ravnanju M. Ribičiča z zaporniki in priporniki vsekakor priporočam avtobiografsko knjigo »Brazde mojega življenja«, izpod peresa Jelke Mrak Dolinar, nekdanje »varovanke« M. Ribičiča.

Tudi o njegovi »težki in odgovorni nalogi« pri preiskavi medvojnih zločinov ne dvomim. Moral se je resnično potruditi, da je dal svoj prispevek k številnim množičnim in posamičnim umorom, ki je skupno dosegel skoraj 15.000 Slovencev. Njihovi grobovi so raztreseni po vsej naši lepi domovini, do danes so jih raziskovalci popisali že več kot 620 in še zdaleč niso končali z delom. In pokojni M. Ribičič o vsem tem pred skoraj dvajsetimi leti, ko je kot preiskovanec nastopil pred parlamentarno preiskovalno Pučnikovo komisijo, ni ničesar vedel oz. se ni spomnil. Niti ni pojasnil, kje so sodbe za tiste, ki so jih »obravnavala vojaška in civilna sodišča«. V naših arhivih jih je ohranjenih presneto malo…

Danes že vemo, da je za zločine in umore ob koncu vojne kriv sam tovariš Tito, on je dal ukaz. Tako nas je vsaj podučil dr. Janez Stanovnik ob odkritju množičnega morišča v Hudi jami leta 2009. In omenjeni gospod ni kdorkoli! Toda očitno sta pravica in spomin za nekatere relativen pojem. Kako naj si drugače razlagamo izjavo dr. Vrhunca, ki je je dal leta 2010 ob obletnici Titove smrti v intervjuju za nek spletni portal, kjer je med drugim zagotovil: »Tito ni bil noben zločinec.«

M. Ribičič se je objemu roke pravice najbližje znašel maja 2005, ko je državno tožilstvo proti njemu vložilo obtožnico zaradi sodelovanja v genocidu. Zgodilo se ni nič. Ali kot v spominskem zapisu ugotavlja dr. Vrhunec: »Osebno so mu takrat prizadejali težko in nepopravljivo krivico, ko so ga obdolžili za tisto, česar ni storil, kar je stoično in s čisto vestjo prenašal.«

Predvidevam, da se bo med bralci tega zapisa našel nekdo, ki bo zamahnil z roko in se namrdnil, češ kaj pa brskam po odpadnem papirju, ki je namenjen kurjenju. Zakaj pišem o preteklosti, ki je ne bo več nazaj in kalim večni mir pokojnim. Mar nimamo danes dovolj drugih, predvsem gospodarskih in socialnih problemov.

Torej, dokler ne bomo rešili vprašanja revolucije, pobojev, kraje premoženja, kulta diktatorja, udbe, (moralnega) kaznovanja krivcev, ne bomo uspeli. Retorično vprašanje: Kdo je bil načelnik OZNE za Slovenijo oz. šef M. Ribičiča ob koncu druge svetovne vojne?! V nekem intervjuju je M. Ribičič povedal, da ga je šef imel za »pesnika in pravnika«. Uau, kako idilično. Taisti šef Matija je potem »vzpostavljal« slovensko gradbeno industrijo in se šel velikega direktorja. In kdo je že bil njegov učenec in naslednik, človek z dobrimi zvezami na vseh straneh, ki je danes preveč bolan, da bi hodil na sodišča in šel v zapor?! Ampak njegov gigant je propadel, delavci in podizvajalci nikoli ne bodo v celoti poplačani, popravila njegovega slabega in preplačanega dela pa bomo še leta plačevali vsi davkoplačevalci.

Tudi zato smo še daleč od napovedovanja uspešne prihodnosti.

Foto: Iztok Gartner