Justin Stanovnik: Pot v visoki dan

Kot je znano, je Aristotel začel svojo knjigo O metafiziki s stavkom, da »vsi ljudje po naravi težijo k vedenju«. Predvsem, pravi, bi ljudje radi videli. Ob tem tudi nekoliko bolj razumemo, zakaj nas vedno znova gane prošnja berača pred Jeriho: »Gospod, da bi videl« (Luka 18,40). Posebej gane seveda zato, ker v njej vidimo večno človekovo prizadevanje po spoznanju in razumetju. Tudi takrat, kot še pravi Aristotel, ko ne gre za nobeno konkretno opravilo, ampak zgolj za vedenje ali videnje.

/ … /

Tisto, kar je bistveno in specifično prizadelo vsa območja slovenskega obstajanja v dvajsetem stoletju, je bila jakobinsko-boljševiška intervencija. Ko je ne bi bilo, se pravi, ko ne bi obstajali Slovenci, ki so se mogli identificirati z njenimi zunajcivilizacijskimi vzgoni in ko ne bi bilo deviantnih duhovnih in političnih skupin, ki so bile tako razsrediščene, da niso bile več v stanju slišati »glas sokolarja« – da niso več čutile temeljnih narodovih interesov in so se ponudile, da podprejo jakobinsko-boljševiški atentat – ko ti pogoji ne bi bili dani, bi bilo slovensko dvajseto stoletje do neprepoznavnosti drugačno.

/ … /

Toda vseeno ostaja vprašanje, kakšni ljudje so to bili, da so mogli organizirati tako rafiniran in obenem brutalen napad na slovensko samostojnost in samobitnost. Spet bo najbolje, da se odpovemo svojim ambicijam in dovolimo, da nam sami spregovorijo o sebi. Milovan Djilas je za revijo Encounter (december 1979) dal dolg intervju (trideset strani), iz katerega bomo navedli dva odlomka:

– Komunistični red stoji na treh temeljih: na monopolu fizičnih sredstev oblasti, na monopolu ekonomskih sredstev oblasti, na izključeni pravici določati, kaj sme posameznik čutiti in misliti. Te tri stvari jamčijo totalitarni karakter komunizma.

– Človek ne more biti komunist in obenem obdržati eno samo joto osebne časti.

– Dolgo je trajalo, da sem odkril, da je samo še vprašanje časa, potem ko si postal komunist, kdaj bodo zahtevali, da se spustiš na kolena pred partijo in kastriraš svojo čast.

Iz takih niti – iz Djilasovega intervjuja bi jih lahko navedi še nekaj deset – je bil spleten jakobinsko-boljševiški kompleks, ki je tako odločilno in tako usodno oplazil slovensko zgodovino dvajsetega stoletja. Mogoče pa ne samo oplazil, ampak se je v njej tudi naselil – z ambicijo, da ostane!

Mogoče se bo kdaj pojavil kak pronicljiv novinar, ki bo začutil, da ne more živeti, ne da bi odkril, kako so komunisti od leta 1982, ko so dovolili Novo revijo, pa do danes odhajali tako, da so z vsakim odhajajočim korakom dajali vedeti, kako samoumevno je, da ostanejo. Mi zagotovo vemo samo to, da so ostali – z vsem, kar so. To pa pomeni, da imamo v svoji politeji legalno delujočo silo, ki jo nosi virtuozno razvit talent za manipulacijo in ki hkrati – tudi z vsakim korakom – razodeva odsotnost vsake skrbi in razumetja za to, s čimer se ne da manipulirati. Njihova osnovna intuicija – da so bogovi in da razen njih po sebi nič ni – jih dela zmagovalce v vseh revolucijah in poražence v upravljanju z vsemi političnimi tvorbami, ki so jih s svojim revolucijami postavili.

/ … /

Praktični značaj družbenega dogovora, ki bo lahko tudi v Sloveniji uresničil manifestativno izjavo Ralfa Dahrenhorfa, da je »leto 1989 označilo konec jakobinske Evrope«, je ustava. Za novo ustavo pa je potrebno, da izvorno demokratske stranke zasedejo dve tretjini parlamenta.

Več: Slovenski čas (priloga tednika Družina), tiskana izdaja