Justice 2.0: Na pomoč državam, kot je Slovenija, kjer je “vrh sodstva ugrabljen”

justice2.02Platforma evropskega spomina in vesti, Študijski center za narodno spravo ter Fakulteta za državne in evropske študije so v prostorih Državnega sveta organizirali mednarodni seminar JUSTICE 2.0. Na seminarju so govorci predstavili rezultate projekta »Mednarodna pravičnost za zločine komunizma«, med katerim so identificirali še živeče osebe, odgovorne za zločine proti človečnosti, zagrešene v času komunizma v Evropi. Šlo je za primere pobojev na meji na Čehoslovaškem ter poboje Turkov v Bolgariji.

Uvodoma je Tamara Griesser Pečar orisala situacijo v Sloveniji predvsem v luči ohranjanja in renesance komunistične simbolike. Poudarila je, da ni vseeno ali spomeniki predstavnikom komunističnega režima še vedno stojijo in da ni vseeno ali so takšne časti vredni ali ne, saj s tem njihove žrtve vsak dan spominjajo na njihovo trpljenje.

Jernej Letnar Černič se je strinjal, da duhovi polpretekle zgodovine še naprej preganjajo tranzicijske države v srednji in vzhodni Evropi. Pri tem je zanj ključno vprašanje dojemanje človekovega dostojanstva, ki ne more biti individualna dobrina, kateri se lahko posameznik odpove. Gre namreč za kolektivno dobrino, ki se ji ni mogoče odpovedati, in ki v primeru nepokopanih žrtev bremeni predvsem živeče, kateri se morajo soočati s to krivico. A po oceni Letnar Černiča je splošen odziv tranzicijskih držav na zlorabe človeškega dostojanstva v komunističnih režimih večinoma medel, kar pripisuje predvsem kontinuiteti v sodstvu oz. pomanjkanju notranje neodvisnosti sodstva. V Sloveniji številni tovrstni primeri sploh niso priši na prvo stopnjo kazenskega postopka, čeprav imajo lastnosti mednarodnega kazenskega prava, ki ne zastara. Meni, da glavni razlog, da v Sloveniji nismo presekali z bivšim režimom, ni prvenstveno v pomanjkanju lustracije (ki niti v državah, kjer je bila uveljavljena ni prinesla takšnih rezultatov), marveč v tem, da nosilci sodne oblasti niso ponotranjili vrednot slovenske ustave. Jernej Letnar Černič zato pozdravlja pobudo estonske vlade po ustanovitvi nadnacionalnega sodnega tribunala za pregon storilcev hudodelstev v komunističnih režimih. Tribunal vidi tudi kot pomoč državam, kot je Slovenija, “kjer je vrh sodstva ugrabljen,” še pravi pravni sodelavec Platforma evropskega spomina in vesti s sedežem v Pragi.

Neela Winkelmann, direktorica Platforme evropskega spomina in vesti, je podrobneje predstavila delovanje Platforme, ki je nastala v času slovenskega predsedništva Evropskemu svetu, ter samega projekta. Med povodi za delovanje Platforme je bil tudi občutek o pomanjkanja zavedanja o komunističnih zločinih v mednarodni skupnosti, za razliko od poznavanja nacističnih hudodelstev. Enoletni program so zaključili s poročilom in odmevno javno predstavijo v Evropskem parlamentu maja 2015, ob koncu pa predstavili poziv, da se po 25 letih neodzivnosti pri obravnavi komunističnih zločinov ustanovi mednarodno sodišče. Na to pobudo se je v nekaj mesecih odzvala estonska vlada, ki je k sodelovanju pritegnila enajst držav iz srednje in vzhodnje Evrope, ki so podpisali deklaracijo na ravni pravosodnih ministrstev o potrebi po sodnem tribunalu.

Konkretno delo delovne skupine za novo supranacionalno sodno institucijo je v video nagovoru predstavil Illimar Lepik von Wirén z estonskega pravosodnega ministrstva. Namen delovne skupine ni osnovati zgolj raziskovalne institucije, marveč ustanovo z zakonodajno močjo, zato so po njegovem mnenju določene države zadržane glede sodelovanja pri projektu. Tako kot drugi gostje je pozval k poročanju o primerih in zbiranju dokazov o hudodelstvih komunističnih režimov, ki jih je mogoče posredovati Študijskemu centru za narodno spravo ali neposredno Platformi evropskega spomina in vesti. Vodja delovne skupine je prepričan, da ima ob pobudi zbrana mednarodna skupnost moč, da pokaže, “da smo dejanja obtožili in da jih nismo pozabili.”