Odkar je Zoran Janković v slovenski javnosti, se nenehoma ponavlja vzorec: lep nasmeh, obupna praksa. Vemo, da ga je Rop postavil kot političnega direktorja v Mercator. Od tedaj je in ostaja politik, ki je zadolžen za »standarde«. Na nek način mu je naročeno, naj bo ost sulice, ki nas potiska nazaj v neke vrste »Jugoslovenijo«.
Standardi Zorana Jankovića – standardi kontinuitete
Mesijanstvo: tipično krščansko/judovski religiozen pojem. Že Kristus se je na smrt zameril rojakom, ker ni hotel biti političen mesija, ki bi odgnal Rimljane in prevzel svetovno kraljestvo. Mesijanstvo v politiki je smrt demokracije, ker odreka sogovornikom enakopravnost, t.j. temeljno spoštovanje, ki nas sili da tekmeca poslušamo in priznamo, da more tudi on prispevati k reševanju naših zemeljskih problemov. Slovenska kontinuiteta nasploh trpi za tem zaničljivim odnosom do naše pomladi. Jankovičeva novost je v tem, da je dovolil, da gredo »ugledni« in znani starčki v patetični procesiji, ki jo je pospremil ves medijski režimski orkester, prosit in moledovat na županstvo, da bi vendarle prestopil prag lokalne politiko in zaigral v »veliki areni«.
»Testimonialnost«: izraz sem si izposodil iz Argentine. Tam so v vladajoči stranki, ki je zelo podobna radikalni levičarski kontinuiteti pri nas, sistematično izvotlili poslanski zbor tako, da so na prva mesta kandidatnih list postavljali všečne kandidate, ki so »vlekli glasove«. Potem pa so se vsi odpovedali poslanskemu mestu. Največji demokratični greh ljubljanskega šerifa je zame njegov odstop iz mesta poslanca, ker razodeva nespoštovanje do svojih volivcev in vseh državljanov, ko noče biti član najvišjega demokratičnega zbora. Spomnimo: njegova utemeljitev je bila »nisem za parlament. Jaz sem za izvršne funkcije«. Ker je kaj takega vedel že preden je kandidiral, bi bilo pošteno, da sploh ne bi vstopil kot kandidat v volilno tekmo.
»Domačnost«: za človeka je dobro, da ima svoje toplo gnezdo, ki mu pravimo dom. Tam smo sproščeni, ker se imamo radi in se počutimo in smo varni pred sosedi in tujci. Zato se obnašamo temu duševnemu stanju primerno. Kar se dogaja v družini načeloma ni za javnost in poseg v privatno sfero je, še vedno in naj tako ostane, nedopustno. Vsako poseganje države in njenih upraviteljev v družinsko življenje, moramo preprečiti. Razen v redkih primerih, ko so odnosi bolezensko in moralno tako sporni, da je potrebno ukrepati. Kar velja za ozek krog družine, pa ne more veljati za javno življenje, kjer je spoštovanje zakonov (po črki in duhu!) ter moralnih načel: ne ubijaj, ne kradi, ne laži, ne želi tujega in pa tudi ne prešuštvuj, nujno potrebno. Mir in pravičnost morata vladati v javnem življenju.
Janković pa nam govori o »veliki družini MOL-a«, kar v tem kontekstu spominja na italijanske velike družine: mafija, camorra, n’dragheta, cosa nostra. MOL ne more in ne sme biti nobena Jankovićeva družina, temveč je javni organ v službi meščanov. MOL ni družina kjer se vsi pokoravajo glavi, temveč komplicirano telo različno mislečih ljudi, ki upravičeno terjajo učinkovito, transparentno in kvalitetno upravljanje za življenje potrebnih storitev.
Monolog: zdaj je že dolgo nazaj, ko je PS zlorabila svojo absolutno večino v mestnem svetu, da je na minimum skrčila pravico do govora. Razumem, da služabniki župana nimajo kaj povedati. Nihče niti ne pričakuje da bodo PS svetniki kaj govorili, saj so tam le kot glasovalni stroj in ratrak za žegnanje županove politike. Razumem tudi, da režimskim medijem in FDV-jevskim novinarjem ne pride na misel kaj je v tem primeru njihova dolžnost. Vemo, da je župan vajen in pričakuje, da se ga brez ugovarjanja uboga. Ko on govori, drugi ne sprašujejo (tudi ne morejo in ne smejo), ampak so ubogajo. Podobno se dogaja na njegovih tiskovnih konferencah (no pri nas so to bolj »izjave za javnost«. Tu smo se najedli Türkovih, zdaj pa nam strežejo samovšečnost AB). Novinarji pa nič. Kar župan pričakuje in dosega pri svojih, hoče na silo uveljaviti pri drugih. Pozablja pa, da drugače misleči niso del njegovega strankarsko-miselnega pašaluka, ampak svobodni in pokončni državljani RS. Teptanje pravic normalnih manjšin s strani kontinuitete je tako nasilno, da je v Sloveniji dejansko težko živeti, če ne misliš, kakor ti narekujejo večno isti.
Skrivanje: te dni pa smo dobili še dokončno potrditev, da je na MOL-u do konca razvit sistem skrivanja. Za javnost ob pomoči servilnosti režimskih medijev nasmeh, v resnici pa nakupovanje čedalje večjih omar za neznano količino mrtvakov, ki jih je potrebno skriti. Javnost in preglednost delovanja sta temelj vsake pravične in dobre oblasti. Ko pa župan samovoljno, nedemokratično in nasilno prepreči vstop izvoljenemu mestnemu svetniku na sejo, ker noče, da bi ga javnost videla v živo, potem se vprašujemo »kaj skriva«. Zakaj mu gre tako na živce, da bi brez posredovanja medijev imeli možnost, da kot pasivni gledalci sledimo sejam mestnega sveta? Ali se morda boji, da bo izgubil volivce, če bi ga videli v živo in brez nasmeha na ustih, ko govorijo o minusih v občinski blagajni, o prekvalifikacijah zemljiščih s katerimi prav tedaj »slučajno« in tako radi trgujejo njegovi sinovi in prijatelji?
Napoved, da bodo naslednje leto to uredili razumem kot prepozno zavedanje, da je šel predaleč.
(Pod)kupovanje: prav te dni je iz magistrata prišla v javnost »vesela« novica, da podjetja v lasti MOL, ki nas tako sistematično odirajo, ker morajo financirati posle MOL-a, v prihodnjem letu ne bodo dražila svojih položnic. Po »ukazu« župana bodo v naslednjem letu poslovala pozitivno. Ali je leto 2014 volilno? Očitno! Če bodo Ljubljančani nasedli tej prozorni volilno nakupovalni potezi, potem bodo svojo nespamet plačevali v naslednjem županskem mandatu. Tudi v tem nas Janković očitno pelje v temu, kar se imenuje »Jug«. Očitno računa (in ne dvomim, da mu bo zaradi medijskega prepariranja volivcev), da mu bo manever uspel.
Čeprav sem osebno prepričan, da je največje zlo naše demokracije oni, ki je sanjal na sami razglasitvi naše samostojnosti popolnoma drugačno Slovenijo in od tedaj sistematično dela, da bi uresničil svoje »Jugoslovenarske« sanje, pa je Janković zaradi starostne razlike postal najbolj vidna marioneta režima, ki noče in noče umreti. Marioneta zato, ker sme in more delati le tisto, kar mu dovolijo tisti, ki so ga postavili v prvo vrsto političnih klopi. Njegovo stranko tako ali tako voli dedič malega medvedka, Žižkov stalinist. Njegovi standardi so vredni le Jugoslovenije. Ali res hočemo ostati slepo črevo v skupnem evropskem domu? Slepo črevo »demokratičnega socializma« kakor pravijo zdaj novemu, zadnjemu in najbolj pristnemu od vseh poskusov kontinuitete, da Slovenijo ohrani kot svoj pašaluk.
Foto: Aleš Čerin
