Jugoslovanski dan republike ali slovenski dan samostojnosti in enotnosti

20

jakic romanV petek, 29. novembra, se je časnik Delo spomnil sedemdesetletnice drugega zasedanja Avnoja. Primeren prispevek z nekaj dejstvi, ki smo se jih naučili v šoli, kot del zgodovinskega spomina.

A v kotičku Pa še to z naslovom Živel mrtvi dan republike! si nepodpisani avtor drzne razkriti tisto, kar ga dejansko boli. Citiram: »Včasih je uredništvo tega časnika na današnji dan na prvi strani čestitalo bralkam in bralcem za največji praznik nekdanje domovine. Razpad SFRJ, ki se je rodila pred natanko 70 leti v bosanskem Jajcu, je zahteval približno 140.000 življenj. Je bilo vredno?«

Vsako človeško življenje je dragoceno, je dar. Če bi s tako predpostavko začenjali pogovore, če bi nam bila dragocenost življenja pred očmi vsakič, ko se odločamo, se nobena človeška pot ne bi tragično končala.

Razpad SFRJ je bil pričakovan. Zadnje desetletje so se vedno bolj kazale vrzeli, ki jih je komunistična partija z lepotnimi korekturami poskušali prikriti, da bi ohranila povezavo narodov, ki si dejansko niso želeli živeti pod isto streho. Resnični krivec za izgubljenih 140.000 življenj se je pravzaprav rodil ravno z rojstnim dnevom te famozne SFRJ! Torej je 142 delegatov s svojo odločitvijo, da potrdijo ustanovitev Demokratične federativne republike Jugoslavije, povzročilo smrt teh ljudi! Pametni in pošteni voditelji bi vse te žrtve lahko preprečili. A kaj, ko je človekova lakomnost in želja po nadvladovanju drugih vedno večja, če si nima kje naravnati svoje vesti. Narodu, ki se je odločil, da ne bo več prenašal nenasitnih potreb drugih, nenehnega omejevanja svobode, diktata in stalnega nadzora, se pač enkrat »utrga« in reče NE! V kolikor bi takrat dovolili vsakemu narodu svojo suverenost, vseh teh žrtev ne bi bilo.

Gospod anonimni – ali si ne bi postavili tudi vprašanja, ali je bilo vredno, da je na ozemlju Slovenije – samo Slovenije! – med in neposredno po 2. svetovni vojni umrlo vsaj 97.450 prebivalcev ali 6,5 odstotka?

Minister Jakič ne da uniform

Razlogi, ki jih je navedel, zakaj Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve ne bo podaril uniform, so neverjetno banalni, ko vendarle vsakdo ve, da dvajset let stare uniforme niso več del strateške rezerve, pa tudi, da vsak vojak, ki nastopi vojaško službo, zadolži dva kompleta bojne uniforme. Zato pred odhodom na teren ne gre v skladišče po 20 let staro uniformo. Poleg tega je Slovenska vojska od leta 1991 menjala že toliko krojev in barvnih vzorcev uniform, da tistih 20 let starih vojaki res ne nosijo več. Tudi zato jih je Slovenska vojska vsa ta leta delila vsem, ki so uniforme potrebovali. Pa ni bilo nikoli nič spornega, ljudje so rade volje vzeli stare uniforme, nekateri zato, ker so radi ali celo s ponosom oblekli nekaj vojaškega, drugi na žalost tudi iz potrebe.

Zakaj je torej pred dnevom slovenske samostojnosti in enotnosti tako narobe, da bi pripadniki VSO dobili stare uniforme? Morda ni prav, da Slovenci pokažemo ponos in hvaležnost, da smo se za svojo domovino, svojo državo Slovenijo tako enotno izrekli na plebiscitu? Koga dejansko moti to, da se je slovenski narod izrekel proti Jugoslaviji in njeni armadi in za Slovenijo in Slovensko vojsko? Kljub videzu, da smo razdeljeni, verjamem, da v slovenskem srcu še vedno gori iskra, ki nas druži in veže v eno. In ta enotnost je resnična, ni umetno ustvarjena kot SFRJ iz prvega dela članka. Eden od simbolov te enotnosti je tudi uniforma Slovenske vojske. Sama sem jo petnajst let ponosno nosila. Zato pričakujem, da bo kdo tudi ministru Jakiču povedal, da postroj prve brigade ne sodi v kategorijo letnega nastopa pevskega zbora, ampak na nivo izražanja zaslug za slovensko samostojnost in suverenost, pripadnost narodu in domovini, izraža tako ljubezen do te domovine kot ponos na vse, kar slovenski narod dela velikega in nedeljivega.

Pa še anonimnemu Delovemu piscu

Pričakujem, da bo Delo 26. decembra na prvi strani čestitalo bralkam in bralcem za največji praznik naše domovine!

Foto: Wikipedia




20 KOMENTARJI

  1. Briljanten , resnicoljuben članek.

    Žalostna in nedomoljubna so zgoraj opisana dejanja ministra Jakiča.

    Ljubezen do domovine Slovenije prav gotovo ni v ozadju takšnega ravnanja.

    Delo je nekomu čestitalo za stotisoče zverinsko ubitih in zaprtih v propadli Jugoslaviji.

  2. Dober članek. Sam sem 1991 nosil uniformo in se boril za Slovenijo in me ne bi bilo sram nositi na dan obeležja Slovenske vojske Slovenske uniforme . Tisti jakič bi moral biti leta 1991 zbrcan na ladjo v Kopru ali vsaj tiho v svoji veliki zmoti in dejanjih.
    Pa lep vikend!

  3. Kakršna stranka, tak njen obrambni minister. Zato ne bo nič nenavadnega, če bo Pozitivna Slovenija s tem človekom kot kandidatom res nastopila na evropskih parlamentarnih volitvah.

  4. Ravno rubrika “Pa še to” je eden glavnih simptomov, kako se je v zadnjem desetletju spuščal nivo časopisa Delo.

    Škoda, svojčas se ga je dalo brati.

  5. Kar se tiče uniform ne morem komentirati, saj zadeve ne poznam, če pa je tako kot avtorica prispevka piše, se strinjam z njo…
    Ne strinjam pa se, da je odločitev o skupni državi na drugem zasedanju AVNOJ-a v Jajcu kriva za žrtve pri razpadu Jugoslavije. Krive so bolane težnje dveh takratnih voditeljev svojih narodov, ki sta že oba mrtva…
    Avtorica tudi ne upošteva dejstva, da je ravno združitev jugoslovanskih narodov ključno pripomogla k zmagi nad takratnim okupatorjem in je bila na nek način osnova za dosti poznejšo samostojnost Slovenije. Ravno tako navedba 97.450 umrlih med in po drugi svetovni vojni oz. 6.5% prebivalcev. To je 6.5% od 15 milijonov prebivalcev. Katerih prebivalcev? Slovenije?
    Po moje malce zavajujoč in pristranski članek…

    • Borut, pozdravljen. Vesela sem tvojega odziva. Kar se tiče tvojih dilem, pa tako: članek je odgovor na neprimerno retorično vprašanje anonimnega Delovega novinarja, ki sprašuje, ali je bilo vredno, da je zaradi razpada SFRJ življenje izgubilo 140.000 življenj. Iz mojega pisanja je razvidno, da bi pametni in modri voditelji dopustili narodom nekdanje skupne države samoodločbo in njihovo državno suverenost. Pa tega niso storili. Poleg tega ne trdim, da ni združitev narodov pripomogla k zmagi nad okupatorjem. Gotovo je, a da bi bila združitev jugoslovanskih narodov osnova za poznejšo samostojnost Slovenije, za to pa bi potrebovala kakšen argument. Kar pa se tiče števila mrtvih, podatek se nanaša na ozemlje današnje države Slovenije, raziskava je delo Študijskega centra za narodno spravo iz leta 2012.

    • Citat Moše Pijade sa prvog zasedanja AVNOJ-a novembra 1942. u Bihaću:

      “Potrebno je zato stvoriti toliko mnogo beskućnika, da ovi beskućnici budu većina u državi. Stoga mi moramo da palimo.
      Pripucaćemo pa ćemo se povući. Nemci nas neće naći, ali će iz osvete da pale sela. Onda će nam seljaci, koji tamo ostanu bez krova, sami doći i mi ćemo imati narod uza se pa ćemo na taj način postati gospodari situacije. Oni koji nemaju ni kuće ni zemlje ni stoke, brzo će se i sami priključiti nama, jer ćemo im obećati veliku pljačku.
      Teže će biti sa onima koji imaju neki posed. Njih ćemo povezati uza se predavanjima, pozorišnim predstavama i drugom propagandom. Tako ćemo postepeno proći kroz sve pokrajine.
      Seljak koji poseduje kuću, zemlju i stoku, radnik koji prima platu i ima hleba, za nas ništa ne vredi. Mi od njih moramo načiniti beskućnike, proletere. Samo nesrećnici postaju komunisti, zato mi moramo nesreću stvoriti, mase u očajanje baciti, mi smo smrtni neprijatelji svakog blagostanja, reda i mira.”
      Dokument se nalazi u Arhivu vojnoistorijskog instituta u Beogradu u fajlu Štaba vrhovne komande (JVUO) – Cetnicka arhiva, pod oznakom K-12, 30/12
      http://www.intermagazin.rs/mosa-pijade-mi-moramo-da-palimo-nama-trebaju-beskucnici/

      ___________________

      Še prevod:

      Zato je potrebna tolikšna množica brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi. Zato moramo požigati. Streljali bomo in se umikali. Nemci nas ne bodo našli in bodo iz maščevalnosti požigali vasi. Po tem bodo vaščani, ki bodo ostali brez strehe sami prišli k nam in mi bomo na ta način postali gospodarji razmer. Tisti, ki nimajo ne hiše, ne zemlje, ne živali, se nam bodo hitro pridružili, ko jim obljubimo veliki rop. Težje bo s tistimi, ki imajo vsaj kakšno posest. Te bomo navezali nase s predavanji, gledališkimi predstavami in drugo propagando. Tako bomo postopoma obredli vse kraje. Vaščan, ki ima polja in živino, delavec, ki prejema plačo in ima kruh, je za nas brez vrednosti. Mi moramo iz njih narediti brezdomce, proletarce. Samo nesrečniki postanejo komunisti. Zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru.

      • A nismo že dorekli, da je verodostojnost tega citata vprašljiva, ker ga je sproduciral četniški revizionist?

        Dajmo AlFe, bodite malo izvirni, saj zmorete!

  6. Naj pojasnim trditev. Če se v drugi svetovni vojni narodi na področju bivše SFRJ ne bi združili, bi bil izid vojne verjetno drugačen in pogajalska izhodišča pri delitvi ozemlja tudi. Torej verjetno, glede na takratne ozemeljske apetite sosednjih držav, Slovenije že takrat ne bi bilo več. Zato trdim, da je bila združitev nekakšna osnova za poznejšo samostojnost. Kar se pa tiče števila umrlih na slovenskem ozemlju med in neposredno po drugi svetovni vojni ne oporekam, le procenta ne razumem. To niso bili samo slovenci…

    • Gospod Borut, razumem vašo trditev, če bi vaša teta imela ono, bi bila stric. Upam pa, da ne trdite tudi, da pot k dobremu lahko vodi tudi preko zla.

      Kar se tiče po vojni pobitih vna ozemlju Slovenije – večina ni bila Slovencev, vendar so bili prav tako ljudje.

      • Pot k dobremu nikoli nebi smela voditi preko zla… vendar kdor ne občuti zla, običajno ne zna ceniti dobrega…

    • meni se tudi zdi, da je organiziranost obstaja že prej (kraljevina) in bi kot taka povsem zadoščala tudi za počasi rastoči skupni boj proti okupatorju – če bi se seveda partija želela predvsem boriti proti okupatorju…

      a je hotela spisat povsem novo zgodbo.
      sama.

    • Borut, že zdavnaj vemo, da od Jugoslavije izid 2. svetovne vojne ni bil nič odvisen, saj ni prispevala čisto nič, pa tudi daleč premalo vojakov je zadrževala v svojem ozemlju.

      Tako, da nič od tega ni zasluženo za našo samostojnost.

      • Jaz ne bi “pretiraval”. Partizanom lahko priznamo romantični del pri borbi proti nacizmu. Toliko kot so jim ga tudi priznali zavezniki.
        Je pa za našo samostojnost bolj zaslužna kraljevina SHS kot pa Titova Jugoslavija. Končno je Tito ’43 prevzel oblast od kralja Petra. Pred tem pa ni pomenil prav veliko. Primorsko smo dobili po porazu Italije. Tako kot smo jo izgubili po 1. sv. vojni.
        Tito je odsegel mednarodno priznanje in tu nimamo kaj. Ustanovil je privatno državo in se šel svojega terorizma. Tako kot Castro na Kubi.

        • Pri partizanih je le romantika. Zahodni zavezniki so pa itak bili veseli vsakega, ki je bil na njihovi strani.

  7. “…zaradi vojne med okupacijo in neposredno po končani vojni je zaradi razlogov, povezanih z vojno, življenje izgubilo okoli 98.000 prebivalcev z območja današnjega državnega ozemlja Republike Slovenije, kar predstavlja 6,5-odstotno populacijsko izgubo. Op.: Prispevek temeljni na raziskavi problematike smrtnih žrtev druge svetovne vojne na Slovenskem, ki je vrsto let potekala pri Inštitutu za novejšo zgodovino.” (Odstiranje zamolčanega, zbornik prispevkov, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2013, str. 70)

    Dodajam še citat o številu smrtnih žrtev v SAMO NEKAJ MESECIH PO KONČANI VOJNI: “Po do zdaj znanih podatkih je bilo na ozemlju Slovenije v prvih mesecih po koncu druge svetovne vojne ubitih okoli 130.000 ljudi. Glavnina tega števila žrtev je bila po nacionalni pripadnosti iz drugih delov nekdanje Jugoslavije, v Sloveniji pa so bili zajeti na begu pred partizansko vojsko oz. so jih britanske oblasti vrnile v Jugoslavijo. Med pobitimi je bilo tudi približno 15.000 Slovencev, kar je takrat predstavljalo odstotek populacije Slovencev.” (Prav tam, str. 44)

  8. Nostalgija po Jugoslaviji.
    Ledena doba v politiki, do kdaj še dr. I. Lukšič in SD?
    Z navdušenjem in optimizmom preberem članek: »Pahor bi prekinil »ledeno dobo« v politiki«. Tu piše:« Politični vrh pri predsedniku države. Na mizi tudi spremembe volilnega sistema. SLS in SD imata pomisleke. »
    Danes bi mogoče že lahko ugotovili, da je torej tudi med večino politike prišlo do javnega priznanja, da je obstoječi proporcionalni volilni sistem eden bistvenih vzrokov za pojav neodgovornosti v slovenski družbi. Ogroža in zavira razvoj demokracije in blagostanja, ter omogoča razrast korupcije. Državljani smo na volitvah nemočni, saj nimamo pravice do izbire svojega kandidata. Ukradena nam je država.
    Zelo presenetljiva pa je v teh okoliščinah izjava dr. Igorja Lukšiča, predsednika SD, da je »žal edini, ki se mu zdi takšna razprava neustrezna«. Pravi:»Ta razprava bo izguba časa. Problem Slovenije ni volilni sistem. Ljudem moramo pojasniti, da se morajo za to, da bodo dobili poslance, ki jih podpirajo, bolje organizirati.«
    Ali je to zgolj perfidna demagogija za ohranitev partijske oblasti?
    Ljudje, da se moramo sami bolj organizirati, da lahko dobimo poslance, ki jih podpiramo?
    Kako dr. Igor Lukšič? A ni ravno prva dolžnost demokratičnih politikov, tudi v SD, da nam to omogočijo, saj smo vam podelili mandat, mar ne?
    Predsednik SD Igor Lukšič pa še vztraja berem :”Za boljši parlament potrebujemo boljše kandidate” . Dr. Lukšič je pozval, naj stranke “raje delajo na tem”.
    Kako prozorno perfidno sporočilo, delajte na tem, da se ne bo nič spremenilo?!
    Pravice volivcev so torej še naprej »postranska zadeva«, naj se organizirajo, če svoje poslance želijo!? Partija vedno vse ve! Do kdaj še? Ali je to še vedno stališče SD, najbolj popularne slovenske stranke? Zakaj le in doklej še?
    Franc Mihič

Comments are closed.