V petek, 29. novembra, se je časnik Delo spomnil sedemdesetletnice drugega zasedanja Avnoja. Primeren prispevek z nekaj dejstvi, ki smo se jih naučili v šoli, kot del zgodovinskega spomina.
A v kotičku Pa še to z naslovom Živel mrtvi dan republike! si nepodpisani avtor drzne razkriti tisto, kar ga dejansko boli. Citiram: »Včasih je uredništvo tega časnika na današnji dan na prvi strani čestitalo bralkam in bralcem za največji praznik nekdanje domovine. Razpad SFRJ, ki se je rodila pred natanko 70 leti v bosanskem Jajcu, je zahteval približno 140.000 življenj. Je bilo vredno?«
Vsako človeško življenje je dragoceno, je dar. Če bi s tako predpostavko začenjali pogovore, če bi nam bila dragocenost življenja pred očmi vsakič, ko se odločamo, se nobena človeška pot ne bi tragično končala.
Razpad SFRJ je bil pričakovan. Zadnje desetletje so se vedno bolj kazale vrzeli, ki jih je komunistična partija z lepotnimi korekturami poskušali prikriti, da bi ohranila povezavo narodov, ki si dejansko niso želeli živeti pod isto streho. Resnični krivec za izgubljenih 140.000 življenj se je pravzaprav rodil ravno z rojstnim dnevom te famozne SFRJ! Torej je 142 delegatov s svojo odločitvijo, da potrdijo ustanovitev Demokratične federativne republike Jugoslavije, povzročilo smrt teh ljudi! Pametni in pošteni voditelji bi vse te žrtve lahko preprečili. A kaj, ko je človekova lakomnost in želja po nadvladovanju drugih vedno večja, če si nima kje naravnati svoje vesti. Narodu, ki se je odločil, da ne bo več prenašal nenasitnih potreb drugih, nenehnega omejevanja svobode, diktata in stalnega nadzora, se pač enkrat »utrga« in reče NE! V kolikor bi takrat dovolili vsakemu narodu svojo suverenost, vseh teh žrtev ne bi bilo.
Gospod anonimni – ali si ne bi postavili tudi vprašanja, ali je bilo vredno, da je na ozemlju Slovenije – samo Slovenije! – med in neposredno po 2. svetovni vojni umrlo vsaj 97.450 prebivalcev ali 6,5 odstotka?
Minister Jakič ne da uniform
Razlogi, ki jih je navedel, zakaj Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve ne bo podaril uniform, so neverjetno banalni, ko vendarle vsakdo ve, da dvajset let stare uniforme niso več del strateške rezerve, pa tudi, da vsak vojak, ki nastopi vojaško službo, zadolži dva kompleta bojne uniforme. Zato pred odhodom na teren ne gre v skladišče po 20 let staro uniformo. Poleg tega je Slovenska vojska od leta 1991 menjala že toliko krojev in barvnih vzorcev uniform, da tistih 20 let starih vojaki res ne nosijo več. Tudi zato jih je Slovenska vojska vsa ta leta delila vsem, ki so uniforme potrebovali. Pa ni bilo nikoli nič spornega, ljudje so rade volje vzeli stare uniforme, nekateri zato, ker so radi ali celo s ponosom oblekli nekaj vojaškega, drugi na žalost tudi iz potrebe.
Zakaj je torej pred dnevom slovenske samostojnosti in enotnosti tako narobe, da bi pripadniki VSO dobili stare uniforme? Morda ni prav, da Slovenci pokažemo ponos in hvaležnost, da smo se za svojo domovino, svojo državo Slovenijo tako enotno izrekli na plebiscitu? Koga dejansko moti to, da se je slovenski narod izrekel proti Jugoslaviji in njeni armadi in za Slovenijo in Slovensko vojsko? Kljub videzu, da smo razdeljeni, verjamem, da v slovenskem srcu še vedno gori iskra, ki nas druži in veže v eno. In ta enotnost je resnična, ni umetno ustvarjena kot SFRJ iz prvega dela članka. Eden od simbolov te enotnosti je tudi uniforma Slovenske vojske. Sama sem jo petnajst let ponosno nosila. Zato pričakujem, da bo kdo tudi ministru Jakiču povedal, da postroj prve brigade ne sodi v kategorijo letnega nastopa pevskega zbora, ampak na nivo izražanja zaslug za slovensko samostojnost in suverenost, pripadnost narodu in domovini, izraža tako ljubezen do te domovine kot ponos na vse, kar slovenski narod dela velikega in nedeljivega.
Pa še anonimnemu Delovemu piscu
Pričakujem, da bo Delo 26. decembra na prvi strani čestitalo bralkam in bralcem za največji praznik naše domovine!
Foto: Wikipedia
