Konec marca je skupina intelektualcev podpisala in promovirala deklaracijo o skupnem jeziku, ki se govori v državah BiH, Črni gori, Hrvaški in Srbiji.
V deklaraciji pravijo, da gre za skupen standardni jezik, ki je policentričen in da ima vsaka država pravico standardizirati svojo različico. Opozarjajo na škodljivost poudarjanja razlik med različicami in zahtevajo enakopravnost vseh različic. Ugotovitve in zahteve so na prvi pogled benigne. Še najbolj politična je trditev deklaracije, da uporaba različnih nazivov za štiri standardne variante še ne pomeni da gre za štiri različne jezike.
Podpisniki so dosegli največ kar je mogoče. V državah kjer so trenutno na oblasti pragmatični desnosredinski politiki narodnjaškega porekla, so prišli do par dni pojavljanja v medijih. Uradni skrbniki standardnih različic (kot jim pravijo podpisniki) oziroma jezikov, kot je to v državah pravno definirano, so izrazili svoje nasprotovanje deklaraciji, a kakšnega vznemirjenja pobuda, ki ne naslavlja nobenega zares perečega problema regije (izjema je morda BiH), ni sprožila.
Podpisniki deklaracije navajajo, da je poudarjanje razlik med jeziki politično in ideološko, a hkrati pozabljajo, da je tudi poskus poenotenja jezikov v en jezik politični in ideološki konstrukt (ne nujno s slabimi nameni) . V devetnajstem stoletju je bil interes izobražencev, da s poenotenjem knjižnega jezika pridobijo kritično maso pišočih in bralcev. V to smer je delovalo ilirsko gibanje in za to se je zavzel Dunajski sporazum srbskih in hrvaških piscev leta 1850. V dvajsetem stoletju naj bi poenotenje pomagalo diktatorski oblasti lažje obvladovati večnacionalno državo. Tu se spomnim na demokratično Češkoslovaško, kjer so po prvi svetovni vojni poskusili uvesti enoten Češkoslovaški jezik. Koncept so opustili že komunisti, ki so se leta 1948 izognili definiranju uradnega jezika v ustavi. Pripadniki vsakega naroda so uporabljali in se učili vsak svoj jezik, a so bili zaradi enotne države preko medijev izpostavljeni obema jezikoma. Tudi za Češčino in Slovaščino velja lingvistična definicija enotnega jezika na katero se sklicujejo podpisniki deklaracije (da v primeru, če se govorci dveh jezikov razumejo v več kot 75 odstotkih, to nista dva jezika ampak dve različici), pa nikomur na pade na pamet, da bi se zavzemal za poenotenje obeh jezikov ali ju razglašal za en jezik.
Na osnovi moje osebne izkušnje sem prepričan, vsaj ko gre za Srbščino in Hrvaščino, da gre danes za dva različna jezika, ki pa sta (pa naj se sliši še tako paradoksalno) skoraj enaka. Različna nista zaradi lingvističnih razlik, ampak zaradi zgodovine in zaradi občutenj in delovanja večine govorcev in piscev v posameznem jeziku. Eden od kritikov deklaracije je lepo dejal: »Pesniki pesnijo v Srbskem in v Hrvaškem jeziku, ne poznam pa nobenega, ki bi pesnil v Srbohrvaškem jeziku«. Tako kot je oblast v času enotne države razlike zmanjševala, so jih oblasti ob nastanku nacionalnih držav povečevale. Lingvisti imajo lahko stokrat prav, a ko gre za jezik kot sredstvo komunikacije na koncu obvelja stališče večine govorcev in pišočih. Osebno se vedno potrudim s Hrvatom komunicirati v Hrvaščini in s Srbom v Srbščini. V urejevalniku besedil imam naložena črkovalnika za oba jezika. Sogovorniki so vedno prijazno pozorni na moj trud, da spoštujem njihov jezik. V dvanajstih letih kar delujem na območju Srbije in Hrvaške se nisem srečal s primerom diskriminacije. Res pa je, da razmer v Bosni in v Črni gori ne poznam.
Znanje več jezikov je dobro za posel in trgovanje. Na tem področju so ljudje zelo pragmatični. Nisem še srečal Albanca s Kosova, ki bi se z mano raje pogovarjal v Angleščini kot v Srbščini. Hrvaščina in Srbščina sta si tako podobni, da se nikoli ne bo zgodilo, da bi podjetniki ugotavljali, da je slabo za posel, če za določene dejavnosti ne morejo dobiti delavcev, ki bi bili pismeni v jezikih sosednjih narodov tako kot to ugotavljajo na Češkem, Slovaškem in v Sloveniji. V ta kontekst sodi neposrečena nedavna izjava direktorja Gorenja Franja Bobinca, da bi se morali v šolah pri nas učiti Jadranski esperanto, kar naj bi bilo politično korektno poimenovanje Srbohrvaščine. Šolski predmet, ki bi zanikal dejansko stanje v državah kjer se ti jeziki uporabljajo bi naredil učencem več škode kot koristi. Slovenščina tudi ni tako oddaljena od teh jezikov, da bi bila potrebna leta učenja za dosego osnovne ravni sporazumevanja. Poznam mlade, ljudi, ki so se iz radovednosti ali pa iz poslovne nuje v pol leta s pomočjo inštrukcij naučili ustrezno komunicirati v Hrvaščini. Branje in pisanje cirilice ter ločevanje razlik pri jezikih je malo večji zalogaj, a moja osebna izkušnja je, da je odstopanje od standardov predvsem zabavno in izhodišče za popestritev komunikacije in da ni nikoli povzročilo očitkov ali slabih odnosov.
Edina vloga države na področju jezikovne politike je, da preprečuje in sankcionira morebitno diskriminacijo. Tudi podpisniki deklaracije ne izpostavljajo obstoja sistemske diskriminacije. Posamezni primeri gotovo obstajajo, a pogostosti le teh ne bodo zmanjšale nerealne smo-promocijske deklaracije, ampak javna izpostavitev konkretnih nosilcev diskriminacije kot nekulturnih in škodoželjnih oseb.
