Jugoslavija – slepa nostalgija

6
Avtor: Jernej Letnar Černič. Vir: IUS kolumna. V zadnjih mesecih lahko v javnem prostoru zasledimo številne zapisane in izgovorjene besede o kakovosti bivše skupne države, kjer je posameznik lahko svobodno živel in delal. Bivša jugoslovanska država naj bi celo učinkovito varovala človekove pravice in temeljne svoboščine. Nasprotno pa naj bi novo nastala slovenska država omejevala svobodo in človekove pravice. Več kot jasno je, da poleg demokratične in pravne Slovenije živi še njena soseda, paralelna Slovenija, ki hrepeni po bivši državi.

Da so takšne izpovedi o kakovosti bivše države, ki naj bi učinkovito varovala človekove pravice, le poskusi apologije nekdanjega nedemokratičnega režima, ni dvoma. Kakovost prejšnje države je v številnih odločbah opredelilo Ustavno sodišče. Njena kakovost izhaja tudi iz 2. alineje simbolično najvišjega ustavnopravnega akta v slovenskem pravnem redu, to je Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki razlog za razglasitev slovenske samostojnosti in neodvisnosti utemelji v »dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice«. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-69/92 z dne 10. 12. 1992 presodilo, da smo v prejšnjem sistemu imeli »državo, katere oblast je po končani vojni izvedla množične poboje bivših vojaških in takratnih političnih nasprotnikov, pravno nesprejemljive kazenske procese s smrtnimi kaznimi, nezakonite zaplembe premoženja, onemogočanje in likvidacijo političnih strank v nasprotju z lastnim pravnim redom itd., s čimer je povzročila pri prizadetih utemeljen strah za življenje v primeru bivanja v takšni državi« (8. odstavek). Še jasneje pa se je Ustavno sodišče izreklo v odločbi o Titovi cesti, kjer zapisalo naslednje : »V Sloveniji … se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo ureditvijo« (U-I-109/10-17 3. 10. 2011, 18. odstavek). Slovenija je tako prelomila s prejšnjo nedemokratično ureditvijo. Na nek način je sicer lahko razumeti nostalgične spomine tistih, ki živijo v paralelnem svetu in želijo zamegliti zgodovinska dejstva. Kot vsi ljudje se želijo spominjati dobrih stvari iz mladosti in pozabiti na slabe spomine.

Ko je preminil jugoslovanski komunistični diktator, tistega majskega dne prvega leta osemdesetih, sem sam, po pričevanju domačih, kričal in se smejal od navdušenja, verjetno zato, ker je bila ob televizorju zbrana širša družina. Po izpovedi bližnjih tudi nisem bil pretirano navdušen, ko sem moral pri šestih letih v prvem razredu osnovne šole nositi modro čepico s peterokrako rdečo zvezdo, ki je prikazovala sprejem med takratne jugoslovanske pionirje, ter, ko sem moral skupaj s sovrstniki peti pesmi o mladem pionirčku. Pika na i pa je bila pionirska zaobljuba, ko smo vsi obljubili, da bomo ljubili totalitarno državo. Takrat se je morda staršem in učiteljem zdelo samoumevno, da so nas silili k petju bizarnih pesmi in k pionirski zaobljubi. Takšna praksa ni bila nič drugačna kot igračkanje severnokorejskega totalitarnega režima s petimi petletnimi kitarskimi virtuozi, ki na posnetku, ki v zadnjih mesecih kroži po svetovnem spletu, kažejo znake prisiljenosti, in ne brezskrbnega otroštva. Enako se je takrat ravnatelju zdelo samoumevno, da je na bele zidove šolskih učilnic obesil fotografije pokojnega diktatorja ali celo, da so nas učitelji silili, da ga vsako jutro pozdravljamo. Simbolične manifestacije totalitarnega režima v življenju šestletnega dečka sicer ne pomenijo kaj dosti, vendar njihova sprevrženost pride do izraza, ko deček odraste in spozna, da ga je nedemokratični režim uporabil kot sredstvo za ohranjanje svoje totalitarne oblasti. V posmeh otrokovi pravici do svobode misli in vesti.

Sam imam iz zgodnjega otroštva o propadlem totalitarnem režimu mešane spomine. Veliko stvari pa se seveda tudi ne spominjam, in se moram nasloniti na pričevanja bližnjih. Seveda so mi bolj kot takšni dogodki ostajali v spominu družinski izleti na morje in v gore. Tisti časi se danes dozdevajo hkrati tako daleč in tako blizu, še posebej, ker je na spletnem omrežju danes dostopno veliko javnih video posnetkov iz tistega časa. Tudi stalinistično izmišljotino, dedka mraza, sem vsako leto komaj pričakoval, da pride in obišče vsakoletno prednovoletno zabavo v vrtcu. Seveda so bili trenutki, ko sem kot majhen otrok opazil, da imajo politične sile lahko precejšen vpliv tudi na družinske razmere. Tudi to, da smo učenci v šolah vse naše učitelje klicali z nazivom tovariš kot v starih partizanskih časih, kar se nam je takrat pač zdelo nekako samoumevno. Takrat smo seveda poznali samo partizane in njihova herojstva med drugo svetovno vojno, in o njihovih povojnih hudodelstvih nismo vedeli nič. V vseh učbenikih so bili predstavljeni le kot junaki brez kančka madeža na svoji vesti. Šele kasneje, ko sem nekoč na poti domov iz šole naletel na letak, ki je pisal o komunističnih hudodelstvih in nedemokratičnostih slovenske komunistične partije, sem se počasi začel zavedati, da slovenska zgodovina ni takšna, kot je bila predstavljena v šoli in državnih medijih.

Ko sem sam preživljal otroštvo, so se mimo mene dogajale spremembe, ki so slovensko in druge srednjeevropske družbe zaznamovale za vselej. Takratni posegi komunistične oblasti v otroštvo so ravnatelji in učitelji spregledali, saj so delovali v njihovi službi. Spomini na otroštvo v marsičem zaznamujejo posameznika za celotno življenje, zato je pomembno, da vsak vzame iz njega dobre stvari in se zaveda slabih. Starejši pogosto romantično pripovedujejo o svoji mladosti, in to je tudi prav. Enako pomembno pa je, da se potegne meja med romantičnimi osebnimi spomini in totalitarnimi praksami nedemokratičnega režima. Nostalgično poveličevanje takšnih praks ustvarja paralelno Slovenijo, ki temelji na nestrpnosti, ozkosrčnosti, enoumnosti in monizmu, in preprečuje svoji sosedi, demokratični, pluralni in pravni Sloveniji, da zaživi polno življenje.


6 KOMENTARJI

  1. Eden od primerov demonstracije svobodnega življenja in dela nekaj let po Brozovi smrti je recimo uvedba takoimenovanega par-nepar sistema voženj z avtomobilom.

    Kakšen mojster spreobračanja dejstev, danes je spet blestel v kolumni SP Dela na temo slovenskih protestantov, bi znal zgoraj navedeno bizarnost proglasiti kot pionirsko delovanje na področju ekologije.

  2. TITOVA JUGOSLAVIJA JE BILA SPOČETA V REVOLUCIJI IN “ROJENA ” V JAJCU , ZATO NI ČUDNO , DA JO JE VZEL VRAG , SAJ JE BILO ŽE NA SAMEM ZAČETKU , PRI SPOČETJU VSE NAROBE !

  3. Vaša kolumna mi ni všeč, ker gledate na pretečeni čas preveč enostransko. V vas je preveč gneva, da bi lahko ocenjevali in primerjali pretečeni čas, v vas je preveč ideologije in kar me najbolj moti, ne poznate slovenske in svetovne zgodovine. Pišete neumnosti, ki so obarvane s frazami, ki jih uporabljajo neuki in užaljeni ter jezni ljudje. V vas ni srčnosti in sprti se sam s sabo, zato se skušate dokazovati s takšnim pisanjem. Res te me razočarali.

    • Spoštovani g. Podobnik!
      Iskreno bi me veselilo, če bi konkretno pojasnili, kaj vas v tej kolumni moti. Pa nisem advokat pisca tega članka. Mene pa moti to pretirano “ad hominem” zaganjanje, ki vodi v diskvalifikacijo avtorja. Ljudje imamo različna mnenja, za iskanje resnice pa je potrebno tudi razčiščevati nesporazume v pogovoru. Upam pa, da razumete, da ni človeka, ki bi bil brez nazorske opredelitve. Z nekom smo lahko bolj blizu, z drugim manj.

  4. Titovo jugoslavijo so izumili komunisti in jo vsilili z umori, zastrahovanjem in plenjenjem in jo sami izpeljali brez volje ljudstva, katero pa je še krvavo plačalo po vojni. V njihovem boju ni vrednot. Spomenka pa ni Slovenka in tisti , ki govorijo o nostalgiji tudi ne .

  5. SPOMENKA HRIBAR , članica partije dlje , kot je imela delovne dobe ! Doktorirala je v pokoju , pri zlikovcu , udboskemu zasliševalcu ZDENKU ROTARJU !
    V mladosti , otroštvu , so jo vzgajale PLEMENITE REDOVNICE ( kaludjerice ) , škoda , da je od njih tako malo odnesla !

Comments are closed.