Da so takšne izpovedi o kakovosti bivše države, ki naj bi učinkovito varovala človekove pravice, le poskusi apologije nekdanjega nedemokratičnega režima, ni dvoma. Kakovost prejšnje države je v številnih odločbah opredelilo Ustavno sodišče. Njena kakovost izhaja tudi iz 2. alineje simbolično najvišjega ustavnopravnega akta v slovenskem pravnem redu, to je Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki razlog za razglasitev slovenske samostojnosti in neodvisnosti utemelji v »dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice«. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-69/92 z dne 10. 12. 1992 presodilo, da smo v prejšnjem sistemu imeli »državo, katere oblast je po končani vojni izvedla množične poboje bivših vojaških in takratnih političnih nasprotnikov, pravno nesprejemljive kazenske procese s smrtnimi kaznimi, nezakonite zaplembe premoženja, onemogočanje in likvidacijo političnih strank v nasprotju z lastnim pravnim redom itd., s čimer je povzročila pri prizadetih utemeljen strah za življenje v primeru bivanja v takšni državi« (8. odstavek). Še jasneje pa se je Ustavno sodišče izreklo v odločbi o Titovi cesti, kjer zapisalo naslednje : »V Sloveniji … se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo ureditvijo« (U-I-109/10-17 3. 10. 2011, 18. odstavek). Slovenija je tako prelomila s prejšnjo nedemokratično ureditvijo. Na nek način je sicer lahko razumeti nostalgične spomine tistih, ki živijo v paralelnem svetu in želijo zamegliti zgodovinska dejstva. Kot vsi ljudje se želijo spominjati dobrih stvari iz mladosti in pozabiti na slabe spomine.
Ko je preminil jugoslovanski komunistični diktator, tistega majskega dne prvega leta osemdesetih, sem sam, po pričevanju domačih, kričal in se smejal od navdušenja, verjetno zato, ker je bila ob televizorju zbrana širša družina. Po izpovedi bližnjih tudi nisem bil pretirano navdušen, ko sem moral pri šestih letih v prvem razredu osnovne šole nositi modro čepico s peterokrako rdečo zvezdo, ki je prikazovala sprejem med takratne jugoslovanske pionirje, ter, ko sem moral skupaj s sovrstniki peti pesmi o mladem pionirčku. Pika na i pa je bila pionirska zaobljuba, ko smo vsi obljubili, da bomo ljubili totalitarno državo. Takrat se je morda staršem in učiteljem zdelo samoumevno, da so nas silili k petju bizarnih pesmi in k pionirski zaobljubi. Takšna praksa ni bila nič drugačna kot igračkanje severnokorejskega totalitarnega režima s petimi petletnimi kitarskimi virtuozi, ki na posnetku, ki v zadnjih mesecih kroži po svetovnem spletu, kažejo znake prisiljenosti, in ne brezskrbnega otroštva. Enako se je takrat ravnatelju zdelo samoumevno, da je na bele zidove šolskih učilnic obesil fotografije pokojnega diktatorja ali celo, da so nas učitelji silili, da ga vsako jutro pozdravljamo. Simbolične manifestacije totalitarnega režima v življenju šestletnega dečka sicer ne pomenijo kaj dosti, vendar njihova sprevrženost pride do izraza, ko deček odraste in spozna, da ga je nedemokratični režim uporabil kot sredstvo za ohranjanje svoje totalitarne oblasti. V posmeh otrokovi pravici do svobode misli in vesti.
Sam imam iz zgodnjega otroštva o propadlem totalitarnem režimu mešane spomine. Veliko stvari pa se seveda tudi ne spominjam, in se moram nasloniti na pričevanja bližnjih. Seveda so mi bolj kot takšni dogodki ostajali v spominu družinski izleti na morje in v gore. Tisti časi se danes dozdevajo hkrati tako daleč in tako blizu, še posebej, ker je na spletnem omrežju danes dostopno veliko javnih video posnetkov iz tistega časa. Tudi stalinistično izmišljotino, dedka mraza, sem vsako leto komaj pričakoval, da pride in obišče vsakoletno prednovoletno zabavo v vrtcu. Seveda so bili trenutki, ko sem kot majhen otrok opazil, da imajo politične sile lahko precejšen vpliv tudi na družinske razmere. Tudi to, da smo učenci v šolah vse naše učitelje klicali z nazivom tovariš kot v starih partizanskih časih, kar se nam je takrat pač zdelo nekako samoumevno. Takrat smo seveda poznali samo partizane in njihova herojstva med drugo svetovno vojno, in o njihovih povojnih hudodelstvih nismo vedeli nič. V vseh učbenikih so bili predstavljeni le kot junaki brez kančka madeža na svoji vesti. Šele kasneje, ko sem nekoč na poti domov iz šole naletel na letak, ki je pisal o komunističnih hudodelstvih in nedemokratičnostih slovenske komunistične partije, sem se počasi začel zavedati, da slovenska zgodovina ni takšna, kot je bila predstavljena v šoli in državnih medijih.
