Po smrti Stalina se pozitivne spremembe v Sovjetski zvezi na Madžarskem niso v celoti odražale. Kljub temu da je vlada Imreja Nagya (1896–1958) v letih 1954–55 začela z reformami, je ponoven vzpon rusofila Rakosija, le-te ustavila. Nezadovoljstvo madžarskih državljanov je pod vplivom 20. kongresa KP SZ in dogodkov oktobra 1956 na Poljskem privedlo do demonstracij, ki so 23. oktobra 1956 prerasle v oboroženo vstajo proti komunistični prosovjetski Rakosijevi madžarski vladi, ki je trajala vse do 10. novembra. Tako je ljudstvo na čelo vlade spet postavilo priljubljenega reformiranega komunista Imreja Nagya, ki je razumel voljo ljudstva in sprejel vlogo političnega vodje v ljudski vstaji za svobodo in demokracijo.
Vendar ne za dolgo. Takoj po vojaški intervenciji Sovjetske zveze na Madžarsko, 10. novembra 1956, ko je na ozemlje Madžarske vdrlo okoli sto tisoč sovjetskih vojakov s 4500 tanki, je bila revolucija v nekaj dneh krvavo zatrta. Za pokol madžarskega ljudstva je bil odgovoren Jurij Andropov (1914–1984), takratni sovjetski veleposlanik na Madžarskem in kasnejši generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze (1982–1984), ki je Hruščova prepričal, da je vojaška intervencija na Madžarsko potrebna. Nagy se je v teh nemogočih razmerah s sodelavci zatekel na jugoslovansko ambasado v Budimpešti in poiskal politični azil. Navkljub pismenem zagotovilu Jugoslovanov, da ga ne bodo politično preganjali, so ga 22. 11. 1956 po dogovoru Tita s Hruščovom predali ruskim okupatorjem. Nagya s sodelavci so takoj aretirali in zaprli ter odpeljali v Romunijo, na čelo vlade pa postavili rusofila Janosa Kadarja.
Zadušitev revolucije je bil jasen dokaz, da je demokratični Zahod priznal sovjetsko intervencijo in Madžare prepustil njihovi usodi, svetovna javnost pa se je tisti čas bolj ukvarjala z anglo–francosko vojaško intervencijo v Egiptu, ko je vzniknila sueška kriza. Madžarsko narodno sodišče je 17. junija 1958 Imreja Nagya in generale Pala Maleterja, Joszefa Szilagya in Miklosa Gimesa obsodilo na smrt. Zaradi nasilja med madžarsko revolucijo je umrlo 2.700 ljudi, 13.000 jih je bilo zaprtih, več kot 200.000 Madžarov pa je emigriralo v tujino. Imreja Nagya so politično rehabilitirali leta 1990.
Foto: Wikipedia
