Jugonostalgija ali jugoutopija?

42
Foto: Facebook.
Foto: Facebook.

Številne Slovence, predvsem tiste starejše od štirideset let dandanes spremljajo bogati spomini na mladost, ki jo radi povezujejo z različnimi predmeti, dogodki in situacijami. V mislih imam predvsem obdobje med 2. svetovno vojno in začetki politično-gospodarske tranzicije konec 80. let, ko so za danes že pokojno Jugoslavijo nastopili njeni poslednji vzdihljaji in je navsezadnje tudi tragično končala svojo desetletja trajajočo zgodbo v ruševinah balkanske vojne devetdesetih let.

Legendarna yugo in »fičo«, cockta, dedek Mraz, bratstvo in edinost, peterokraka rdeča zvezda, partizanske proslave, štafeta na dan mladosti, sindikalni izleti, Ko to tamo peva, sladoled v žogici, delovne brigade, pionirčki, počitnikovanje ob Jadranu, Olimpijske igre na Jahorini, služenje vojaščine v JLA, stara prijateljstva iz otroštva, “adrenalinski« enodnevni nakupovalni izleti v Trst po kavo in banane ter navsezadnje tudi kontroverzni Tito, ki se dobrodušno smehlja iz skoraj vsake fotografije, so le nekateri drobci polpretekle zgodovine, »dobrih starih časov«, o katerih še vedno radi razglabljajo in modrujejo ostareli »zgodovinarji« po ljubljanskih »kafičih«, delavci v »čikpavzah« in upokojenci na klopcah v parkih v času toplih sončnih dni. S skupnim izrazom bi to lahko poimenovali jugonostalgija, ki je večplasten pojav in ima mnogo obrazov.

Očiščen sinonim za mladost

Jugonostalgija je torej izredno kompleksen in raznolik, v splošnem pa ga lahko opredelimo kot hrepenenje ali celo koprnenje po obdobju socialistične Jugoslavije, nepovratno »izgubljene« v času, ki mnogim Slovencem, pa tudi drugim prebivalcem z območja »nekdanje skupne države« predstavlja sinonim za mladost, pogosto očiščeno mnogih neprijetnih in grenkih spominov. Malo cinično bi lahko rekli, da se nekaterim ljudem kolca po »sladkem« socializmu in »atiju« Josipu. Gre za iluzirično, idealistično spominjanje na nekaj, kar sodeč po pripovedovanjih nasprotnikov socializma in Jugoslavije pravzaprav niti ni bilo tako čudovito, kot se dandanes dozdeva, a ga olepšujeta predvsem oddaljenost v času in dejstvo, da je bila današnja generacija jugonostalgikov tedaj mlada in je svojo stvarnost doživljala precej drugače. Takšni občutki se zdijo nekako samoumevni.

Marsikdo se rad spominja svoje mladosti, tudi tisti, ki jo povezujemo s postsocialističnim obdobjem, stvar pa postane precej bolj kompleksna, ko jo pogledamo tudi z drugih zornih kotov. Eden takšnih je »lahkotnost« življenja v socialističnem obdobju, ki ga mnogi povezujejo z ugodnimi krediti, urejeno socialno oskrbo, zanemarljivimi socialnimi razlikami in skoraj ničelno brezposelnostjo. V splošnem bi to lahko označili kot prepričanje, da sta se tedaj na sončni strani Alp cedila med in mleko in so Slovenci za razliko od »novih časov« preživljali pravcati raj na Zemlji, medtem ko se vrtoglave inflacije dinarja, terorja tajne policije, omejevanja svobode govora, pomanjkanja življenjskih potrebščin in še česa, marsikateri jugonostalgik ne spominja več, ali pa pomen vsega negativnega minimalizira, potiska ob stran.

Otročjost Združene levice

Takšnemu prepričanju zagotovo botruje tudi razočaranje zaradi neizpolnjenih pričakovanj v zvezi z novonastalo slovensko državo, številnimi neslutenimi gospodarskimi in socialnimi težavami in naglimi spremembami v vse bolj globaliziranem svetu brez jasne prihodnosti. Jugonostalgija se potemtakem pojavlja tudi kot posledica strahu, negotovosti in jeze zaradi spremenjene in še naprej hitro spreminjajoče se družbeno-politične situacije, kar občasno s pridom izkorišča tudi politika v svoje propagandne namene. Tako se je nedavno na slovenskem političnem parketu pojavila nova stranka po imenu Združena levica, ki krivdo za gospodarske težave Slovenije otročje pripisuje predvsem konzervativcem in liberalcem, ljudem pa piha na dušo z obrabljenimi politikantskimi parolami v slogu: »Vsi vemo, da smo v socializmu živeli bolje«. O sebi pa člani stranke trdijo, »da nočejo biti elita, marveč predstavniki ljudstva«. Takšno govoričenje ne prinaša ničesar novega, ampak samo igra na stare, čustveno obarvane režimske note, kar v resnici zveni precej klavrno. To se zdi približno tako, kot da bi nek natakar svoji stranki velikodušno ponudil postano kavo ali pa toplo pivo in upal, da le-ta »nategavščine« ne bo opazila.

Če je bilo v stari »Jugi« tako fantastično, zakaj se je takratna generacija Slovencev v nekem trenutku s takšno gorečnostjo odločila in borila za samostojno pot? Kako to, da se v današnjem času pojavljajo pomisleki o rehabilitaciji ne le socializma, ampak kar pokojne Jugoslavije, kot da smo na vse skupaj že pozabili? Gre res samo za posledico izgubljenih »privilegijev« starega sistema, ali pa se za vsem skriva še kaj drugega z mnogo globljim izvorom? Fantazije o novi skupni južnoslovanski državi se mi zdijo na las podobne tistim, v današnjem času tudi popularnim – o ponovni priključitvi k Avstriji, ker kažejo na eno in isto težavo, ki pesti sodobnega slovenskega človeka. Izgleda kot nekakšen simptom »nezrelosti naroda«, kot slutnja, da v globini ni sprejel trdne odločitve za samostojnost. Slovenec, ki je po poreklu kmečkega stanu, se je po dolgih stoletjih tlake uspel osvoboditi avstrijskega fevdalnega jarma in naposled pobegnil tudi iz »balkanske kletke narodov«, vendar še ni uspel povsem preboleti svojega kompleksa zatiranega in ponižanega cankarjanskega hlapca. Ne zna še povsem uživati svoje svobode in se neprenehoma spopada s patološkimi kroničnimi preganjavicami v slogu »da ne bo zmogel sam«. Slovenski kmet je v last končno dobil svoj fevd, pa se v tem kratkem času svojega lastništva še ni naučil biti zemljiški gospod, obenem pa mu primanjkuje trdne volje, ki je lastnost narodov z dolgo državno tradicijo.

Potrpežljivo in vztrajno iz krize mladostnika

Potrebni sta potrpežljivost in vztrajnost. Slovenija se je znašla v krizi mladostnika, ki se je tako rekoč že postavil na lastne noge, še vedno pa ga pesti domotožje po starem domu in mačehi ter razumljive finančne težave, saj je prisiljen, da se s svojo nizko plačo prebija iz meseca v mesec. Še nekaj časa si pač ne bo utegnil privoščiti Porscheja in preživljanja dopusta na Karibskih otokih.

Jugonostalgija ni le nedolžen spomin na »lepo« mladost, ampak tudi utopična naslada, ki ne more rešiti tako rekoč ničesar, marveč nas le vrača k staremu, torej k tistemu, čemur smo leta 1991 združeni in enotni obrnili hrbet in ne more voditi drugam kot k novemu razočaranju in ponavljajočemu se začaranemu krogu neuspeha. Prihodnost Slovenije se med drugim zagotovo skriva v marginalizaciji tega družbenega pojava oziroma njegovi skrčitvi na spomine Titove generacije Slovencev, ne pa prenašanju zastarelih in neučinkovitih miselnih vzorcev na mlade, rojene v drugačnem politično-gospodarskem sistemu in novi državi. Ne more postati pomembno ali celo osrednje vodilo in navdih za gospodarski pa tudi družbeni napredek naše dežele, temveč se mora skupaj z generacijami »pionirčkov« v prihajajočih desetletjih preseliti pod marmornate nagrobnike Plečnikovih žal in v zgodovinske knjige.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


42 KOMENTARJI

  1. Tam nekje v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja je skupina razumnikov dala Slovencem možnost, da zelo elegantno in neboleče zapustijo socializem. Slovenci pa so dobili alergijo in niso zapustili socializma.

    Omenjeni razumniki so naredili eno zelo veliko napako, niso razumeli, da je za demokracijo potrebna določena razumnost in odgovornost ljudi. Skratka, dali so premočno zdravilo pa je bolnik umrl.

  2. Ti izkoriščajo vsako slabost v sistemu za nekaj, kar je v nasprotju z abecedo dobrega gospodarjenja in domoljubjem.

    Pa čeprav ne vedo, da je bila navidezna socialnost v bivši državi zgolj zato, da se je oblast še nekaj časa obdržala ob veliki zadolženosti pri življenju.

    Pa čeprav je bil takrat zelo nizek standard in pomanjkanje življenjskih dobrin in manj socialnih pravic v primerjavi s sosednjimi in drugimi zahodnimi državami in seveda z današnjim stanjem.

    Zato je edina prava rešitev tankočutno in pravočasno odpravljanje vseh slabosti v sistemu, zlasti še socialnih problemov, nezaposlenosti, nespoštovanja delavskih pravic…

  3. Vrednotni temelj družbe, mora biti glavno vodilo razvoja.

    Pri tem je najpomembnejša zdrava civilna družba, ki ji morajo slediti dosledno stranke.

    Vrednotni temelj se najbolj gradi z osebnim zgledom in od ust do ust.

    Pogrešam večjo dostopnost, ljudskost, komunikativnost v vsakdanjem življenju, zlasti političnih predstavnikov.

    Kako se naj navdušim za nekoga, če me ne pogleda prijazno, me ne pozdravi in ne spregovori par besed.

    Združena levica je močna prav v tem elementu.

    • Svitase,ali si že postal član stranke,ki tako prijazno komunicira,tudi oblekice,ki so jih
      navlekli nase so”močan element”,zelo prijazno delujejo klovni rdeči,ki te navdihujejo!
      Bodi resen,ali se ti nič več ne svita,ali pa že hudo preveč!Kaj hočemo,nekateri so navdušeni,če jih pozdravi nekdo s stisnjeno pestjo prislonjeno na čelo!

  4. Te ljudskosti tudi ni bilo v ljudski stranki, ki ni znala navdušiti in aktivirati še 150 volivcev, pa bi bila v parlamentu.

  5. Oprostite, tisti del komentarja o slovenskem kmetu kot hlapcu je malo zelo mimo.
    Rad bo Vas spomnil, če ne bi bilo slovenskega kmeta, bi danes na tem ozemlju živeli avstijci, italijani ali hrvati. Slovenski kmet je vedno stal na trdnih temeljih in se ni predajal modnim tokovom kot so bili razni nacizmi, komunizmi in titoizmi. Raznim izmom je slovenski kmet najbolj nasprotoval. Koliko komunistov je bilo med slovenskimi kmeti?
    Kje so bili takrat delavci, kje je bila takrat slovenska inteligenca?
    Bili so v mestih, ki na slovenskem ozemlju praviloma niso bila slovenska in oboji so zvesto služili tujim izmom.
    Zato prosim nehajte z raznimi komentarji, ki slovenskega kmeta prikazujejo kot ponižnega hlapca.

    • Slovenskega kmeta so iztrebili. To kar je danes so socialistični kulaki, kot je to pokazal tisti film.
      Tako kot kmeta so iztrebili tudi inteligenco in industrialce. Ostal je samo slepi proletariat, ki je hodil za Titom in Kardeljem. Počasi je tudi ta postal usužnjen partiji in vse kar je znal je bilo pljuvati po vseh drugih. Odtod ta nostalgija. Tista manjšina, ki sluti svobodo pa do nje ne zna več pridet. Vsi smo pohabljeni, s cerkvenim vodstvom vred.

  6. silly desničarji; večja, kot bo socialna katastrofa v evropi, večjo podporo (in hkrati bolj fanatično) bodo leve stranke dobivale

    ravnokar poslušam, 3 milijone grkov brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, v tem mesecu se jim bodo pridružili še novi trije milijoni, Grčija je praktično postala tretji svet, to se obeta tudi Sloveniji, Hrvaški; Slovaška, Romunija, Bolgarija pa so tudi že tam;

    sedanji sistem in sedanja oblast sama ustvarja pogoje, zaradi katerih ljudje množično derejo na levico in se z nostalgijo spominjajo “starih dobrih časov”, ko so z povprečno plačo normalno preživeli mesec, izšolali otroke in si privoščili 10 dni oddiha poleti

    • Kaj objokuješ Grke. Celo v levičarskem režimskem Delu
      so ugotovili kako razbrzdano so trošili Grki na tuj račun seveda. Shematično: Kupujejo hiše, avtomobile, dobrine nimajo za zdravnika. Ko se jim ustavi posojanje denarja pa začenjajo izgubivati vse.
      Rdeči socialisti pa se potem začnejo razburjati proti “politiki varčevanja”, ne povedo pa kje bi dobili denar za prejšnji standard na kredit.

      Evrski »reveži« so bolj bogati od »bogatašev«

      Najrevnejši v območju evra so Nemci, med najbogatejšimi so se znašli Ciprčani.

      Z enakim povprečjem merjeno premoženje ciprskih gospodinjstev namreč šteje 267.000 evrov, kar ga na lestvici evrskega premoženja postavlja na drugo mesto takoj za Luksemburgom, kjer ima povprečno gospodinjstvo 398.000 evrov premoženja. Sledijo Malta z 216.000 evri, Belgija z 206.000, Španija s 183.000, Italija s 174.000, Francija s 116.000, Nizozemska s 104.000, Grčija s 102.000, Slovenija s 101.000, Finska s 86.000, Portugalska s 75.000, Slovaška z 61.000 in na koncu Nemčija, kjer je povprečno premoženje gospodinjstev enkrat nižje od evrskega povprečja, ki šteje 109.000 evrov. Podatkov za Irsko in Estonijo niso predstavili.

      Raziskava Evropske centralne banke kaže, da je neto premoženje povprečnega nemškega gospodinjstva, merjeno s sredinskim povprečjem, komaj 51.400 evrov.

      Vir: http://www.delo.si/novice/svet/evrski-revezi-so-bolj-bogati-od-bogatasev.html

  7. Sicer zelo dobra kolumna, ampak je treba biti malo bolj natančen. Nekatere ideje ZL so povsem smiselne, kaj je narobe z odpravo davčnih oaz in s progresivno obdavčitvijo? In tudi kapitalizem danes je veliko bolj brutalen in surov kot je bil še v času Jugoslavije, minimalc ne omogoča več dostojnega življenja, 8 urni delavnik je samo še na papirju, ponekod se že pojavlja celo otroško delo, npr. v Grčiji. Očitno se vračamo nazaj v kapitalizem 19. stoletja, tako, da se strinjam z zgodovinarjem, socializem bo postajal vedno bolj aktualen.

    • Za odpravo davčnih oaz ga lahko prodamo američanom, nam bodo odpustili vse dolgove. To je super ideja. Še nihče se tega ni spomnil in denar samo odteka, odteka. Leta in leta. Tako da tega genialca pošljimo v ameriko, kot pravim, vse dolgove nam bodo odpisali.

    • Gospod Doktor je zapisal: “socializem bo postajal vedno bolj aktualen.”

      Zelo verjetno je to res. Ampak! Trdim, da je zraven takih izjav nujno dodati še kako dejstvo. Za primer … gremo na google, odtipkamo “best countries to live”, kliknema na prvi zadetek http://lifestyle9.com/worlds-best-country-to-live-in-2013/ in beremo vrstni red:
      1. Denmark
      2. Norway
      3. Switzerland
      4. Netherlands
      5. Sweden
      6. Canada
      7 : Finland
      8 : Austria
      9 : Iceland
      10. Australia
      Nato se vprašajmo, katera od naštetih držav ima socialistično gospodarstvo? To pomeni: večinsko državno lastnino vsega pomembnejšega in s tem posledično centralistično odločanje?

      Potem se vprašajmo še, kaj je skupno naštetim državam? Tu namenoma sedaj izzivam ter navajam dve skupni značilnosti:
      a) Pravna država.
      b) Kapitalizem na krščanski osnovi.

      • Zanimivo, da ima od držav, ki ste jih našteli, sedem v svoji zastavi križ.
        “The worst country to live in” pa ima v svoji zastavi, kakopak, rdečo peterokrako – Severna Koreja.

  8. samo, da ne ločiš, zakaj je v Grčiji tako in zakaj gremo po isti poti..ker imajo “rdečekožce”, ki kradejo kot pri nas.
    EU jim je pomagala in kaj so počeli?? Ženska z dvema otrokoma pri 40-tih se je lahko upokojila s 1.200,00 € penzije.To je samo ena od tisočih zablod….Zapravljati, zapravljati in nič delati kot pri nas..
    Kaj nas ti starci 70-90 letniki porivajo v Jugo, kaj kvasite o neki nostalgiji…
    Pojdite, sedaj, če vam tukaj ni všeč!!

    • Ampak tako poenostavljanje je pa na istem nivoju, kot tisto “v Jugi nam je bilo dobro”. Eno nasilje bi zamenjali z drugim.

  9. tisto kar manjka sloveniji je pragmatizem. vsaka ideja je legitimna, ampak na koncu se je vedno treba vprašati najprej to, kaj nam neka ideja prinaša in kakšno korist lahko dejansko od nje imamo, ne pa ideje same po sebi jemati kot “suho zlato”. ker mislim, da bi nam bilo lahko že jasno, da ne moremo realnost prilagajat idejam (to je utopično), ampak moramo ideje prilagajat realnosti. in to velja seveda za vse ideje oz. ideologije, tako leve kot desne. tu je pač treba poiskati neko kombinacijo, ki je pač za današnji čas učinkovita. nekega učinkovitega in hkrati pravičnega družbenega modela se pač ne sestavi čez noč. treba je pač postavit ustrezne prioritete in se jim podrediti, dokler se pač ne vzpostavi v državi nekega stanja, ko bodo državne finance dopuščale trošenje.

    • Zdaj si pa že bližje. Zdaj samo še ugotovi da desnih idej ni, da so samo leve, in da je ideja premalo. Treba je živeti, se it biznis, ne pa idelogizirati.

      • desnih idej ni, ker desničarji volijo janšo, namesto tiste, ki desne ideje imajo. 🙂

        sicer pa je bila moja poanta v tem, da je treba prenehati z ideologijo (torej s tem diskurzom levi desni) in pač na stvari gledati pragmatično in se ne v naprej postavljat na barikade.

        in seveda se je treba iti biznis, ampak hkrati ne pozabljati, da imamo v ustavi zapisano, da smo socialna država. 🙂 in seveda tudi obratno, to, da smo socialna država ne pomeni, da lahko živimo le od zraka.

    • V Sloveniji ideje zelo dobro prilagajamo realnosti.
      Realnost je, da so naše denarnice prazne, zato z zadolževanjem že praznimo denarnice naših otrok, vnukov, pravnukov, prapra…

      • In nočemo v ustavo zapisati, za koliko smemo zadolžiti naše otroke, vnuke, pravnuke …

        Uf, smo pametni … 😕

  10. Manjka nam zdrave samozavesti pri uresničevanju plemenitih in razvojno učinkovitih ciljih. S pomočjo nje, bi lahko odpravili vse vzroke , ki nas razvojno onemogočajo.

  11. Bistveni problem demokratičnega in siceršnjega razvoja Slovenije je:

    Ali pristajamo, da je kršitev ustavnosti, zakonitosti in demokratičnih načel, dopusten način slovenskega “razvoja”?!

  12. Doctor Subtilis,

    1. ti dam prav glede davčnih oaz. Samo večji del problema ponikanja tisočev milijard v davčnih oazah je potencialno rešljiv le v mednarodnih dogovorih, v EU in širše. V EU se mehčata Luxembourg in Avstrija, VB pa, kolikor mi je znano, manj ( celo vsake toliko grozi z izstopom iz povezave).

    Je pa res, da nobena slovenska vlada doslej še ni niti deklarirala pripravljenosti na boj proti bežanju denarja v davčne oaze! To je zame škandal. In ni čudno, da na tem potem gradijo uspeh levi populisti. Nemška vlada je recimo naredila veliko pri dogovorih s Švico pri odpravi tajnosti bančnih depozitov za nemške državljane, torej vključno s sankcijami proti tej vrsti davčne utaje ( ne samo obdavčitvijo vlog v Švici).

    2. progresivnost obdavčenje pa v SLO obstaja. Bile so pobude, da se jo ukine in uvede enotno davčno stopnjo. Damjan ( zanimivo – isti, ki danes prisega na izrazito keynesijanstvo)je to predlagal, Bajuk pa nasprotoval, čeprav je potem ublažil stopnjo progresivnosti. Enotna davčna stopnja je tipičen desno-liberalni predlog. Posledica je pospešeno socialno razslojevanje.

    Progresivnost obdavčenja osebno, čeprav se imam za konservativca, zagovarjam, ker se mi zdi moralno, da tisti, ki imajo veliko, tudi prispevajo k skupnosti več. Je pa stopnja progresivnosti tudi stvar pragmatične ekonomske presoje, saj prevelika progresivnost lahko preveč duši podjetniško pobudo. Socializem je tu dokazana jalova skrajnost in zato odsvetujem vračanje k tej utopiji. 😉

    • IF: Enotna davčna stopnja je tipičen desno-liberalni predlog. Posledica je pospešeno socialno razslojevanje.

      Progresivnost obdavčenja osebno, čeprav se imam za konservativca, zagovarjam, ker se mi zdi moralno, da tisti, ki imajo veliko, tudi prispevajo k skupnosti več.
      ======

      Slovenija je po enakosti na samem vrhu v EU.
      Pri enotni davčni stopnji tisti ki ima več tudi plačuje več.
      Npr. kdor dvakrat/trikrat več zasluži plača dvakrat/trikrat več davka.
      Progresija prinaša enakost, enakost prinaša enakost v revščini.

      • Še to, največji nasprotniki EDS so bili sindikati. Sindikati pobirajo za članarino od svojih članov po principu enotne davčne stopnje.

    • Progresivnost je sicer krivična, a če gre za dovolj visoke plače se nekako ta krivičnost tolerira. Naš problem je, da si že 1600€ plače v najvišjem razredu. Če bi to bilo pri 4-5000€, ok. Ne pa pri plači, s katero si ravno da lahko privoščiš najeto stanovanje.

  13. “Olimpijske igre na Jahorini.”

    Za nas je bolj pomembna Bjelašnica. Tam so med Olimpijskimi igrami smučali moški. In od tam je Jure Franko odnesel olimpijsko kolajno.
    Pa še zaradi nečesa je pomembna Bjelašnica. Vse tamkajšnje smučarske tekme je delala (in prenašala) ljubljanska televizija (RTV Ljubljana).

  14. Kot ‘izseljenka’ v eno bogatih, precej zrelo kapitalističnih in zelo nesocialnih držav, v kateri sem super duper zadovoljna v vseh pogledih, bi vseeno pripomnila, da so kritike socializma v tem članku neupravičene in da, tudi otročje.

    Socialna gibanja niso stvar preteklosti. Mnoga, kot npr. brazilsko gibanje agrarnega delavstva brez zemlje, bodo v prihodnje vedno bolj pomembna na vseh javnih področjih, kljub svoji navidezni nemodernosti in trenutni medijski ignoranci. Pomembna zato, ker je v izredno slabem socialnem položaju vedno več ljudi, nekoč iz srednjega razreda. In za te je strukturirana samoorganizacija in upiranje globalnemu kapitalizmu edina možnost preživetja. Slovenska miniaturnost, jasno, ne more doumeti razsežnosti socialnih problemov v BRIC državah…

    Kot človeško in izobraženo bitja, bi morali znati ločevati med ideologijo in pravičnostjo. Velja za leve in desne.

  15. Nastanek tega članka si lahko razlagam kot nevednost, zatiskanja oči pred realnim stanjem, morda revanšizma, strah pred neznanim, ali sovraštvo ???

    V prejšnjem sistemu ni bilo ekstremno revnih ljudi ni bilo ekstremno bogatih, bili smo povprečno premožni, vsak ki je želel delati je imel delo in dohodek, večina si je lahko privoščila dopust na morju, vsak je imel streho na glavo, celo berači so imeli streho nad glavo, kadar so to potrebovali….

    Danes smo "družba" velike večine revnih in lačnih, brez možnosti zaposlitve in brez strehe nad glavo in manjšine ekstremno bogatih…..

    Imamo svobodo govora, svobodo misli ???
    HA HA HA, ne me basat s takšnimi neumnostmi.

    Niti pomisliti ne smeš, še manj izreči , da je ta ali oni politik, pravnik, sodnik, bogatun lopov, lažnivec, tudi ko imaš trdne dokaze da laže, krade, ne smeš na to niti pomisliti, kaj še da bi ga prijavil, te bo že spravil ob vse premoženje in streho nad glavo, zaradi obrekovanja. in to je svoboda govora in misli ??? Kaj ni to še huje kot politični pregon ? Je politični pregon primerljiv ni, politični zaporniki v prejšnjem sistemu so se vrnili domov, danes so to po večini zelo ugledni demokrati praviloma zelo bogati, ali pa tudi politično močni., današnji obubožani nimajo niti strehe nad glavo, nimajo dela, živijo od bedne socialne pomoči in donacij ki jih zbirajo v trgovinah. Donacij humanitarnih organizacij….

    Pozablja se dejstvo da 1991 ni bila to vstaja proti socializmu, temveč le upor proti sodobnemu fašizmu, ki so želeli posamezni politiki takrat vsiliti na celotni populaciji Jugoslavije. Res je, plebiscit je bil obramba pred takšnimi politiki, zato smo se v tolikšnem številu odzvali in se je okoli 90% volivcev odločilo za samostojnost. Žal so kasneje politiki zlorabili svojo moč in si oblast uzurpirali.

    Avtor si očitno ni prebral preambule, kaj šele Ustavo RS v katerih zelo lepo piše da ima v RS državo in oblast v rokah ljudstvo, v ta namen, to njegovo poslanstvo opravlja pooblaščena peščica izvoljenih v parlament in vlado. Dejansko si si posamezni politični veljaki prilastili in uzurpirali oblast in državo.
    So naredili tihi pravni državni udar? …

    Dejansko so vladarji države uspeli uničiti gospodarstvo v zadnjih 10 letih. Gospodarstvo, ki so ga s trudom in odrekanjem ustvarili naši predniki v 50 povojnih letih, morda je zato kriv ata Jože (ali Joža, kot so ga imenovali Hrvati, ali pa Josip kot ga imenuje avtor). Tudi Jožek je bil Slovenec saj je bil sin Slovenke, živel in delal v Sloveniji se izučil za ključavničarja v Mariboru. Spoznal je da brez odrekanja ni razvoja gospodarstva.
    Za razliko, uveljavljeni "gospodarstveniki", ki vodijo to gospodarstvo, ki se niso pripravljeni odreči dobičku za razvoj, ti želijo prodati še tisto, kar so naši predniki prislužili s težkim odrekanjem.

    Hvala za takšno demokracijo, ki temelji na kraji in korupciji od navadnega vaškega pisuna pa vse do korupcije na mednarodnem sodišču za človekove krivice.

    • Imamo svobodo govora, svobodo misli ???
      HA HA HA, ne me basat s takšnimi neumnostmi.

      ________________________

      Imamo! V primerjavi z Jugoslavijo jo imamo. Ne me basat s tvojimi relativizmi!
      Jaz sem leta 1983 rekel nekaj čez Tita! Sodnik za prekrške me je obsodil na 10 dni zapora in odsedel sem jih.
      Na ostalo niti odgovarjal ne bom, ker je najbolje, da napišem, da si ti in podobni želijo nekaj podobnega kot je bila Hitlerjeva diktatura. Pravzaprav jo obožujejo. Če obožujejo Tita, obožujejo tudi Hitlerja. Oba sta bila tirana in njun režim totalitarističen.

      • Zanimivo vprašanje. Veliko jih misli, da smo ta stari nepismeni, še več jih pa misli, da je računalnik za stare hudičeva iznajdba.
        Preživel sem celotno ero titovine zato dobro vem, kako zločinski je bil ta sistem. In nikoli ne bom razumel tistih, ki ta sistem hvalijo. Zame so to pokvarjeni ljudje.
        Čeprav je Hitler naredil marsikatero dobro in odlično delo (v dobrem je bil boljši od Tita), mi ne pade na misel, da bi ga hvalil. Preveč ljudi je po nedolžnem umrlo zaradi nacizma. Ravo tako je s socializmom, Titom in Jugoslavijo. Vsa dobra dela zbledijo pred zločini socializma (komunizma) in njegovih vodilnih ljudi. V Jugoslaviji se je pobijalo civiliste do zadnjega dneva njenega obstoja.
        Toliko po nedolžnem pobitih ljudi je tako prepričljiv argument, da nikoli ne bom hvalil sistema in države. Tisti, ki to počnejo pa niso prisebni. So pokvarjeni.

  16. Ja, komuno-nostalgiki imajo na vsa vprašanja pripravljen odgovor. Če jim postaviš preprosto vprašanje, zakaj je ta sistem pravzaprav razpadel, ti bodo v slogu kakega Franceta Popita odgovorili, da je to naredila CIA.

    Zastonj jim je dokazovati, da se je sistem zrušil v samega sebe, ker gospodarsko ni bil resen. Zastonj jih je spominjati na strah, ki je visel v zraku, zastonj jim je pripovedovati, da nihče ni izrekel najmanjše kritike na račun Tita, Kardelja, Dolanca in druge komunistične bogove, ker smo imeli cenzuro v sebi, zastonj jim je govoriti o grozljivih zločinih med vojno in po njej, zastonj jim je govoriti o serijskem kršenju človekovih pravic vse do razpada sistema, zastonj jim je govoriti o pomanjkanju osnovnih dobrin in naših popotovanjih v Italijo in Avstrijo po kavo, prašek, sladkor, o vozniških par-nepar dnevih, zastonj jim je govoriti o streljanju prebežnikov iz raja v gnili kapitalizem, zastonj jim je govoriti, kako se je sistem (vsestransko) reševal z gasterbajterji, zastonj je govoriti o vohunjenu … kar glava me je zabolela od tega naštevanja …

    Komunizem (z nekoliko drugačnimi sredstvi) se je nadaljeval po osamosvojitvi. Za glavnega krivca naših tegob so proglasili tistega, ki je udaril v vir naših tegob (staro komunistično gardo), ki brez najmanjšega sramu in brez milosti nadaljuje s prikrito, zarotniško igro in manipulira trume človeških slabičev, ki se gredo volivce.

    Lista Združena levica je sestavljena iz naivno-pokvarjenih fanatikov, ki pa še zdaleč niso tako nevarni kot člani zmagovalne stranke ter vseh levih” strank, ki so prišle v parlament.

    Vseeno sem optimist. Mislim, da se je politični prostor tako razčistil, da je zdaj vsaj jasno, na kakšni podlagi lahko gradimo demokrati. Teh 180.000 volivcev , ki je volilo SDS, so masa, ki se ne more več zmanjšati, počasi se bo začela povečevati …

    • Vsak ima pravico do svojega mnenja, verjetno je so nekateri pokvarjeni fanatiki, še zdaleč pa niso naivni.
      Toliko krivic, koliko jih povzroča sedanji sistem ni primerljiv s prejšnjim sistemom. V tem sistemu je manj zaposlenih kot v prejšnjem, je vedno manj zaposlenih in je vedno manj pravic. In to naj bi bil uspeh demokracije? Tuji demokrati pravijo, da je naš “demokratični” sistem neuspeh demokracije. Da je temu tako mislijo tudi tisti ki se volitev ne udeležujejo a teh je skoraj polovica. Otepate se naziva socialna država, med demokratičnimi državami imamo najnižjo stopnjo socialne zaščite. Nekoč je bila prejšnja skupna država za sinonim socialne zaščite, danes je število brezdomcev v Sloveniji najvišje na število prebivalcev.

      • Seveda ima vsak pravico do svojega mišljenja. Zato ti bom povedal, da današnje krivice, ki jih povzroča današnji sistem, povzroča nomenklatura, ki nikoli od leta 1945 ni dala oblasti z rok. Naš demokratični sistem je neuspeh demokracije ravno zaradi nomenklature, ki misli, da ji zaradi neke davne revolucije pripada oblast do konca vseh vekov. Če ne iz ospredja, je toliko slajše držati oblast iz ozadja. In to delajo. Ostalo je povedal Lucijan: vsa dokazovanja so zaman. Edini uspeh prejšnjega režima je neverjetna indoktrinacija v zadnje globine možgan in kosti. Tega se ne bomo znebili še nekaj prihodnjih generacij. Je pa dobro, da se od časa do časa tem trdim indoktrinirancem pove, kakšna je njihova bolezen.

      • Nicolas Alan Dominko; ” Toliko krivic, koliko jih povzroča sedanji sistem ni primerljiv s prejšnjim sistemom.”
        =====

        Prejšnji sistem je za začetek “poskrbel” za več kot 600 dosedaj odkritih množičnih grobišč širom majhne države, in vi si upate dajati prednost prejšnjemu zločinskemu režimu. Bolano!

Comments are closed.