Tempora mutantur, nos et mutamur in illis. (Časi se spreminjajo in spreminjamo se z njimi.) Čas se vrtoglavo hitro spreminja, še hitreje se spreminjamo mi, Slovenci. Pridobitništvo, potrošništvo, zavist, individualizem in raznorazne instant dobrine so »vrednote«, ki jih živi ali zanje živi prenekateri Slovenec in Slovenka.
Časi se spreminjajo tudi drugim narodom in tudi drugod je »imeti« daleč bolj pomembno kot »biti«. Vendar noben narod v odnosu do lastnih korenin in svoje prihodnosti nima tolikšnih samomorilskih vzgibov kot Slovenci. V nadaljevanju nimam namena razmišljati ne o rodnosti ne o migracijah, ampak si postaviti vprašanja o kulturi in umetniškem ter glasbenem okusu državljanov Republike Slovenije.
Hvala obema Edvardoma (Kocbeku in Kardelju ter njuni tovarišiji) za preobrazbo slovenskega narodnega značaja. Uspela je. Pa ne samo preobrazba narodnega značaja, temeljito preobrazbo je doživela tudi slovenska kultura – tako pri ustvarjalcih kot »potrošnikih« kulturnih dobrin. Nešteti umetniki (med njimi so le redke izjeme), ki jim je poglavitna skrb, da pridobijo in ohranijo status samostojnega kulturnega delavca, nam ponujajo rokohitrsko, plehko, grobo, kričečo, multikulturno in kristjanofobno duhovno hrano. Nemalokrat imam občutek, da se vse bolj in bolj udejanja tista poenostavljena definicija za kulturo, po kateri naj bi bila kultura vse, kar človeka loči od živali; kultura so potemtakem »štalna« vrata.
Če ima pri »visoki, salonski« kulturi pomembno vlogo država, saj tudi financira, pa pri popularni kulturi, zlasti glasbeni, deluje trg. Agenti izvajalcev popularne glasbe s ponudbo komajda sledijo povpraševanju. Kdo vse polni slovenske dvorane, kako bliskovito se udejanja enotni kulturni prostor, v katerega verjetno niso povsem verjeli ne generali JLA ne velikosrbski akademiki! Preko popularne glasbe nas bolj kot angloameriški ogroža kulturni prostor zahodnega Balkana z melosom in tudi jezikom: hrvaščino, srbščino in bošnjaščino. Nekoč bi rekli srbohrvaščino (tempora mutantur). Čeprav se ne spoznam kaj dosti na jugo-estrado, mi je prenekatero ime od teh, ki se pojavljajo pri nas na vsakem koraku in ob vsakem času, znano še iz časov bratstva in edinstva: Parni valjak, Bijelo dugme, Plavi orkestar, Crvena jabuka, Riblja Čorba, Tony Cetinski, Tereza Kesovija, Josipa Lisac, Mišo Kovač, Lepa Brena, Neda Ukraden, Ceca, Severina, Danijela…
Posebno pozornost si zaslužita Marko Preković – Thompson in Bora Đorđević, ki sta se v Sloveniji dala zmeriti z različnimi vatli policije, sodstva in javne hiše RTV. Je bilo treba Slovencem navijaško sodelovati pri odpiranju nezaceljenih balkanskih ran? Mar nimamo svojih dovolj?
Morda je premalo znano, kako se naša mladina v šolah med pavzami sprošča od nečloveških naporov pouka. Dijaki (in verjetno tudi učenci OŠ) imajo šolski radio. Po pravilih permisivne vzgoje je to njihov radio, na katerem strežejo svojemu okusu, vzgojitelji pa se jim, kot kaže, le prilizujejo in jih občudujejo. V šoli, ki jo kar dobro poznam, je nad polovico glasbe po poreklu iz bratskih republik in bati se je, da drugod ni kaj dosti drugače. Pri besedilih, kolikor se jih da razumeti, »srbohrvaščina« prednjači pred angleščino, o slovenski zabavni glasbi je komajda kaka sled. O zverinski jakosti te glasbene ponudbe naj sodijo otologi, nevrologi in psihologi.
»Kar ni tuje, zaničuješ, starih šeg se zgublja sled, pevcev svojih ne spoštuješ, za dežele čast si led,« je zapel Prešeren.
Ne vem, ali je Prešern večjo nevarnost videl v germanizaciji ali ilirizmu. Kar zadeva zabavno glasbo, se nam danes germanizacije ni bati, nevaren je novodobni ilirizem. Dalmatinsko glasbo smo vzljubili do te mere, da nismo zadovoljni zgolj s pogostimi gostovanji Dalmatincev, ampak rastejo klape tudi pri »alpskih Hrvatih«: v Ribnici Klapa Skala, v Kamniku Klapa Mali grad, v Ljubljana Klapa Levanda, v Mariboru Klapa Lent, itd.
Med njimi je tudi Klapa Gallus z logom, ki je presežek oblikovanja po balkansko: pojoči petelin na sidru. Jakob Petelin Gallus Carniolus, ponižno prosim, oprosti!
Skoraj bodo po mestih in vaseh vzniknile skupine domoljubov, ki bodo nadaljevali s srbsko-cigansko tradicijo trubačev. Prve lastovice so že tu, Brass Band Radlje in Fešta band – Velenjski trubači. Slovenci množično obiskujemo festival v Guči pri Čačku in ni vrag, da ta ognjevita muzika ne bi odmevala od Triglava pa do … Kolpe. K priljubljenosti te glasbe veliko prispevajo tudi avtohtoni godbeniki, ki pogosto razgrajajo na Tromostovju in nehote nevednim turistom ponujajo »slovensko« narodno glasbo. Hvala županstvu najlepšega mesta – tako za neznosen hrup kot za širjenje »slovenske« kulture v svet.
Po plakatih sodeč veseli prazniki še kar trajajo in obeta se nam nov val zahodno-balkanske glasbe. Tisti, ki smo za Božič imeli verski in/ali družinski praznik, bomo tako lažje preboleli občutek prikrajšanosti, ker na sveti večer nismo poslušali Lepe Brene in na božični večer ne Magnifica.
