Judje so bili po letu 640 v zelo neprijetnem položaju. Velika večina Judov je živela v tujih deželah, na njih pa se je izvajal velik pritisk. Kljub vsemu so se znašli in v islamskih deželah ter v Evropi imeli roko nad precejšnjim delom trgovine. Lahko bi jih celo označili kot posrednike med muslimani in katoliki. Srednji vek je čas napetih razmer in zelo raznolike politike do Judov. Ko so jih potrebovali, so jih nosili po rokah, ko pa so v njih našli denarne koristi, so jih preganjali in pobijali.
Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga
V srednjem veku opažamo notranja nasprotja v politiki osrednjih organov Cerkve nasproti Judom, a ta politika je bila še bolj nestalna pri srednjeveški svetni oblasti. Kot eno od polj stalnega konflikta med papeštvom in cesarstvom, ki doseže več viškov v obdobju od Gregorja VII. do Bonifacija VIII. in hkrati znotraj podobno zapletenega boja za moč med vladarjem, fevdalnim gospodom in mestom, je položaj Judov doživljal veliko preobratov. Le en odnos je ostal dokaj stalen: judovska navezanost na vladajočo oblast dežele, pa naj je bila ta cesarska, škofovska, knežja ali mestna. Kdor je posedoval suvereno oblast v deželi ali v mestu, je izvajal tudi najbolj neposredno oblast nad judovsko skupnostjo. Kot kažejo viri, je v celotni latinski Evropi pojem »judovskega sužnja« dobival v 11. stol. vse večji pomen in judovski pravni položaj je postajal vse bolj določen. Dejstvo je, da so različna politična področja uporabljala različno terminologijo za opisovanje tega položaja in njegovo aplikacijo, ki je vključevala različne stopnje podrejenosti svetni oblasti. Vendar se je ta položaj, kot kaže mnogo srednjeveških virov, jasno in nedvoumno razlikoval od položaja običajnega tlačanstva kljub uporabi pojma servus. Ne samo da so bili Judje poseben sloj prebivalstva, ki ni bil ne tlačanski ne plemiški ne meščanski, ampak je imel ta sloj tudi kolektivni pomen in identiteto, svoje kolektivne pravice; te so se, na primer, kazale v tem, da vladarji od Judov niso pobirali davkov kot od posameznikov, temveč kot od kolektiva, in v ne zamerljivi samoupravi, ki je bila osnovana na judovskem pravu.
Toplo – hladno
Med 9. in 16. stol. lahko v Svetem rimskem cesarstvu opazimo različna obdobja političnega ravnanja z Judi. Za prvo fazo pod Karolingi je značilno premišljeno in širokosrčno podpiranje tistih delov judovskega prebivalstva, ki so jih imeli za koristne pri utrjevanju gospodarstva cesarstva. Politika druge faze, ki sledi pokolom leta 1096, je usmerjena v utrditev in centralizacijo zaščite Judov; vrhunec doseže leta 1236 z določitvijo položaja Judov kot cesarskih komornih slug. Tretjo fazo, ki se konča s pregoni v letih 1348-1349, v času velike kuge, označuje raznolik in deloma nasprotujoč si razvoj. Po eni strani so judovske skupnosti uspevale in nastajale kot pomemben sestavni del razvoja ozemelj in mest – v tem procesu odtujene vplivu vladarja. Cesarje so Judje zanimali le še kot plačniki denarnih dajatev in kot morebitno uporabno sredstvo oblasti. Prav ta pogoja sta odigrala odločilno vlogo v katastrofi v letih 1348-1349. Četrta faza se je začela s prvim valom preseljevanj okrog leta 1360 in je trajala skozi celotno obdobje izgona Judov do 16. stol. Judje od 14. stol. niso več igrali vloge, ki bi bila v interesu vladarja, hkrati pa jim ni uspelo najti druge, da bi bili družbeno sprejemljivi, zato so bili izgoni, ki so potekali v valovih, rezultat dalj časa razvijajočih se razmer.
Njegova kri na nas in na naše otroke
Obtožbe obrednega umora so leta 1298 pripeljale do tako imenovanih Rindfleischevih pregonov. Začeli so se v mestecu Röttingen na Frankovskem pod vodstvom osebe po imenu Rindfleisch, ki je v mestu zbral množico ter v maščevanju za ohranjeno hostijo sežgal lokalne Jude. Množica je pod njegovim vodstvom nadaljevala pohod od mesta do mesta ter pobijala Jude, ki so ji prišli pod roke. Tako so uničili ali močno prizadeli skupnosti v Würzburgu, Bambergu, Nürnbergu in še več kot sto drugih večjih ali manjših krajih po celotni Frankovski, Bavarski ter Spodnji in Gornji Avstriji. Napadi so se ponovili v letih 1337 in 1338, ko so dosegli tudi Koroško in v Volšperku zahtevali sedemdeset judovskih žrtev. Do še hujših preganjanj pa je prišlo ob veliki kugi leta 1348, ko je v nekaterih mestih pomrla celo polovica prebivalstva. Jude so obtožili, da so zastrupili vodnjake in tako povzročili kugo. Sovraštvo je doseglo do takrat nepoznane razsežnosti ter je segalo vse od Španije, kjer je prvič prišlo do množičnih napadov v Aragoniji, do Poljske ter se je še posebej razširilo znotraj cesarstva, vendar, kot kaže, slovenskih dežel ni zajelo. Obsodbe in poboji Judov so sestavljali del takratne splošne psihoze in bili proizvod strahu in posledica mnogih neresničnih obtožb proti »diaboličnim Judom«, katerih »zla« podoba je v domišljiji množic obstajala že precej časa pred letom 1248. Pobojev ni mogel preprečiti niti papež Klemen VI., ki je ostro obsodil in zavrnil vsakršne obtožbe zastrupljanja vodnjakov in jih proglasil za – hudičevo skušnjavo.
Foto: Slovenska matica
