Ameriški Jud Sam Miller: »Bodite ponosni, da ste katoličani!«

Avtor:
Edi Gobec
-
16
639

Sam Miller o medijih, ki po mili volji  obračunavajo s katoliško CerkvijoPrav ste prebrali. To niso besede kakega katoliškega škofa ali duhovnika. Spregovoril jih je ugledni ameriški Jud Sam Miller med govorom v Clevelandskem mestnem klubu (Cleveland City Club), reprezentativnem forumu ohijskega mesta Cleveland. Kot povabljen govornik je Miller  dne 6. marca 2008 presenetil in navdušil poslušalce v veliki dvorani in zdi se, da tudi  množico tistih, ki so  mu prisluhnili na  televiziji in radiu.  Navajal je tehtne  dokaze o krivicah,  ki jih delajo katoličanom nekateri pretirano »liberalni«, levičarski novinarji in majhna peščica maščevalnih odpadlih duhovnikov ali nun,  ki pri sicer uglednih listih, kot je npr. New York Times, po mili volji  obračunavajo s katoliško Cerkvijo.

Miller poudarja, da prav nič ne nasprotuje stvarnemu poročanju tudi o neprijetnih zadevah, kot so npr. resnični katoliški duhovniški škandali ali dokazana pedofilija. Nasprotno, tudi take zadeve je treba prevetriti in potem iskati pot, da se ne bojo več ponavljale. Kot človek, Jud in Američan pa z vsem bitjem nasprotuje  neodgovornemu, krivičnemu, do vse Cerkve  sovražnemu in neuravnovešenemu  – »kangaru«  – novinarstvu, ki  krši vsa pravila novinarske profesionalnosti in etike.

Miller navaja  ugotovitve raziskav, ki  neizpodbitno pokažejo, da glede spolnih  zlorab protestanti in Judje enako ali huje grešijo kot katoličani, da ne omenjamo sorazmerno mnogo  številnejših zlorab otrok v javnih šolah in mladinskih ustanovah, vendar jih ti isti listi komaj kdaj mimogrede omenijo, medtem ko vodijo proti katoličanom neusmiljeno in neprekinjeno sovražno gonjo. Kje je pravičnost, kje uravnovešenost? Ne gre torej za  sorazmerno zgroženost zoper primerljive  zlorabe kjerkoli, ampak za protikatoliške predsodke. Kdor bi bral samo liste, kakršen je v tem pogledu New York Times,  bi dobil vtis, da so katoliški duhovniki na splošno bojazljivci, bolni spolni pokvarjenci, frustriranci in kriminalci, ki stalno iščejo priložnosti za spolne zlorabe nedolžnih  žrtev.

Ni pa žal ta list objavil podatkov znanstvenih raziskav, ki pokažejo katoliške duhovnike v povsem drugačni luči: večina se vkljub težavam in prezaposlenosti počuti srečne v duhovniškem poklicu in bi se tudi danes odločila zanj; in večina ima pozitivno mnenje o celibatu. Raziskave tudi pokažejo, da je med poročenimi osebami, klerom in lajiki, sorazmerno več spolnih zlorab kot med katoliškimi duhovniki, ki so se zavestno in prostovoljno odločili za celibat.

Nazadnje  pa  časopisu vendar uide zanimiv statistični podatek, seveda brez vsake primerjave z drugimi razpoložljivimi podatki:  v Ameriki naj bi bilo 1.8 odstotka katoliških duhovnikov krivih pedofilije.  Kako zanimivo! Kardinal Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI,  pa je  v Rimu  že pred leti razkril zelo primerljiv podatek: 1.7 odstotka! Torej, če verjamemo tem statistikam, sta kriva zlorab manj kot dva duhovnika od vsakih sto, 98 duhovnikov od sto  pa opravlja svoje zahtevno in družbeno koristno duhovniško poslanstvo, ne da bi jim mogel kdo očitati in še manj  dokazati en sam tak greh ali zločin. Kriviti katoliško Cerkev za pedofilijo, pravi Miller,  je nekaj podobnega kot kriviti družino  za ločitve zakona! Je podobno, kot da bi obsojali  in skušali onemogočiti vse voditelje podjetij, ker so odkrili manj kot dva odstotka nepoštenih, goljufivih vodij bank ali tovarn.

Nato Jud Miller opozori na zgovoren molk tega vodilnega ameriškega časopisa o družbeno koristnem delu katoliške Cerkve.  Si je sploh mogoče predstavljati Ameriko brez katoliškega šolstva? Nad dva milijona in pol ameriške mladine obiskuje katoliške šole, ki po preverjenih uspehih daleč prekašajo svetne. V Clevelandskem svetnem šolskem sistemu (public schools)  npr. uspešno konča šolanje 36 odstotkov vseh dijakov, v vzporednih katoliških šolah pa 89 odstotkov! Koliko stroškov, izgube in problemov ima država s tistimi 64 odstotki, ki v javnih šolah ne dobijo niti minimalne potrebne izobrazbe!

Ameriški katoličani poleg vseh državnih obveznosti vzdržujejo tudi 637 bolnišnic, ki zdravijo bolnike neglede na njih versko pripadnost. Približno vsak peti Amerikanec, spet  neglede na vero,  je kdaj deležen pomoči organizirane katoliške dobrodelnosti, da ne omenjamo katoliškega  in misijonskega dobrodelja  po vsem svetu.  Ste že kdaj brali v listih kot New York Times o vseh občudovanja vrednih delovanjih in dosežkih katoliške Cerkve, katoliških duhovnikov in vseh katoličanov?

Ameriški Jud Sam Miller zaključi svoj odmevni govor s pozivom in izzivom: »Bodite ponosni, da ste katoličani!«

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA

16 KOMENTARJI

      • IF,
        Kapodistrias je komentiral naslov članka s pozivom ameriškega Juda Sama Millerja, naj bomo ponosni, da smo katoličani.
        Torej je Kapodistrias ponosen, da je katoličan, ne Jud.

        Ali pa vi mogoče gospoda samo malce zafrkavate?

          • Ma ne vem, IF, iz česa ste izvedli svoj sklep?

            Če bi Kapodistras svoj komentar navezal na Martinovega, bi lahko sklepali, kakor ste vi. A tega ni storil – obrnite telefonček v vodoravno lego 😉

            Mogoče bo Kapodistras dodatno pojasnil svoj komentar 😁

          • Jaz sem upal, da se zafrkavaš.
            človek je lahko ponosen na svojo vero. Vera je nekaj česar si zlepa ne pustiš vzeti.

          • Ne vem sicer Vanja, kako pri vas pise. Meni tako prostorsko kot logicno in gramatsko komentar Kapodistriasa deluje kot nedvoumno nadaljevanje zapisa Martina.

          • Ok, IF,
            dejansko ni tako zelo pomembno, katere vere je naš sokomentator z Obale, a vseeno mi dovolite, da pojasnim svoje protiargumente, zakaj menim, da Kapodistrias ni Jud (če bi pa bil, to ne bi pomenilo nič slabega), ampak je ponosen na svoje katolištvo 😁

            Namreč, v zadnjem času svoje komentarje zapisujete brez šumnikov. Slovenski uporabniki na stacionarnih in prenosnih računalnikih navadno uporabljamo tipkovnice s črkami č, š in ž. Zato sklepam, da komentarjev na Časnik ne pišete na računalniku s pravokotnim monitorjem z daljšo horizontalno stranico, temveč na telefončku z navpično postavljenim ekranom 🙃

            Tudi jaz namreč uporabljam za komentiranje na Časniku telefonček, le da z daljšim pritiskom na črke s, c in z zapisujem tudi šumnike.

            In kaj želim s tem povedati? Da na telefonskem ekranu v pokončnem položaju težko razločim, kdo je komu namenil svoj komentar, če ni izrecno naslovljen na sogovornika.
            V dvomih, komu je komentar namenjen, preprosto zasukam telefon v vodoravni položaj ekrana, ker se samo tako jasno vidi sosledje komentarjev. Isto predlagam tudi vam, saj boste tako videli, da Kapodistrias svojega komentarja ni navezal na Martinovega, ampak naravnost na članek

            No, to so moji argumenti. Seveda pa lahko še naprej menite drugače 👍😊

          • Naj dodam še nekaj zanimivega. Namreč, zelo redki vedo, kdo je bil zgodovinska osebnost Kapodistrias, po katerem si je naš sokomentator nadel vzdevek. Tega ne vedo niti vsi prebivalci Mestne občine Koper – Capodistria, kaj šele, da bi to vedeli v preostanku Slovenije.

            Ioannis Kapodistrias je bil rojen leta 1776 na grškem otoku Krf, ki je tedaj pripadal Beneški republiki, kakor tudi vse ozemlje Dalmacije in Istre. Pod beneško upravo je spadal tudi današnji Koper (latinsko ime mesta je bilo Caput Histrie, kar pomeni glava Istre, Capodistria v italijanščini).
            Kapodistrias je bil plemiškega rodu. Njegov rod je, kakor pove priimek, izviral iz istrskega mesta Capodistria, torej iz današnjega Kopra.
            Kot predstavnik družbene elite je imel Kapodistrias dostop do izobraževanja, kar je dodobra izkoristil. V Padovi je študiral medicino, filozofijo in pravo. Nato se je vrnil na otok Krf ter nekaj časa opravljal poklic zdravnika.
            Po padcu Beneške republike je Krf pripadel Ilirskim provincam. Kapodistrias se je poklicno preusmeril v politiko in diplomacijo (več piše v člankih na povezavah).

            Kapodistrias je bil eden najuglednejših evropskih politikov in diplomatov svojega časa. V dolgi politični karieri se je zavzemal za grško neodvisnost izpod turške oblasti ter bil leta 1827 izvoljen za prvega predsednika samostojne Grčije. Velja za utemeljitelja sodobne grške države.

            https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Ioannis_Kapodistrias

            https://www.ekoper.si/novice/kapodistrias-znanilec-evropske-ideje/

          • Hvala, Vanja za izcrpno zanimivo informacijo. Ce vsaj priblizno sumiram to kompleksno osebno zgodbo, naj bi bil etnicno-konfesionalno Kapodistrias torej v pravoslavje spreobrnjen koprski nekdanji katolican judovskih korenin. Drzi? Zdaj tudi bolje razumem njegov nedavni odziv tule z navdusenjem nad stevilcno prisotnostjo pravoslavnih imigrantov v danasnjem Kopru in njihovo gradnjo pravoslavne cerkve. Torej, odslej po grsko: Kalimera!

          • Ha, ha, ha, IF,
            vidim, da ste zadeve razumeli in jih razložili vsaj tako dobro kot gospod Kerže zapise patra Osredkarja 🤣

Prijava

Za komentiranje se prijavite