Morfologija sovražnega: “Bilo je v drugi deželi, poleg tega je mrha mrtva.”

9

V spopadu med Ukrajino in Rusijo smo se opredelili za ukrajinsko stran, ne da bi kaj dosti razmišljali ali izvedeli o njej. Ignorirali pa smo  holokavst, ki ga doživljajo prebivalci Donecka in Luganska sedem biblično dolgih let, v katerih je nad zahodom Ukrajine svetilo sonce, vzhod pa zaobjela globoka zmrzal.

V drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je skupina znanstvenikov pod vodstvom dr. Gladys Foxe lotila proučevanja posledic življenja v taboriščih na psiho žrtev nacističnega nasilja. Nastala je študija za naslov katere so uporabili znamenito misel iz publikacije ameriške feministke Edne Louise Saffy (1974), ki naj bi jo izrekel Jud z Malte: “But that was in another country and besides, the wench is dead. (Bilo je v drugi deželi, poleg tega je mrha mrtva.)« Podnaslov dela pa je Collision and Collusion in the Countertransference between German Jewish-Descended Analyst and German Nazi-Descended Patient (Kolizija in konkluzija v protitransferju med nemškim analitikom judovskega rodu in nemškim pacientom nacistične provenience).

V trikotniku kvaziresničnosti se subjekt prečisti, povrne si porušeno samopodobo, in to s transferjem greha v brezgrešnost

Bolj kot za področje enakopravnosti spolov je misel malteškega Juda uporabna v domeni globinske psihologije. Ponazarja osupljivo moč obrambnega mehanizma transferja – oblike racionalizacije kot uspelega vdora nezavednega v razumsko, ki je zmožna odpihniti doživljanje realnosti na enormno učinkovit način. Transfer je sklop čustev, fantazij, stališč in nagonov v cilju zanikanja nevšečne vsebine, zamenjave z neobstoječim. Nevšečno vsebino oskrbi z legitimiteto ponarejene osebne izkaznice, ki se ji zagotovi lastnost dejanskosti na način, da prične subjekt po nizu vmesnih stopenj zmotnih samozaznav prestavljati vsebino v nepristen subjekt, ki se mu daje avra resničnosti. Ustvari se trikotnik kvaziresničnosti med subjektom, nevšečnim in všečnim, posledica česar je vstavitev pristne vsebine v nepristen nadomestek, projekcija realnega v irealno, da bi realno kot moteče izginilo, prepustilo prostor konstruktu razbremenjujočega. Subjekt se prečisti, povrne si porušeno samopodobo, toda ne skozi katarzo, skozi obžalovanje greha, temveč s spremembo, transferjem greha v brezgrešnost, ko si priskrbi atribut neoporečnosti. Malteški Jud, ki je v Feniciji posili in ubil nedolžno žensko, nakar je sramotno ubežal kazni, nadomesti priznanje zločina s preureditvijo notranjosti, ki ostane čista v posledici prenosa neresničnega v popačeno realnost. “Resda sem jo ubil, vendar je bila tujka, zgodilo se je v tuji deželi; če bi ne ubil jaz nje, bi ona mene, povrh vsega je zadeva zaključena, popraviti se je ne da, pojdimo dalje!”

Transferirano individualno zaradi digresije od interesa pravičnosti preide v ponotranjeno kolektivno nezavedno

Sociološka plat te ponotranjenosti prevare se oblikuje na stičišču tranferiranega posameznika s skupnostjo, ki se je dolžna izjaviti o njegovi podlosti. Če bo Malta ohranila medosebni in socialni sistem vrednot, bo transferiranca stigmatizirala, kaznovala. Socialni problem transferja nastane, ko sociala sprejme ponotranjen ekscesni mehanizem v lasten modus vivendi, ga opremi z ratiom občega, ga inkorporira v mentalno skupinsko, praviloma tedaj, ko individualni greh korespondira z imanentnimi potrebami skupnosti, notranjo družbeno dinamiko. Transferirano individualno zaradi digresije od interesa pravičnosti preide v ponotranjeno kolektivno nezavedno, saj komunicira s skupnostjo, jo utrjuje v sicer že inkorporirane vrednote, saj se skupnost s pojavom bržkone ne srečuje prvič.

Človek je žal daleč od tega, da bi bil popoln. V interesu Malte je propad Feničanov, konkurentov v plovbi, spretnejših trgovcev, odjemalcev bogastva svetovnih morij; vsaka njihova izguba je naš dobropis?! Pa bo grešnik spoznan za pravičneža. V nekaj generacijah se vzorec nekaznovanega morjenja utrdi, brez povezave s prvotnim grehom pridobi avtentično vsebino, h kateri se več ne vračamo, je ne problematiziramo, je ne preverjamo. Transfer je torej uspešno mutiral v domeno splošne koristnosti, se izrodil iz individualne popačenosti v normativ kolektivnega, postal del vsega in vseh.

Za človeka je bila od nekdaj najhujša kazen izgon iz prvotne skupnosti, reakcija na to pa je vztrajno odklanjanje tujcev

Primer Maltežana je prezenten v prvi vrsti zato, ker navezuje odpuščanje greha na večni problem tujosti: “Za ljudi je bila od prazgodovine vse do danes najhujša kazen izgon iz plemena. Samota je bila hujša od smrti, saj je smrt brez zaščite plemena prišla v vsakem primeru, le da so jo obsojenci doživeli sami” (Igor Karlovšek).

Izgon je bil torej hujši od znotrajplemenske usmrtitve, ker je bil posameznik, ki bi padel v roke tujemu, pogubljen, mučen, zlorabljen, pokončan v hudih mukah, ločen od spoštovanja, pripadajočega živemu bitju. Naravna reakcija je neizogibna – rigidno odklanjanje tujcev. Kot tujci so doživljani vsi pripadniki vseh plemen, ki niso iz vrst lastnega. Na ta način se je krepila notranja homogenost in po sili razmer zavračala sleherna tujost. Kjerkoli so se plemena srečala, je prihajalo do neizprosnih bojev na življenje in smrt. Sveto pismo, posebej Stara zaveza, je polna kronologije iztrebljanja; muslimanska sveta knjiga Koran nalaga muslimanom iztrebljanje, podreditev vseh, ki niso mohamedanci.

Človek kot plemenska zver je oblikovan v plemenski psihologiji ponotranjenja občutka ogroženosti, ki se izražajo v dveh afektivnih čustvih: strahu in sovraštvu. Dejstvo, da je srečevanje s tujim hkrati nevarnost za izgubo lastnega, poraja socialno klavstrofobijo kot edino možno preživitveno reakcijo. Panika se artikulira v strah, obramba se artikulira v sovraštvo. Čustva strahu in sovraštva so morala biti izražena do skrajnosti, da bi ustrezno motivirala; zaradi obstoja se je bilo treba odzvati maksimalno. Nagonski spekter se je upravičeno utrjeval v vedenjskih mentalnih vzorcih, ki so izgubljali pojavnost nagonskega, vendar v enaki meri vdirali v mentalno.

Avtomatizem odklonilnosti do tujcev je bil neposredno povezan s preživetjem. Skozi stoletja se je zapisani preplet nagonskega, čustvenega in mentalnega utrdil v kolektivno genetsko kodo (zapis) kot najvišjo obliko mentalne organizacije skupnosti. Civilizacijske etape so sicer bivalno plemensko nadomestile z urbano-individualnim, kar še zdaleč ni odpravilo utemeljenega nagonskega odpora do tujosti. Moč pradavnih vzorcev genetsko-kolektivnih kod je v znanosti spoznana za elementarno superiorno silo, mistični gral, obliko nezavednega kolektivnega, ki prekaša raven individualnega, še danes tvori kohezijsko izročilo, definira posameznika kot del skupine, čemur ne gre zanikati smisla. Strah in sovraštvo se skozi generacije prenašata kot fraktal, kot prevladujoči del mentalnega sklopa, ki narekuje nezaveden čustven odziv na področjih, na katerih naj bi prevladovala razumskost.

Slovenski narod se je odločil za nizko toleranco do nasilja in se zavzema za pravice zatiranih

Zaradi zgodovinskih specifičnosti se je slovenski narod izoblikoval v miroljuben, razumski, empatičen, z nizko toleranco do nasilja kot načina reševanje odnosov, tudi na meddržavni ravni. Pri sporih med narodi ga je praviloma opredeljevala solidarnost z napadenimi, manjšimi, ranljivimi. V spominu so prizadevanja za pravice sudanskega plemena Nub, Tibetancev in številnih populacij, ki smo jih zaznavali kot trpeče. Pri prizadevanjih za osamosvojitev se je naš narod skliceval na pravico do samoopredelitve kot na avtentično pravico, odločiti o lastni prihodnosti. Slovenski narod se je uprl poskusom številnejšega, močnejšega ter s pomočjo ugodnih mednarodnih razmer oblikoval državnost v sklopu pripadajočih nam zahodnih vrednot. Uspelo nam je torej, kar smo želeli, k čemur smo težili, v kar smo bili usmerjeni, kamor objektivno sodimo. Z vero, da ima šibkejši pravico oponirati potrebam močnejšega.

Prebivalci na vzhodu Ukrajine so trpeli, ubijali so jih – zato nekateri vidijo v ruski vojski rešitelje; spomnimo na misel malteškega Juda

V spopadu med Ukrajino in Rusijo smo se opredelili za ukrajinsko stran, ne da bi kaj dosti razmišljali ali izvedeli o njej. Ignorirali pa smo  holokavst, ki ga doživljajo prebivalci Donecka in Luganska sedem biblično dolgih let, v katerih je nad zahodom Ukrajine svetilo sonce, vzhod pa zaobjela globoka zmrzal.

V spopadu med Ukrajino in Rusijo smo se, izhajajoč iz zgornjih lastnosti naroda, opredelili za ukrajinsko stran, ne da bi kaj dosti razmišljali ali izvedeli o njej. Od simbolnih dejanj, obsojanja agresije, do pozivov k podpori, oboroževanju, posredovanje vseh vrst pomoči. Voditelja Rusije smo označevali z izrazi, ki so daleč pod spodnjo mejo civiliziranega, ki kažejo na prevlado čustvenega, kjer bi moral delovati razum. Voljo celotnega 170-milijonskega naroda smo degradirali na raven osebne avtističnosti domnevnega diktatorja. Kot da bi tako usodne odločitve sprejemal en sam človek.

Ignorirali smo fašistoidno ozadje dogajanj – holokavst, ki ga doživljajo prebivalci Donecka in Luganska sedem biblično dolgih let, v katerih je nad zahodom Ukrajine svetilo sonce, vzhod pa zaobjela globoka zmrzal. Donecku in Lugansku so zasedli 60 odstotkov ozemlja, jim odrekli sleherno pravico do samoizražanja, do artikulacije politične volje, z najbolj surovim kaznovanjem pripadnosti, z brutalnim vsakodnevnim trpinčenjem. Preostalih 40 odstotkov ozemlja, ki si je izborilo samostojnost, so obstreljevali dobrih 2600 dni, to je praktično 62.000 ur, prebivalstvo so spravili v kleti, pobili okoli 13.000 pretežno civilistov, z izstrelki preorali stotine parkov, šol, otroških igrišč, uničevali vodna zajetja, energetske objekte, karkoli jim je padlo rok.

Da bi si laže predstavljali golgoto tam živečih, da bi nam postali razumnejši v predstavah, si zamislimo, da bi JLA leta 1991 utrdila položaje med Novim mestom in mejo s Hrvaško, tamkajšnje Slovence posrbljala, jih kaznovala z grobim terorjem, sedem let obstreljevala, kar je med Novim mestom in Trebnjem, pobila 13.000 kmetov, vaščanov, šolnikov. Ali bi ji to odpustili, tako kot hkrati odpuščamo Ukrajincem; ali bi na poslopja državnih ustanov obešali jugoslovanske zastave? Le redki Slovenci so se vprašali, ali ima Donbas pravico ne bivati v tvorbi, ki mu je enako nesprejemljiva, kot je bila Slovencem SFRJ; ali imajo pravico sovražiti Zelenskega, kot smo sovražili Miloševića, ter ali ima pravico častiti Putina, kot smo mi častili svoje osvoboditelje? Ali sme tamkajšnji zasužnjenec sprejemati ruske enote kot dolgo čakane osvoboditelje?

Napade, ki jih ukrajinski civilisti ne smejo doživljati niti en sam dan, morajo ruski civilisti prenašati na veke? Odgovor, ki se ponuja v pojasnilo konkretne nesprejemljive pristranskosti, ne more izhajati iz drugega kakor iz socializirane transferirane percepcije malteškega Juda.

Občutek postplemenske sprejetosti je podlaga za odnos do drugačnega: res v nas deluje čredniška psihologija?

Če pustimo zgodovino po strani, je dejstvo, da vidi sedanja Slovenija prihodnost v civilizacijskih pridobitvah Zahoda, v demokraciji individualnega, njegovi dominaciji nad kolektivnim, v prostem trgu, v neoliberalnih vrednotah, razvitih znanstveno-tehnoloških razmerah, ki omogočajo bogato življenje. Hkrati nam Nato zagotavlja nedotakljivost meja. Znotraj zapisanih gabaritov gradimo občutek postplemenske sprejetosti, našosti, ki smo jo razpotegnili na celoten zahodni svet. Kar je zunaj zajetnega zahodnega plemena, zaznavamo kot potencialno grozečo tujost. Rusija se v tej percepciji pojavlja kot tuja, ogrožajoča enota vrednotnemu, civilizacijskemu korpusu, v katerem smo se znašli po lastni izbiri. Rusi so torej skozi socialno ponotranjen, posplošen transfer nevarni tujci!

Inkorporiranost v Zahod nas je navdala s sovraštvom do drugačnega; v nejevoljo nas spravlja vse zunaj lastne opredelitve. V vsesplošni programski natovski histeriji slikanja Rusije kot akutne nevarnosti, ki ji radi sledimo, se je naše večinsko dojemanje zateklo v pradavne občutke. Vdor Rusije v to, kar je vsaj malo njihovega in popolnoma nič našega, smo razumeli kot pripravo na vdor v Slovenijo, v Evropsko zvezo. Razrašča se kolektivna, propagandno podprta paranoja, da se bo vojna prelila čez naše meje! Prepričevanje z argumenti ne zmore predreti kolektivnega genetskega zapisa sovraštva do tujosti. Preživitveni nagon, ki je na zapisani način vztrajnega transferiranja oblikoval fraktal strahu in sovraštva, razveljavi razum, banalizira argumentacijo. Opozorila na argumente tujega vzbujajo nejevoljo v zgodovinskem trenutku, ko je transferirani zmotni vzorec prevzel funkcijo resničnega, pričel delovati kot socialni agens, kot lepilo, predstavljati neodvisno argumentacijo ogrožanja samobitnosti ter skozi obuditev preživitvenega nagona porajati agresivno zavračanje.

Tu nekje domuje pojav, ki ga je Erich Fromm subsumiral pod pojem čredniške psihologije, poskušajoč razumeti načela delovanja povprečne nemške pameti med nacizmom. Posamezniki začnejo doživljati svet enako, tipsko, popačeno, ne zaradi propagande, posnemanja, prilagajanja, temveč ker so tako zelo ponotranjili kolektivno popačenost, da so okoli zmotnega jedra nadgradili piramido racionalnega! Gradili so sicer iz trhlega temelja, toda iskreno prepričani o pravilnosti gradnje. Povzeli so transferirano vrednoto individualno popačenega kot sprejemljivo vsebinskost, ki je ustvarila in ohranjala koncentracijska taborišča.

Dojeti moramo, da nismo izključni ključarji resnice, da oni niso nič manj zavedeni od nas

V poskusu, izogniti se nenormalnemu kot normalnemu je treba poskusiti razumeti – onstran transfernih genez. Zaradi sebe moramo dojeti, da nismo izključni ključarji resnice, da nismo izbran narod, temveč le eden izmed narodov, ki ima interese, obrnjene drugam kakor številni drugi narodi. Obstaja tudi pravica tujosti: da se nas bojijo in nas sovražijo po istih načelih kot mi njih, ki smo jim tuji po načelih, kot so oni tuji nam. Ker jim upravljajo enaki, splošno človeški mehanizmi. Prenehajmo zvračati krivdo na njihovo politično vodstvo, češ ljudstvo je dobro, toda zavedeno. Niso nič boljši ali slabši, bolj ali manj zavedeni od nas. Imajo preprosto svoje interese.  V tujih deželah v zakloniščih matere stiskajo otroke, čakajoč svobodo od tistih, ki jih imamo za zasužnjevalce. Zastave, ki nam v dobri veri plapolajo na državnih poslopjih, so zastave, ki hkrati tujim prinašajo smrt, neprizanesljivo natančno, kolikor raketometi namerijo smrtonosni tovor. Tovor, ki ga sedaj namerja druga stran na njih, je enako neizprosen, surov.

Prej ko bomo razumeli, prej bodo na naših poslopjih nehale viseti vse druge zastave, razen slovenskih!

9 KOMENTARJI

  1. Ne vem, ali kdo drug od bralcev razume, kaj nam hoče povedati g. Radonjić -nemara to, da je ta čas Putin, ki je pod pretvezo napadel suvereno državo, junak in odrešenik Rusov v Ukrajini ter ključar in garant resnice?

    • Da, besedilo naslovnega prispevka je moč razumeti tako kot navajate. Na to lahko kažejo naslednje vprašljive primesi prispevka:

      »[…] V spopadu med Ukrajino in Rusijo smo se opredelili za ukrajinsko stran […] Ignorirali pa smo holokavst […] nacističnega nasilja […] Voditelja Rusije smo označevali z izrazi, ki so daleč pod spodnjo mejo civiliziranega […] degradirali na raven osebne avtističnosti domnevnega diktatorja […] Ignorirali smo fašistoidno ozadje dogajanj – holokavst […] Odgovor, ki se ponuja v pojasnilo konkretne nesprejemljive pristranskosti, ne more izhajati iz drugega kakor iz socializirane transferirane percepcije malteškega Juda. […].«

  2. Za vzhod Ukrajine je od 2015 veljaven nelahko dosežen mirovni sporazum iz Minska. Kljub njemu je na območju ostala tleca državljanska vojna, velik razdor med prorusko separatisticno usmerjenimi in ukrajinsko prozahodno stranjo, z občasnimi oborozenimi incidenti. Ne poznam detajlov, a domnevam, da so bile kršitve premirja sprozane z obeh strani. Kakorkoli, Putinova nedavna enostranska razglasitev neodvisnosti obeh ozemelj vzhodnega dela Ukrajine in nato dlje načrtovana brezobzirna agresija nad sosednjo drzavo sta vnebovpijoca flagrantna kršitev mednarodnega prava in osnovnih vrednot človečnosti. Ne morem zato dojeti stališč v članku Zvezdana Radonjica. Rusi v Ukrajini so zaradi številčnosti in zgodovinskih razlogov seveda upravičeni do posebnih narodnostno-kulturnih pravic in ob dobronamernem dogovoru obeh držav tudi statusa določene ozemeljske avtonomije, vec pa ne. Tudi Južna Tirolska se recimo ne more kar priključiti avstrijski Tirolski. Vemo, kaj se je v 90 letih zgodilo, ko so vecino Srbov prepričali, da ne bodo kot manjšina pripravljeni živeti znotraj suverenih Hrvaške in pozneje BiH, ki so do osamosvojitve imele tako pravno kot moralno pravico in je milosevicevsko politiko podprla tako zvezna vlada kot vojska. Veliko vojno gorje, ki ga ni moč upravičiti, po mojem tudi če si srbskega porekla ali sicer pokončen razumnik tipa Zvezdan Radonjić. Še manj je mozno prepričljivo upravičiti Putinovo agresijo, ki nosi v sebi sirse in nevarnejše teritorialne pretenzije od nekdanjih srbo-jugoslovanskih. Putin je zal postal primerljiv predvsem s Hitlerjem, tudi po stopnji nevarnosti za človeštvo.

  3. Dragi gospod Radonjić, priznam, da sem Vaš prispevek le delno prečital, ker mi primanjkuje časa, da bi ob drugi perečih problemih čital še znanstveno obarvane poskuse, kako opravdati Putinovo agresijo nad sosednjo državo. Kdor zgodovino pazljivo študira, bo ugotovil da različni narodi, ravno na stičnih točkah med njimi, navadno nimajo posebnih problemov. Probleme so vedno povzročali posamezni pretirani nacionalisti ali pa politiki, ki so za svoje cilje izrabljali pripadnost določenih nacionalnosti ali veri. V Evropi ni niti ene države, ki bi imela “čiste” meje. Zato se je po drugi svetovni vojni, vsaj v Evropi, prizadevalo vse mejne spore reševati na miren način. Sovjetska zveza je bila nenaravna tvorba, ki je nastala na osnovi komunistične revolucije, in je iz razumljivih razlogov po propadu komunizma, tudi sama postala nepotrebna in tudi nevzdržna tvorba. Današnjim problemom nadeti neke kvazi znanstveno zgodovinske kavzalnosti, je kontraproduktivno. Da je ugotavljati, v katerih nekdanjih sovjetskih republikah živi še koliko Rusov nesmiselno, nam kaže že primer Ukrajine. Že v carski Rusiji je bil ukrajinski jezik prepovedan v tistem delu Ukrajine, ki je bila pod rusko nadvlado, a v tistem delu pod Avstrijo pa ne. Da je šla rusifikacija v komunizmu naprej, je gledano s strani Moskve, popolnoma normalno. Po nastanku samostojne Ukrajine ni nihče tam živeče Ruse zapostavljal ali jih tretiral kot državljane druge vrste. Krivice do ruskega prebivalstva v vzhodni Ukrajini so proizvod Putinovega absolutističnega razmišljanja. Nanadna njegova skrb za Ruse v vzhodni Ukrajini je zelo podobna tisti Hitlerjevi za Nemce na Poljskem. Obema se ni šlo za pravice svojih rojakov v dotični državi, ampak sta jih oba zlorabila za svoje ozemeljske cilje. Hitler je hotel imeti direktno mejo z Sovjetsko mejo, da jo lažje napade, Putin pa se želi znebiti sosedov, ki so na poti v demokracijo in orientirani na zahod. Gospoda Radonjića moram tukaj opozoriti na podobno situacijo pred prvo svetovno vojno na Balkanu. Za Srbijo so postajale težnje po priključitvi Bosne vedno bolj problematične, ker je Bosna pod Avstrijo doživela gospodarski napredek in je bila motivacija, združiti se s Srbijo vedno manjša. Zato je Srbija z sarajevskim atentatom izzvala Avstrijo. V ukrajinskem primeru je gospod Radonjić udaril zelo mimo, če primerja dogajanja v Donecku z holokavstom. Holokavst je izvajal na vsak način Milošević nad bosanskim in kosovskim prebivalstvom. Jaz sem tukaj namenoma izpustil termin Srbi, ampak sem uporabil ime zločinca, ki je to počel s svojimi pristaši. Večina srbskega prebivalstva ni za to odgovorna. Ravno tako nisem še v nobenem poročilu o invaziji v Ukrajini zaznal, da se govori o ruski invaziji, ampak predvsem o Putinovi. Po razpadu Sovjetske zveze je bil zahod zelo prizadeven, da bi ne samo odpadle države iz te skupnosti, ampak tudi Rusijo samo sprejel v svoje evropske, svobodne in demokratične vrste. Rusija bi že lahko bila sama članica nata in poleg ZDA močan steber proti kitajski ekspanziji. Ampak ambicije malega KGB oficirčka, da se obogati na račun ruskega naroda je zahod toleriral samo zaradi božjega miru v Evropi. Sedaj je Evropa tam, kot je bila 1. septembra 1939, ko sta Hitler in Stali vzajemno pričela Poljsko brisati z zemljevida.

  4. Priznam, da članka nisem podrobno razčlenjeval, njegova vsebina je mnogovrstna in sega večji del na področja, ki jih strokovno ne obvladam. Omejujem se le na del vsebine, ki je ob preletu besedila spodbudila mojo pozornost. Le o tej bom zapisal svoje mnenje.
    Grobo, vsebina članka je izven težišča nesreče, ki jo doživljamo. Naklonjenost Slovenije Ukrajini ne more biti vprašljiva. Rusija je napadla samostojno državo, uničuje njeno blaginjo in pobija civilno prebivalstvo. V Ukrajini se dogaja zločin, ki ga z nobeno prizanesljivostjo ne moremo napadalcu spregledati. Ne gre le za Ukrajince, gre za ljudi, predvsem za civilno prebivalstvo, temu smo naklonjeni, še posebej zato, ker smo njihovo usodo doživeli sami, razumemo njihov strah, nemoč in obup. Tukaj ni mogoče izbirati po naklonjenosti, naša prvinska dolžnost je, da stopimo na stran žrtve. K ostalim trditvam pa se bom vrnil po vojni!

  5. V Sovjetski zvezi so bili vsi narodi zatirani, razen Rusov. Ti so bili prvorazredni, ostali drugorazredni. Putin misli, da mora biti še vedno tako. Zato vojna v Ukrajini.

    • Mnenje, da “so bilo v Sovjetski zvezi vsi narodi zatirani, razen Rusov”, je v delu “razen Rusov” vprašljivo.

Comments are closed.