Jubilant ustavljal prevelik napredek

5
Mali modrooki mož, ki se nikoli ni mogel sprijazniti z izgubo oblasti, ki z formiranjem novih obrazov stalno onemogoča oblikovanje in razvoj demokracije, nastanek novih, mladih, času primernih političnih elit, evropeizacijo Slovenije, ciljev in smisla slovenske osamosvojitve, je v teh dneh sumljivo tiho. To ne pomeni, da počiva in spi!

Z veseljem ugotavljam, da sem se na Časniku v spominsko knjigo prvega slovenskega predsednika virtualno “vpisal” že pred desetimi leti, da pa lahko tukaj dodam virtualno čestitko za njegov osemdeseti rojstni dan, ki ga je Milan Kučan praznoval minuli četrtek, je dober znak. Zanj osebno in za naš portal, saj sta oba dočakala novih deset let v sorazmerno dobri kondiciji.

Obraz “kolektivne oblasti”

Kar vesel sem tudi, ker bi v bistvu ponovil večino ocen, ki sem jih zapisal januarja 2011. Popravil bi samo zaključek, saj je razvoj večino zadnjega desetletja tekel povsem drugače, kot sem (s svojega vidika optimistično) namigoval tedaj. Že dve leti po predsednikovi sedemdesetletnici se je začelo obdobje utrjevanja družbenega in političnega neravnovesja pod taktirko njemu ljube politične smeri, ki si ga ob pihanju svečk na torti nekoliko prej res nisem predstavljal. Torej bi bilo morda umestno reči, da je lahko danes Milan Kučan z izplenom svojega delovanja zadovoljen še bolj kot ob prejšnjem okroglem jubileju.

Po drugi strani je ravno tehnika obvladovanja slovenske družbe, kot jo je iz povojnih vladajočih struktur izvirajoča politična opcija do potankosti razvila med letoma 2013 in 2020, vrgla drugačno luč na Kučanovo kariero samo. “Slovenska pot” lahko namreč velja za inovativno tako v primerjavi s tisto v nekdanjem satelitskem sistemu Sovjetske zveze kot z ono v nekaterih današnjih primerljivih okoljih, denimo na Madžarskem. Če so bili v prvem primeru v ospredju “večni”, dosmrtni gerontokrati in je v drugem primeru oblast domala poosebljena v vsenavzočem Viktorju Orbanu, je bilo na Slovenskem že vsaj od sedemdesetih let prejšnjega stoletja v temelju drugače.

Milan Kučan je za vse večne čase pridobil prestiž zadnjega šefa slovenske partije iz “zlatih časov”

Prava moč partijske oblasti in skrivnost njenega ohranjanja sta bili v nevidnosti njene dolgotrajnosti. Omenjeno nevidnost je omogočalo menjavanje glav ljudi, ki so bili najbolj v ospredju. V slovenski socialistični republiki in pozneje v neodvisni državi ni bilo ne Gustava Husaka ne Viktorja Orbana (sicer z drugačnim predznakom). Bili so precej brezbarvni aparatčiki, ki pa so zagotavljali, da sta vse viharje previharila kolektivni “Husak” in kolektivni “Orban”. Morda je bil omenjeni proces na Hrvaškem še izrazitejši kot v Sloveniji, ker je bil strah pred ponovitvijo “nacionalističnih” ekscesov s konca šestdesetih let tam veliko večji.

Mislim, da slavljencu ne bom delal krivice, če zapišem, da niti njemu ni bilo namenjeno kaj bistveno več, kot da v nekem časovnem obdobju pomaga kolektivnemu “Husaku” v naslednjo etapo. Potem pa se je začela zgodovina odvijati nekoliko hitreje in Milan Kučan je za vse večne čase pridobil prestiž zadnjega šefa slovenske partije iz “zlatih časov”, ko je še uživala popolno oblast. Ciril Ribičič, ki ga je sicer še nasledil v socialističnem obdobju, je bil že “okužen” z razpadanjem te oblasti.

Lahko bi ponovil Salazarjeve besede

Zato je zadnjemu obrazu kolektivne oblasti v zanjo “normalnih okoliščinah” tudi pripadla izjemno pomembna naloga. V nove, “manj prijazne okoliščine” je moral, seveda ob pomoči aparata, čim bolj neokrnjene prenesti v pol stoletja nakopičene gospodarske in družbene monopole in “pravilen” pogled na polpreteklost, ki je povojnim strukturam sploh zagotovila njihovo dolga desetletja popolno obvladovanje slovenskega občestva. Ko si nalaga deveti križ, lahko izrazim mnenje, da mu je v veliki meri uspelo, čeprav mu sam bržkone manj zadovoljen, saj je, kot sem zapisal pred desetimi leti, vajen razmišljati kot vojak, ne kot civilist. Za vojaka pa šteje samo popolna zmaga, vsak, še tako majhen kompromis sliko skali.

In ne morem si kaj, da ne bi v teh slovesnih dneh jubileja mislil na izjavo portugalskega avtokratskega voditelja iz 20. stoletja Antonia Salazarja. Mož je nekoč pribil, da je svojo najpomembnejšo nalogo videl v zadrževanju prevelikega napredka. Seveda obstajajo med Salazarjem in Kučanom svetovi in več stvari primerjavo onemogoča kot podpira. Toda “zadrževanje prevelikega napredka” je kar dober opis za tisto, kar so Kučan in na oblast bolj ali manj tudi v demokratičnih razmerah “prilepljene” strukture počeli v zadnjih treh desetletjih.

Milan Kučan zaviralec “prevelikega” napredka, ki ga lahko prinese samo neovirana ustvarjalnost

Za številne Slovence je Kučan obveljal za poroka stabilnosti in mu pripisujejo zasluge, ker je bilo gospodarskih in bivanjskih pretresov manj kot drugod na evropskem vzhodu. Toda stabilnost in postopnost prehoda sta samo ena plat medalje. Sicer ni nepomembna, ker človek živi predvsem od kruha. Zataknilo pa se je tam, kjer ne živi samo od kruha. Tu sta zavidanja vredna stopnja ohranitve monopolov povojnih vladajočih struktur in njihovo vztrajanje pri rigidnem razumevanju skupnostne preteklosti pomenila hudo coklo. In jubilant bo šel v slovensko zgodovino kot obraz te cokle, kot zaviralec “prevelikega” napredka, ki ga lahko prinese samo neovirana ustvarjalnost.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

5 KOMENTARJI

  1. Za avtorja tega članka so Milan Kočan, Viktor Orban in Salazar očitno isti. Katolik Salazar in komunist Kučan sta isto. Torej Katoliška Cerkev in komunistična partija sta več ali manj isto. Bravo, veliki konzervativni politični analitik.

  2. Ce bi imel Milan Kucan res se vedno tako odlocilen vpliv v politiki, kot mu mnogi na desni pripisujejo, potem dvomim, da bi mu tik pred nosom, pred njegovo atrijsko pritlicno hiso na Murglah ( celotno naselje je bilo tako nacrtovano) na desetletja nepozidanem travnatem zemljiscu gradili nadstropne stanovanjske objekte.

    Zdi se torej, da ne obvlada vec niti ljudi svojega ( negdanjega?) varovanca Jankovica. In da slovenska levica brez Kucana ni nic manj maligna kot z njim.

  3. Milan Kučan 19. jan. 2021 DANES NA ODLAZKOPORTERJU : FAJONKA PRIHAJA ?
    Milan Kučan, nekdanji predsednik države – Koga vidite na čelu države, kot premierja?

    Vidim človeka čvrstih moralnih vrednot,
    človeka, ki nima želje po nadvladi nad človekom, sposobnega povezovanja in timskega dela,
    zavedanja, da mu meje postavljata ustava in zakon.
    Tako od predsednika vlade kot države in sploh vodilnih političnih ljudi pričakujem sposobnost presojati dogajanje ter povedati državljanom, kaj je vodilo njihovega dela.
    S tem jim dajejo možnost, da se do tega opredeljujejo.
    To ne morejo biti ljudje, ki so sami sebi kriterij lastnega delovanja.
    Razumeli naj bi, da se avtoritete ne doseže s položajem, položaj je odgovornost, da svoje osebne vrednote in odločitve preverjaš z državljani.
    Da si predsednik vseh državljanov, ne pomeni, da si vsem všeč. Pomeni pa, da preverjaš svoje delovanje tudi pri tistih, ki te odklanjajo. Tako preverjaš tudi svojo verodostojnost.

    Morebiti ne bi bilo slabo, da bi bile v prihodnosti to tudi ženske, saj na podlagi mojih izkušenj ženske vnašajo v politiko več empatije, strpnosti in razuma.
    Če pa bi vam sedaj povedal ime, bi se isti hip nanj oziroma nanjo zlila vsa gnojnica.
    ———————————————————————————————————
    Zgornjih pritlehnosti, šizofrenije in sprevrženosti ne bom komentiral, ker je zunaj tako lepa noč!
    Ta Hudič je resnično bolnik.

Comments are closed.