Vsakdo, ki ponotranji duhovno držo Jožice, zapornice v Ferdrengu, je pričevalec in misijonar

3

Če na ravnem delu ceste v Stari Cerkvi pred Kočevjem pogledate skozi vetrobransko steklo, vidite v daljavi pred seboj stožčast hrib, Verdrenško goro (810 m) z bazno postajo. Pod njo je Verdreng (Ferdreng), od leta 1955 Podlesje, ki je bilo pred drugo svetovno vojno naseljeno s Kočevskimi Nemci. Na začetku druge svetovne vojne jih je nemška okupacijska oblast izselila, komunistična oblast pa je v opuščeni vasi v letih 1949–1953 organizirala koncentracijsko taborišče, v katerem so politične zapornice opravljale t. i. »družbeno koristno delo«.

Vedeli so, da je ne bodo mogli zlomiti, zato so jo spustili

Prvo leto je bilo tam okoli sedemsto zapornic: mladih deklet, mater in redovnic. Nekatere med njimi, ki so pred tem preživele Auschwitz, pravijo, da so bile razmere v Ferdrengu še veliko slabše. Po opustitvi taborišča in selitvi zapornic na škofjeloški grad so komunisti razstrelili baročno cerkev, posvečeno sv. Janezu Krstniku, in Marijino kapelo na vrhu gore.

V stavbi predvojne ferdrenške šole je bila taboriščna uprava. Načelnica paznic je nekega dne poklicala na pogovor gospo Jožico, sošolko moje mame s poliške osnovne šole, in ji pod pogojem, da bo na prostosti ovajala določene ljudi, obljubila izpustitev.

Jožica je kategorično odgovorila: »Nikoli nisem nikogar ovadila in ničesar takšnega ne bom nikoli počela

Načelnico zapora je jasen in neustrašen odgovor presenetil. Jožici je zagrozila: »Če te možnosti ne sprejmeš, boš tu ostala zaprta še naslednjih deset let

»Tudi če bom zaprta do konca življenja, ovajala ne bom,« je bila odločna Jožica.

Naslednji dan so jo izpustili. Zavedeli so se, da Jožice po svojih komunističnih merilih ne bodo prevzgojili niti je pridobili za svoje umazane posle. Tiste zapornice, ki so v strahu, da bodo v koncentracijskem taborišču pomrle ali izgubile zdravje, pristale na sodelovanje z udbo, so še dolgo ostale na prisilni prevzgoji. Tem ženskam, ki so v skrajni stiski sklenile pakt z zločinskim režimom, niso zaupali, zato so jim vcepljali suženjsko vdanost vse dotlej, dokler niso razklali njihove vesti, jim zlomili vratov, naredili iz njih aparatčikov in prestrašenih bitij, hvaležnih za vsako drobtinico, ki je po izpustitvi iz zapora padla s partijske mize.

Močna, zvesta, dobrohotna Jožica se je razdajala v družini in župniji

Jožičin zagovor pred načelnico taborišča je bil podoben zagovoru prvih mučencev pred rimskimi sodniki. Komunistična tajna služba je v Jožici prepoznala pokončno, nezlomljivo in pošteno osebo, ki je vredna zaupanja. Po izpustitvi je niso silili v ovaduštvo, ker so se zavedali, da umazanih nalog niti za ceno življenja ne bi izvrševala, pač pa so ji zaradi izobrazbe zaupali zelo odgovorno službo v tedanji SDK, Službi družbenega knjigovodstva. Njene tankovestnosti in nepodkupljivosti so se bali tudi partijski funkcionarji. Vestno in dosledno je do upokojitve skrbela za finančno disciplino ustanov, ki jih je nadzirala.

O Jožici govorim danes – na misijonsko nedeljo. Ker je imela družino, ni šla v misijone v Afriko ali kam drugam, ampak je postala misijonarka in apostolka Zelene jame in Most. K njej so se zatekali moščanski reveži, obiskovala je bolnike, jim prinašala obhajilo, župnijski list in časopis Družino. Marsikdo je bil prav po njenem posredovanju pred smrtjo spravljen z Bogom. Kakšnih trideset let je bila članica župnijskega pastoralnega sveta. Mnogo let je skrbno pisala zapisnike sej. Imela je odličen posluh, zato je pri delavniških mašah desetletja vodila ljudsko petje. Bila je tiha opora duhovnikom. Samoiniciativno je pometala dvorišče, velikodušno pohvalila vsakogar, ki je za župnijo kaj dobrega naredil.

Iz njenih ust ni nihče slišal opravljanja, še manj kritike. Vedela je, da kdaj kaj ni prav, a je stvar vedno dobrohotno obrnila na dobro, neutrudno gradila družino in skupnost ter jima nesebično služila. Če je srečala koga, ki se je od župnije oddaljil, ga ni obsojala, ampak ga je prijazno povabila nazaj v občestvo. Pred desetimi leti je umrla. Do njene svetniške in apostolske duše čutim veliko hvaležnost in spoštovanje, zato se v molitvi prav vsak dan spomnim nanjo in jo prosim, naj izprosi blagoslov za svoje najdražje in župnijo, za katero se je razdajala.

Misijonar v moči Svetega Duha vsem nam pripoveduje, da nam Bom lahko pomaga živeti

Misijonar oznanja Božje kraljestvo. Pri tem ni ločen od umetnosti in kulture niti od različnih družbenih skupin in politike. Vse to se dotika njegovega vsakdanjega življenja. A to, kar dela, ni neposredno namenjeno izboljševanju družbe in učinkovitejšemu delovanju državnih struktur, temveč vzpostavljanju skrivnostne Božje navzočnosti v nepopolnem in ranjenem svetu.

Misijonar se zaveda, da Božje kraljestvo, ki ga oznanja, ni v celoti zapopadeno v verskih resnicah ter v Božjih in cerkvenih zapovedih. Z vsem tem se lahko vsak seznani v verski literaturi, otroci pa pri verouku. Božje kraljestvo namreč ni le ideja ali vsebina, ki naj bi jo poznali, temveč duhovna moč, da obstanemo in se poberemo, čeprav se zdi, da je notranji zlom dokončen. Moč Božjega kraljestva se preliva v nas po bogoslužju, po molitvi in sv. maši ter po besedi veselega oznanila, da je smrt premagana. To prelivanje Božjega v nas ni mehanično, kajti Božja moč ni neviden tok Božje energije kot v šamanizmu in drugih kozmičnih duhovnostih. Prehajanje Božje luči, tolažbe in upanja ter Božje moči v naše telo in duševnost je vedno nekaj osebnega, dogodek Svetega Duha, srečanje mene, ki imam ime, s Kristusom v njegovem Svetem Duhu.

Razlog, zakaj je misijonarsko in oznanjevalno delo tako neizmerno pomembno, je v tem, da slehernega človeka zanima, ali nam Bog lahko pomaga živeti. Vsi namreč iščemo moč za telesno in psihično preživetje. In če se s to močjo srečamo, nas pritegne tudi razlaga izvora te moči – verske resnice; zanima pa tudi moralni nauk, ki ga sprejmemo oziroma vzamemo v zakup, da Božje moči, ki nam je podarjena, z nerednim življenjem ne zapravimo.

Sveti Pavel se je na poti v Damask po Kristusovem dotiku na novo rodil

Na delu je torej interes. Pridobiti si želimo le tisto, kar v nas prebudi interes. Ko gre za tvarne stvari, je povezava med interesom in dobrinami jasna vsakomur. Na misijonsko nedeljo pa si postavimo nekoliko tvegano in drzno vprašanje, ali obstaja interes tudi za vero, ali je povezovanje vere z eksistencialnim interesom legitimno. Na to, prvi hip skoraj bogokletno vprašanje nam zelo nazorno odgovarja sv. Pavel. Svoj primarni interes je sv. Pavel videl v pripadnosti judovstvu in še posebej farizejski stranki, kar mu je dajalo nacionalno, versko in kulturno identiteto, in zaradi izobrazbe, ki si jo je pridobil, tudi ugledno mesto v tedanji družbi. Toda na poti v Damask – tja je šel, da bi Jude, ki jih je imel zaradi spreobrnjenja v krščanstvo za narodne in verske izdajalce, vrnil v matično občestvo – se mu je zrušilo vse, v kar je verjel.

Po padcu s konja je ostal na čistini: slep, prazen in izgubljen. Ni več vedel, kdo je, kaj hoče in še manj, kaj bo sledilo. In v tem stanju se ga je dotaknil Kristus. Ne le dotaknil, ta beseda pomeni premalo, pač pa je Kristus do vzhičenosti in vznesenosti napolnil vsa njegova čustva; preobrazil pa tudi vso njegovo možgansko maso in vzpostavil nove nevronske povezave, zato so iste stvari v njegovi zavesti dobile drugo mesto in popolnoma nov pomen. Pavel se je dobesedno na novo rodil. Ni bil več isti človek. To je pokazal tudi s spremembo imena: iz Savla je postal Pavel, kar izhaja iz latinskega pridevnika paulus v pomenu »majhen«. Kako ne bi potem Pavel imel interesa, da z novim, ki ga je preobrazilo pred Damaskom, ne bi pometel iz svojega življenja zarjavelih in neživljenjskih idej, vrednot in konceptov.

Odslej je vsakomur na sto in en način govoril in razlagal, da rešitve ni iz postave, iz golega spoštovanja zapovedi, marveč iz milosti po veri v Kristusa. Kajti šele v Kristusu, v bivanjskem odnosu do njega dobijo zapovedi smisel, vernik pa moč, da jih izpolnjuje.

Kristus vsakemu človeku z odpuščanjem vrača čast in dostojanstvo

Kako je sv. Pavel vso to novost razumel in iz nje živel, je pojasnil Timoteju, po izročilu prvemu škofu v Efezu. V pismu, ki mu ga je namenil, je zapisal: »Hvaležen sem našemu Gospodu Kristusu Jezusu, ki mi je dal moč. S tem, da me je postavil v službo, me je namreč imel za vrednega zaupanja, čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež. Vendar se me je usmilil, ker sem delal v neveri, iz nevednosti.« In nadaljuje: »Zdaj vem, da je Kristus Jezus zato prišel na svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. … Najprej je na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj« (1 Tim 1,12–13.15–16).

Naš interes je, da bi obstali. A še večji od tega je neki drug interes: da v očeh ljudi ne bi veljali za umazane izprijence. Toda časti in spoštovanja, ki si ju zapravljamo zaradi grehov in nedoslednosti, si ne moremo povrniti sami niti nam je ne morejo bližnji. Čast in dostojanstvo nam lahko povrne samo Božje odpuščanje. To je naš najgloblji interes, ki nas kot izgubljene sinove znova pripelje v Očetovo bližino.

Jožica, zapornica v Ferdrengu, je iskala potrditev za čast in dostojanstvo pri Kristusu, zato se ni uklonila nečastnim partijskim ponudbam. Vsakdo, ki ponotranji duhovno držo sv. Pavla in Jožice, zapornice v Ferdrengu, je pričevalec in misijonar.

3 KOMENTARJI

  1. Violeta Tomic je ob tem pobesnelem tolcenju po svoji parlamentarni klopi med nastopom mlade Tadeje Sustar iz N.Si, ki so jo na ta nacinil utisali, dodobra unicila povrsino tega inventarja, pred leti narejenega za hram demokracije iz posebej dragocenih domacih materialov.

    Pricakujem, pravzaprav zahtevam, da Violeta Tomic v celoti pokrije iz lastnega zepa sanacijo posledic svojega pobalinskega rabiatnega vedenja, ki je z utisanjem drugacnega izvoljenega politicnega glasu tudi globoko protidemokraticno.

    P.s. In pazite, ta zenska je pobrala najvisjo podporo na parlamentarnih volitvah v srediscu Ljubljane.