Najprej je bila žaga in potem roke, roke nekoga, ki je poznal delo, in sicer delo, ki je poleg tistih nekaj kovancev prineslo svobodo misli, ki so dobile nov zalet, ko je dvignil glavo in zrl lepoto ustvarjenega.
Jožef je delal z veseljem in to mu je prinašalo svobodo
To so bili tisti časi, ja, ko je človek moral delati brez tehnoloških pripomočkov, časi, ko je človek uporabljal le energijo rok in modrost svojih možganov. Zgodovinski dogodki so jasni: Judje so trpeli pod novimi rimskimi oblastniki, čakali so supermana, da jih končno reši vsega nesmisla tedanje politike. In tam nekje med prahom svojega dela je mirno delal mož, ki se ni dal motiti: Jožef.
Pomisli za hip: moški, ki je užival v svojem delu, zraven pa še nekaj malega zaslužil. Politiko in globoka farizejska vprašanja je prepuščal drugim. Cenil je dar dneva, ki mu je bil položen na pot. Vse tako mirno in na videz brez skrbi, vendar se je najverjetneje obrnilo v nekaj minutah.
Zaročenko, ki je zanosila, a ne z njim, je Jožef hotel odsloviti, a je doživel angelov obisk
Predstavili so mu lepo, ravno prav zadržano dekle, in še preden je otresel prah z obleke, so že prišle besede o poroki … In zdaj? Zaročila sta se, kmalu potem pa je bilo dekle že noseče, a ne z njim. Seveda je za hip odložil orodje. Moral je premisliti, in to je storil zelo človeško, brez velikih besed: odslovil bi jo na skrivaj, da ne bo nihče trpel, tako bo najbolje. Mu kdo zameri? Zakaj bi mu, naredil je vse tako, kot ga je vest najbolje vodila; treba je priznati, da je imel skrbno oblikovano vest. Hm, brez velikih besed …
Ampak. Ta ampak je zelo glasen. Nekdo ga je opozoril. Bil je angel, Božji poslanec, ki je prišel, da njegovo vest oplemeniti s svetniškim sijajem. Seveda bi lahko še vedno delal po svojem načrtu, pa ni. Mož po imenu Jožef je sprejel vse nasvete in v ponižnosti odprl svoje srce za Božje delovanje.
In potem so vsi živeli srečno do konca svojih dni. Tako je pisalo v pravljici, tu pa ne gre za pravljico. Saj so bili srečni, ja, a še večkrat je bilo treba odpreti srce in dlan, da je lahko dihal v vsej ponižnosti, da je skozi delo našel pot k srčnemu miru.
Sveti mož molka in sodelovanja, ki zna poslušati in voditi po poti do sijaja svetniških poljan
In res je bil svet: sveti mož molka in sodelovanja z vsem Božjim, z vsem, kar ga je nagovarjalo na poti skozi življenje. Zdaj pa se spustimo v čas, ko se trejo orehi emancipacije in moških, ki naj bi imeli vlogo gospodarja.
Toliko vojn, ki jim še ni konca, in toliko trdih pesti in nepotrebnih besed, da bi si za hip zgodovine dokazali, da so tako zelo pametni in boljši od naših nerazvitih prednikov …
Kdo je zares kje? Ali ne moški, ki zna poslušati, pa ne samo tipk na računalniku, ki samo za hipec odpre srce in tam so najlepši vrtovi, ki so odeti v belino čistih in ponižnih? Tam je prostor, da Božje dobi svoj polet. Kako čudovite so te delavnice, kjer sme žena tiho slediti korakom moža, ki vodi po poti do tega sijaja svetniških poljan. Verjamem, da je po svetu polno takih delavnic, ki sijejo vso svojo enkratno ponižnost brez velikih besed in njih delo odmeva v lepoti Večnosti. Zato vam iskreno želim, da se sprehodite tudi sami po takih delavnicah ponižnih.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
