Vrhu gore hrast: 90 let inženirja Jožeta Strgarja

3
420
Jože Strgar je bil in je še vedno vrhu gore, izpostavljen, družbeno angažiran, ukoreninjen v slovenskem gospodarskem, kulturnem, političnem prostoru.

Ob misli na Jožeta Strgarja se mi v zavesti pojavi naslovna Župančičeva podoba – vrhu gore hrast. Hrast, ki je nekakšen orientir v prostoru, znanilec dobrih in slabih vremen, izpostavljen soncu, dežju, viharjem. Vsem je na očeh, pa tudi sam ima velik razgled. Jože Strgar je bil in je še vedno vrhu gore, izpostavljen, družbeno angažiran, ukoreninjen v slovenskem gospodarskem, kulturnem, političnem prostoru. Zaradi mnogih življenjskih viharjev, ki jih je prestal, daje najprej vtis nekoliko robatega moža, pod grobo skorjo pa se kaj hitro pokaže kultivirana in mehka človeškost.

Rodil se je leta 1929 v vasi Jelše v župniji Leskovec na Krškem polju. Ko mu je bilo 12 let, se je začela vojna in Jelše so okupirali Nemci. Ti so Slovence z južne meje rajha izselili in na njihove domove naselili Kočevarje. Preseljena je bila tudi Strgarjeva družina. Izgnanstvo so preživljali v krajih Herten ob Renu in Zell an der Rott. Za mladega Jožka je bil ta nemški babilon usoden. Takoj po prihodu so mu dodelili delo – zaposlili so ga v vrtnariji.

Hude preizkušnje v izgnanstvu ga niso zlomile, ampak utrdile. Ko se je petnajstleten vrnil na Krško polje, je bil že prestar za v šolo. Iskal je delo, in to na zemlji. O odnosu do zemlje je kasneje zapisal: »Sam sem imel zemljo rad, iz nje in na njej je dihalo življenje.« Najprej je delal v vrtnariji v Krškem, potem v Čateških Toplicah, nato pa v ljubljanski Mestni vrtnariji. Vseskozi pa je čutil veliko potrebo po izobrazbi. Zavidal je svojim vrstnikom, ki so lahko obiskovali redne šole. »Moje želje so bile učiti se in študirati naprej,« pravi v knjigi spominov Od vrtnarja do župana.

S silno voljo in vztrajnostjo mu je uspelo narediti najprej vrtnarsko obrtno šolo, nato kmetijsko šolo v Mariboru. Hotel je napredovati, predvsem strokovno. A brezdelni karierizem, ki so se ga oprijeli mnogi njegovi sodobniki, mu je bil tuj. Poleg tega ga je gnalo v globino, in to ne samo na področju stroke. V šoli so mu hoteli vsiliti marksistično poenostavljeno podobo sveta, a domače izročilo in krščansko okolje sta ga od tega odvračali.

Silna želja po strokovnem znanju in študiju ga je gnala v svet, na vrtnarsko oziroma drevesničarsko prakso v Belgijo, na Nizozemsko, v Nemčijo in Anglijo. In to v času, ko so bile meje tako rekoč hermetično zaprte. Tu je delal v najboljših drevesnicah in vrtnarijah in se poglabljal v stroko. A želel si je še več: univerzitetnega znanja. Zato se je vpisal na ljubljansko univerzo, kjer je končal študij na Biotehnični fakulteti. Opremljen s praktičnim in teoretičnim znanjem se je zaposlil v arboretumu Volčji Potok. A ker mu tam ni bilo dano udejanjiti svojega strokovnega znanja, se je po petih letih odločil za zasebništvo. Leta 1968 je ustanovil lastno drevesničarsko oziroma vrtnarsko podjetje, kar tedaj nikakor ni bilo preprosto. Zasebnik je bil režimu nevaren. Inženir Strgar je bil član različnih hortikulturnih združenj, urednik strokovne revije Naš vrt in pisec osmih samostojnih strokovnih knjig ter množice strokovnih člankov.

A naš jubilant ni bil le vrhunski strokovnjak na področju hortikulture, vseskozi ga je močno pritegovalo tudi delo na kulturno-družbenem področju. Naj omenimo njegovo delo pri Celjski Mohorjevi družbi, v kateri je bil dolga leta odbornik in urednik Znanstvene knjižnice. Posebno izstopajo njegovi zborniki, katerih pobudnik in urednik je bil in so izhajali od 1974 do 1996. Gre za pet knjig, 1400 strani izjemno kakovostnega branja (Meje spoznanja, Bomo preživeli, Ustvarjam, torej sem, Na pragu tretjega tisočletja in Slovenija v novi Evropi). Vanje so zapise o žgočih in aktualnih vprašanjih prispevali pisci različnih strok in svetovnih nazorov. Tako je Strgarju uspelo z neverjetno vztrajnostjo že v režimskih svinčenih časih udejanjiti pluralizem kot eno najpomembnejših vrednot sodobne Evrope.

Potem je treba omeniti njegovo delo v Cerkvi. Že v šestdesetih letih je bil med organizatorji »velikonočnih konferenc« v Ljubljani, kasneje je bil pobudnik in vodja Medškofijskega obora za izobražence, ki je skupaj z MOŠ-em začel izdajati revijo Tretji dan. V okviru tega kulturno-družbenega gibanja se je dogajalo posebno v osemdesetih letih »okrepljeno versko in domovinsko prebujenje«, ki je bilo »priprava na politično prebujenje, ki se je svetlikalo na obzorju«. In to že v času, ko še ni bilo ne Nove revije ne Odbora za človekove pravice … Katoliška družbena misel, ki se je javno manifestirala na zamejski in izseljenski Dragi, je tlela tudi v matici, in to v krogih, v katerih vedno znova najdevamo našega jubilanta.

Ob koncu osemdesetih je družbeno-kulturni angažma inženirja Strgarja pripeljal v politične vode. Vključil se je v stranko SKD in po prvih demokratičnih volitvah postal ljubljanski župan. A kot človek krščanskih načel je bil prebarvanim nosilcem stare politične nomenklature napoti, zato so mu nagajali na vsakem koraku. A je kot župan zdržal do konca prvega mandata, za drugega pa se ni več potegoval.

S tem njegovega političnega dela ni bilo konec. Ko je navdušenje nad novo državo in demokracijo na prelomu tisočletja upadlo in se je v deželo naselila nekaka apatičnost, je skupaj s sodelavci v okviru MOI-a oblikoval civilno iniciativo Prebudimo Slovenijo, ki je z zborovanji, predavanji, izjavami prebujala slovenske ljudi in jih pozivala k večji politični zavzetosti. Najodmevnejše akcije te iniciative so bili zbori kristjanov in vseh ljudi dobre volje na Otočcu. O svoji življenjski poti je napisal dve knjigi spominov: Od vrtnarja do župana in Treba je povedati.

Inženir Jože Strgar si je ustvaril prijeten dom v Črnučah in veliko družino. Z ženo Olgo imata pet hčera in enega sina. Sin in ena hči nadaljujeta njegovo delo na področju drevesničarstva oziroma hortikulture. Sam pa kljub letom še vedno spremlja kulturno in družbeno dogajanje v mestu in državi. Ta energični in za vse dobro zavzeti mož nam je lahko v zgled in spodbudo.

Ob njegovem devetdesetem rojstnem dnevu, ki ga je praznoval 21. decembra, mu voščimo veliko veselja, ki naj ga navdaja ob pogledu nazaj – na vse vrtove, ki jih je obdeloval, na vsa drevesa, ki jih je sadil, na materialno in duhovno kulturno krajino, ki jo je gojil, in mu kličemo: Na mnoga zdrava leta!

Vir: Zvon 6_2019

3 KOMENTARJI

  1. Mladostnost mu gotovo daje tudi stik z rastlinskim svetom. Ginko biloba je eden od receptov, predvsem za svez um.
    Sicer pa hrast daje zelode in vprasanje je, kdo jih bo snedel. Mozno je tudi, da jih popasejo pujseki.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite