Imam tri ljubice – Vse tri so zale in rad jih imam

2
1017
Jože Strgar: Biti član politične stranke mi daje občutek pripadnosti. / Foto: Arhiv Časnik
Jože Strgar: Biti član politične stranke mi daje občutek pripadnosti. / Foto: Arhiv Časnik

Naslov se nanaša na Slovenijo, na njene tri podobe: tisto iz mojih osnovnošolskih let, tik pred drugo vojno; potem ono iz časa socializma; tretja je iz časa samostojnosti. Vse tri podobe Slovenije so mi enako drage. O vsaki od treh podob moje domovine sem to ali ono že zapisal, danes pa se sprašujem, ali sem vsakokrat naredil ali uveljavil tisto, kar bi bil, kot »ljubimec«, kot državljan dolžan storiti?

Spomini za nazaj so za marsikaterega današnjega državljana več ali manj nezanimivi – kaj bi s tistim, kar je že bilo? Pa vendar, morda bo pogled na življenje v prvi, drugi in tretji Sloveniji le kaj pomenil tudi za današnji čas!?

Slovenija mojega odraščanja

V osnovni šoli vse do 5. razreda, ko jo je nemški okupator leta 1941 ukinil, so nas poleg vsega potrebnega učili še nekaj posebnega: Da naj imamo svojo domovino radi, da naj se naučimo in pojemo domoljubne pesmi; da Slovenci še nismo osvobojeni; da na Koroškem, na drugi strani meje, živijo koroški Slovenci, ki tudi poznajo domovinske pesmi in bi radi bili z nami. Potem, da je na italijanski strani meje, na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji ostalo tudi veliko Slovencev, ki bi se nam enako radi pridružili ter skupaj z nami peli lepe slovenske pesmi. Vse to je takrat predstavljalo našo domovino. Učili so nas tudi, da imamo veliko skupnega – katoliško vero in kulturo, ki so jo v narodu sooblikovali France Prešern, A. Martin Slomšek, Simon Gregorčič, Anton Aškerc … in pošteni ljudje od vsepovsod. S to miselno prtljago, s temi spoznanji, sem moral, kot petošolec, za tri in pol leta v izgnanstvo, kot delavec, v Nemčijo. Tam sem domovino ohranjal v svojem srcu.

Povojna Slovenija –iz laži in prevare ni moglo nastati nič dobrega

Poleti leta 1945 smo se vrnili v svojo domovino, ki pa je bila čisto nova ali obnovljena, kakor so nam na prvem zbirališču v Radovljici pripovedovali. Politični partizanski komisar je stopil na stol in nam pripovedoval, da smo prišli v Titovo Jugoslavijo, kjer nam ne bodo več vladali farji in kmečki oderuhi. Delovni kmetje bodo dobili zemljo in tudi davkov več ne bo. Izdajalci so pobegnili na Koroško in na italijansko stran, kar jih je ostalo, bodo kaznovani. O stebrih slovenstva, ki smo jih omenili zgoraj, nismo nič slišali. Čemu in zakaj tako? Takrat še nismo doumeli, kaj vse se je spremenilo! A oče je kljub temu izrekel besedo LAŽE. Kako sem si zapomnil eno in drugo. In res, že napoved je bila lažniva – iz laži in prevare, pa ne more nastati nič dobrega, ob koncu tega obdobja se je šele pokazala vsa beda tega novega reda. Avtentičen pogled na slovensko kulturo, vero in domoljubje, na bistvo državljanske zavesti, vse to je bilo kakor pohojeno in s temo na obzorju.

Tako se je začelo novo življenje v tako imenovanem  socializmu – bilo je, kakor da smo se vrnili v čisto novo, drugo Slovenijo. Ostala je le globinska ljubezen in zavest, da sem njen član, da imam in bom imel tudi v teh razmerah svoje obveznosti. Skušal sem jih izpolnjevati – s šolanjem, vojaščino, delovanjem. To sem najbolj odločno pokazal takrat, ko sem se, ob lepi službi, ki sem jo imel na Zahodu, vrnil v domovino, češ njej bom služil. Bilo je pestro, vznemirljivo – mnogo tega je popisanega v najrazličnejših besedilih, zlasti v desetih knjigah, izpod mojega peresa, nanašajočih se na poklicno dejavnost in tudi na vsa druga področja iz življenja. Zadnji dve, skoraj novi, ki jih je izdala Družina – Treba je povedati, dodatno obravnava splošne probleme iz javnega življenja ter druga, strokovna, Obrazi živih mej, ki obravnava zunanjo podobo v naših bivalnih okolij. Od vsega tega bo morda to ali ono, domovini v prid, le ostalo.

Moja tretja ljubica – samostojna Slovenija

In pred nami je današnja, to je tretja podoba Slovenije, ki mi je vse bolj in bolj pri srcu. Le kaj vse še lahko postorim, da bi bil njen pravoveren državljan? Po kom se naj zgledujem? Ali po politiku Erjavcu, ki nam upokojencem obljublja in obljublja visoke pokojnine, a od kod bo denar vzel, ne pove. Ali po Štruklju, ki samo zahteva – kdo in kako naj vse pripravi, da bi imeli kaj deliti, ga ne zanima. Ali po županu Šarcu, ki pravi, da bo »vse drugače«, ko bo on na oblasti. Prazne besede. Potem so na javnem odru še gospodje, ki bodo »obnovili« družino, kakor da smo jo vsi drugi zanemarjali in to že ves čas. In še kdo, ki bo npr. obnovil kmetovanje ter dopolnil osnovno prehranjevanje, zapravil pa je prvenstvo žlahtnega terana. Ja, toliko jih je, ki obljubljajo, ki bodo, šele bodo, to ali ono «naredili«. Marsikoga bodo, žal, očarali ali prepričali, pravzaprav zapeljali. Kakor že tolikokrat doslej. Zmanjkovalo pa bo glasov za resnične in prizadevne kandidate, kakršna je bila npr. Novakova, ki je za »narodov blagor« delovala »z dušo in telesom«, ali »noč in dan« da bi  Slovenija zaživela bolje, s polnimi pljuči, pa smo jo komaj opazili. In to že takrat, ko je po vsej Sloveniji prirejala shode za vrednote. Sedaj razni kandidati tako radi izgovarjajo besedo vrednote. Takrat, ko še niso bile dobrodošle, jih na zborovanjih ni bilo.

Bomo na prihajajočih volitvah spet nasedli novim obrazom?

V demokratično urejenih državah imajo volitve, na katerih vsake štiri leta izbirajo najboljše, ali vsaj preizkušene politike, jih izvolijo in potem tudi zaupajo. Kdaj bomo dosegli takšno normalno stanje? Če je res, da se g. Šarec pripravlja na volitve in to brez stranke, ki bi jo poznali, in tudi s kandidati, ki jih bo kar tako nabral in jih ne poznamo, smemo reči, da bi to bila čista goljufija. Če nam jih bo predstavil po imenu, še vedno ne bomo nič vedeli o njihovem delu za javno dobro. Nekaj podobnega nam je že naredil g. Cerar in potem je svoje ministre in tudi sodelavce iskal, kakor bi pobiral štoparje ob cesti. Država sicer »napreduje«, kakor beremo ali poslušamo – v bistvu pa še vedno ostaja neurejena, z neodgovorno javno upravo in brez perspektive. V tem ključu so doslej delovale vse leve, na hitro zbrane stranke – vedno z »novimi« obrazi in praznimi obljubami. Ali bomo tokrat na prihajajočih volitvah spet nasedli?

Državljanske dolžnosti se začnejo z volitvami

Demokratične stranke si bodo, vsaj upamo, izbirale urejene kandidate za poslance v Državnem zboru,  – takšne, ki bodo delovali odgovorno, s potrebnim znanjem in bodo vredni našega zaupanja. Težko jih je najti, a niso več tako redki, kakor so bili takrat na začetku, ko smo z demokracijo šele začenjali. Predvsem pa, dolžnost nas vseh, vseh, ki smo polnoletni in hočemo živeti kot Slovenci, je, da se zavedamo svojih državljanskih dolžnosti. Ki se začnejo z volitvami, saj teh nikakor ne bi smeli opuščati. Toliko ljudi je, ki na volitve ne hodijo. Najbrž se sploh ne zavedajo, da s tem, ko vsa bremena za javno dobro nalagajo drugim, sami zgolj pričakujejo, da bodo imeli službo, varstvo in vse druge ugodnosti. To je najprej neodgovorno, predvsem pa je tudi nepošteno. Tisto »junaštvo«, ko se nekateri hvalijo, da »ne pripadajo nobeni stranki«, pa je še bolj nespametno.

Biti član urejene in znane stranke mi daje občutek pripadnosti

Res je, da nas je socialistični čas odganjal od politike, od javnega zavzemanja za dobro v ožjem in širšem okolju. A ta čas je minil in nihče ne sme nikogar odklanjati, če se zavzema za to ali ono javno zadevo, za to ali ono politično stranko. Če me kdo vpraša, koga bom volil, lahko odkrito povem, da imamo v narodu zakoreninjeno in dovolj znano stranko, ki je z nami od vsega začetka. Njo bom volil. Biti član urejene in znane stranke, je vendar nekaj lepega in dobrega. To mi daje občutek, da nekam pripadam, da sem zavesten državljan z dolžnostmi in pravicami. O državljanskih dolžnostih in s tem tudi o pravicah, so se spraševali že mnogi ugledni ljudje. Vedno znova lahko slišimo: KAJ LAHKO ZA SVOJO DRŽAVO NAREDIM JAZ? To vprašanje je vredno premisleka.

2 KOMENTARJI

  1. Nisem junak in se ne hvalim, ker nisem (bila še) v nobeni stranki. Kvečjemu sem iz cikla v cikel bolj žalostna, ker imam ob vedno večji ponudbi vedno težjo izbiro. Žal, ne morem izbirati med strankami, ki mi bolj odgovarjajo, ampak zgolj med tistimi, s katerih usmeritvami se v čim manj bistvenih pogledih razhajam. In ker mi manjka ‘vojaška disciplina’, čredno razmišljanje (= nadvse cenim osebno svobodo, tudi mišljenja in izražanja) ter ne morem sprejeti programa katerekoli stranke brez pridržka, moj glas ni vnaprej oddan. Pa še: tudi všečen in ‘meni’ prilagojen program ni dovolj, če v praksi zasledujem ravnanja in odločitve, ki so neskladne z njim. In vedno prikrita negotovost: kaj je iskreno in kaj zaigrano, kaj je populizem in koliko je realnih možnosti za udejanjenje všečnih obljub. Ter seveda neznanka: koliko je v strankah ‘potaknjencev’ in igralcev z zasebnimi, parcialnimi ali interesi rdečega ‘ozadja’.

    Dvomim, da sem osamljena v svoji negotovosti in nevednosti. Vsekakor bi mi odločitev zelo olajšal vsaj občutek sodelovanja in povezovanja med ‘pomladnimi’ strankami – v nasprotju s sedanjim drobljenjem in medsebojnim nagajanjem. Vsaj v nečem bi lahko posnemali kontinuitetnike: ko je potrebno, potegnejo skupaj.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite