Jože Strgar: Ljubljana, zelena prestolnica Evrope

2
315
Foto: zelenaljubljana.si.
Foto: zelenaljubljana.si.

Kako navdihujoč naslov za slovesnosti, ki so na sporedu, 10. in 11. marca 2016. Slovesnosti se bodo dogajale na raznih mestih s središčem v centru Stožice. Poklicna pripadnost mi narekuje, da se v ta dogajanja vsaj z mislijo ali besedo vključujem. Zelenje v mestu ali ob njem je za življenje prebivalcev izjemno pomembno. Ljubljana je nastala in se še vedno razširja v območju naravnega zelenja – širni naravni gozdovi jo obdajajo z vseh strani, kar je prava posebnost. Poleg tega so naši predniki, tudi mestne uprave, že pred sto leti in še prej doumeli, da je treba ohranjati, dopolnjevati in oskrbovati zelenje tudi v mestu samem. Odtod tolikšna takratna skrb za park Tivoli in druge manjše zelenice ter javno spodbujanje ljudi, da so ob svojih domovih poskrbeli tudi za vsakovrstno zelenje.

Ob dejstvu, da ima Ljubljana že od toliko zelenja okrog sebe in znotraj mesta, se moramo vprašati, ali so današnje življenjske razmere glede na zrak in splošne bivalne okoliščine temu ustrezne? Po podatkih, ki jih od časa do časa lahko prebiramo v javnih medijih, smo daleč od tega. Tudi v Ljubljani občasno dihamo nečist zrak, imamo problematične bivalne razmere in smo prav tako podvrženi raznoterim biološkim ter duševnim boleznim, kakor marsikje drugod, v drugih mestih, ki tolikšnega zelenja nimajo. Temu sledi vprašanje zakaj je tako? Pri iskanju odgovora se bom naslonil na svoj poklicni status. Moje poklicno delovanje je bilo ves čas usmerjeno na urejanje odprtega bivalnega in delovnega okolja v urbanih okoljih. Prvenstveno na urejanje zelenic – vse od hišnega vrta, okolij ob poslovnih in javnih objektih do rekreacijskih območij do parkov. Vse od načrtovanja do izvedbe ter oskrbe. V tem smislu sem bil dejaven tudi v mednarodnem merilu in sicer kot odbornik evropskega in svetovnega Združenja kreatorjev ter oskrbovalcev zelenih površin. V prvem smo bili zbrani kvalificirani delavci s tega področja in vse Evrope, v drugem pa še posamezniki iz drugih delov sveta. Naše naloge so bile, da preučujemo probleme, ki so povezani z življenjskimi razmerami v urbanih okoljih in sicer v najširšem smislu,predvsem pa glede na socialne, zdravstvene in kulturne potrebe prebivalcev. Gospodarski razvoj je v nekaterih predelih sveta in v nekaterih mestih tako agresiven, da zanemarja osnovne naravne potrebe človeka. Potrebe po zdravem zraku, naravne potrebe po najosnovnejšem stiku s prvinami narave, potrebe po lepoti in urejenosti zunanjega prostora in to povsod, kjer se ljudje gibljemo ali delamo.

Tu in tam smo pospešili zamisli za nove projekte. Drugje smo bili povabljeni za oceno tistega, kar je nastalo na novo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je mesto Madrid, za rekreacijo svojih meščanov, uredilo velik, sto hektarski mestni park in sicer uro avtomobilske vožnje iz mesta. Evropski odbor je bil povabljen na ogled in na kakovostno oceno tega velikega novega parka. Od kolegov sem bil povabljen prav jaz, da sem napisal oceno o našem ogledu.

Vse te poklicne dejavnosti mi dajejo spodbudo, da ponovno kaj rečem o domačih, to je ljubljanskih »zelenih« razmerah. Dodelitev naziva Ljubljani za zeleno mesto Evrope, je še dodatna spodbuda. Namreč, dejstvo, da je naše mesto obkroženo z gozdovi še ne pomeni, da so vse druge proste površine v pravem razmerju do potreb, ki jih v mestu imamo. Kaj, če se med obiskovalci ali celo med gosti na proslavi pojavi radoveden in kvalificiran človek, ki bo poleg gozdov pogledal tudi v Tivoli, kakšno zanemarjeno mestno zelenico in bog ne daj še okolje centra Stožice? Kaj si bo o našem mestu mislil? To so težka vprašanja, o katerih ljubljanska mestna uprava ne sliši kaj dobro. Dosedanja razmišljanja in konkretni nasveti niso zalegli. Je pa dejstvo, da premalo skrbimo za dober zrak in za kulturno podobo mestnih zelenic in s tem mesta kot celote. Če odštejemo obcestne drevorede, ki so deloma urejeni, imamo komaj kaj, čemur bi lahko rekli, da je novo in kakovostno. Še tisto malo, ki je bolj novo, kakor na primer park na »Špici«, nima ustrezne parkovne ureditve.

Naj za ilustracijo stvarnih problemov navedem pogled na kakšno sedanjo negativno značilnost, med katere spada neurejen mestni ter primestni promet, ki bistveno vpliva na mestno ozračje in na kulturo celotnega mesta. Imamo sicer urejeno okolje magistrata in del mestnega središča, kar pa nima bistvenega vpliva na kakovost naših življenjskih razmer.

Ob sprejemu naziva NAJBOLJ ZELENO MESTO ima Ljubljana še posebno priliko, bolje, dolžnost, da ponovno začne s kakovostnim gospodarjenjem z mestnimi zelenicami (in primestnimi gozdovi), kakor se je nekdaj že dogajalo. Takšne naloge zmore le strokovno usposobljena posebna uprava, kakršno imajo vsa urejena evropska mesta. Posamezne priročne službe, ali posamezni ljudje s tega ali onega področja, niso v stanju, da bi celostno upravljale vse potrebno, kar je povezano z mestnimi zelenicami. Stanje glede tega, kakršnega imamo že nekaj časa in če ga bomo ohranjali, nas lahko pripelje le med najbolj zanemarjena mesta.

Uprava za mestno zelenje, je v urejenih mestih sestavljena iz strokovno usposobljenih ljudi, ki obvladujejo celoto in tudi vse posameznosti – vse od kreiranja, do izvedbe in oskrbe, vse do zadnje podrobnosti. Ne pomaga, če usposobljen mestni urbanist predvidi potrebne površine za parke in zelenice. S tem se šele odpirajo številne naloge. Konkretno načrtovanje in potem nadzorovano izvedbo, zmorejo le tisti, ki so se za te namene izšolali in se z deli dokazali. Ureditev in potem nadaljnja skrb za zelenje v urbanih okoljih, je že pri nastajanju, kaj šele potem, v nadaljnjih letih izredno zahtevna naloga. Bolj zahtevna kakor marsikatera druga tehnična panoga, pri kateri so mogoči natančnejši predpisi. Za zelenice so mogoča le okvirna merila, kajti pri vsem soodločajo še naravne zakonitosti – najprej letni časi, klimatske in vremenske razmere in potem še številne podrobnosti, ki se nanašajo na rastišče, na zemljo, lego, osvetlitev in še kaj. Vse te stvari se je treba dodatno odzivati. In še naprej, ko je park narejen sledi oskrba, njegova prisotnost in izraznost se s tem šele začenja. Spremljati ga je treba kar naprej, leto in dan, vse do takrat ko je treba kakšno ostarelo drevo zamenjati. Na tem področju, na celotni verigi zelene politike, od nastajanja in življenja zelenic, posebej mestnih parkov, smo v Ljubljani na nizki stopnji, daleč od tistega, kar smo že imeli in kar imajo podobna ali celo manjša mesta, začenši z Varaždinom, Celovcem in tako naprej. Misel in praksa, da na tem področju lahko delujejo razne druge stroke, ali razni ljubitelji rastlin, ki naj bi obvladovali tudi te naloge, je zmotno. Poznam mesta ter mestne uprave za parke in zelenice, ki načrtno in redno posebej izobražujejo potrebne kadre. Komunalni delavec, ali nadzornik, ki sodeluje pri gradnji cest, kanalizaciji in podobno, ne more graditi in potem oskrbovati še zelenice. Kjer tega ne upoštevajo, se dogaja, da delavci, oskrbovalci pridejo na zelenico in jo napačno »obdelajo«. Rastline, ki bi jih smeli le malo prikrajšati, porežejo do tal, kakor so to naredili nekje drugje, kjer je bi zares potrebno. Ali drug očiten primer z domačega dvorišča.. Pri košnji trave na vidnem mestu, kjer rastejo še drevesa, lipe, ki se rade obraščajo iz dna debla, pokosijo samo travo, medtem ko izrastkov na deblih ne porežejo. Takšni izrastki se z leti razrastejo v pravo vejevje, pa še vedno, niti vodja ekipe tega ne vidi. Obrezati, ali celo obžagati jih bo treba pozneje – z veliko več dela in s poškodovanjem drevesnih debel. To so na pogled drobne reči, v resnici pa močno vplivajo na celotno »zeleno« podobo mesta in so hkrati znamenje, da z zelenicami upravljajo ljudje, ki se za ta dela niso usposobili. Če bodo na oglede Ljubljane prišli tudi poklicni ljudje za upravljanje zelenic, ne bodo občudovali samo gozdove okrog mesta, torej stvari, za katere nimamo mi, današnji Ljubljančani, nobenih zaslug, ampak bodo opazili tudi tisto, kar ni v skladu z »najbolj zelenim mestom«.

Kako prav bi bilo, če bi Ljubljana obnovila in na novo postavila resnično skrb za mestno zelenje in s tem tudi skrb za vse nas, ki tu prebivamo in delujemo.

2 KOMENTARJI

  1. Prav, da se je na temo slavljenja zelene prestolnice oglasil bivši župan in cenjen hortikulturist. Za moje pojme škoda, da ni še bolj konkreten.

    Mene čudi, da je Ljubljana dobila za naziv. Ker v skrbi, da bi bila urejeno in zdravo zeleno mesto ogromno reči škripa. Najočitneje pri dveh stvareh, ki se ju tudi avtor dotakne:

    1. Zrak, ki ga dihajo Ljubljančani, v Evropi spada med bolj onesnažene. Meritve trdnih prašnih delcev, predvsem pozimi in ozona, predvsem poleti, kažejo pogoste prekoračitve mejnih vrednosti. V mnogih evropskih mestih oblasti odločneje ukrepajo, da do teh prekoračitev ne bi prihajalo oz. ko pride. Npr. v severni Italiji.

    Zlivanje 100.000 osebnih avtomobilov in še precej gospodarskih vozil vsak dan v mesto je odločno več od tega, kar Ljubljana, tudi glede na klimatske razmere, predvsem majhno prevetrenost, lahko dobro prenese.

    2. To, da za zelenice in parke v Ljubljani skrbi komunalno podjetje Snaga- Rast, je že na prvi pogled čudno. Za urejanje elitnega parka, kot je iz tradicije ljubljanski Tivoli, bi le pričakovali druga znanja kot za odvoz smeti in posipavanje cest pozimi. In, za ilustracijo, dejansko doživljamo taka imbecilna dejanja od tega podjetja, kot je posipavanje peščenih parkovnih poti sredi dragocene vegetacije v Tivolijo s soljo, če pade sneg. O nestrokovnem obrezovanju je že povedano.

    Ne vem, zakaj J.Strgar direktno ne predlaga, da bi Ljubljana kot nekoč ves čas imela svojega mestnega vrtnarja z ekipo, kot je bil recimo pred stoletjem Čeh Vaclav Hejnic in kasneje med vojnama Anton Lap.

  2. Sicer je jasno, da je mesto blagoslovljeno s prehajanjem narave, gozda skoraj v samo mestno središče zlasti z zahoda prek Rožnika, Šišenskega hriba in Tivolija in z vzhoda prek Golovca in Gradu. Kaj bi bilo lahko bolje:

    1. Povezave ( kolesarske, peš poti) s krajinskim parkom ljubljansko Barje. Zaenkrat jih ni, kar je škoda, ker gre za veliko, izrazito zanimivo in v veliki meri neokrnjeno zeleno površino v samem predverju mesta. Poti, ki so jih nekoč naredili okoli mesta ob nekdanji žici iz časa okupacije so dragocenost in tu velja nekdanjemu režimu pohvala.

    2. Tivoli generalno zelo dobro izgleda po zaslugi 200 let dobrega urejanja parka. Pri bolj zahtevnih vrstah, npr. rododendroni, vrtnice, se kaže že omenjeno pomanjkanje zanesljive strokovne roke. Rozarij je nekoliko čudno imeti na način, da vrtnice 2 krat letno obrežeš, jih komaj kdaj opleješ in enkrat letno in to jeseni na debelo nasuješ z gnojem.

    3. Špica, kjer se Ljubljanica pred mestom- pred Prulami in grajskim gričem razdeli na reko in Gruberjev kanal, je sama po sebi ena najatraktivnejših točk v mestu. Nova ureditev lokacije je pa čudaška. Kot pravi bivši župan, hortikulturna ureditev nima ne repa ne glave. Kavarno se je dolgo čakalo. Samo to, kar zdaj stoji kot kavarna, je na ravni kovinskega zabojnika.

    4. Janković je pred leti z velikim pompom podiral zelenjavno-sadne vrtiče pri Žalah in napovedoval nov velik park. Ampak velik zelen prostor med Žalami in Šmartinsko bi danes komaj lahko imenovali park. To je predvsem velika dolgočasno zelena površina. Kjer je težko oceniti, ali je tam manj dreves in grmov ali manj prisotnih ljudi. Enega in drugega zelo malo. Tudi nobenih igrišč, parkovnih poti ( razen dveh diagonal), klopc za posedeti ipd. Zelo pusto. Deluje povsem nedokončano ali celo zanikrno zasnovano.

    5. Problem so tudi zgoščevanja mesta in vedno novi individualni in večji objekti na račun zelenih površin. Številne velikanske zapuščene gradbene jame s 50 metrskimi rjavečimi žerjavi ( npr. področje Tobačne, Tribune) so pa sploh velika sramota Ljubljane in njenega vodenja.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite