Jože Strgar: Kako je Ljubljani zavladala levica

45
1232

V drugi polovici leta 1994, pred zaključkom podaljšanega mandata, so me pogosto spraševali:« Ali res ne boste kandidirali?« Omenjeno  vprašanje nadvse pomembno in je do mene z vseh strani prihajalo kar pogosto. Dovolj zgodaj sem se odločil, da ob koncu svojega mandata ne bom več kandidiral. Tistih slabih pet let (1990-konec leta 1994) je bilo dovolj napornih in rekel sem si, da moram s svojim županovanjem vsaj začasno prenehati.

Sem pa iskal drugega primernega kandidata, ki bi kandidiral namesto mene. Najprej sem nagovoril dr. Boža Kralja, ki je bil prisoten pri vodenju mesta ves moj mandat in je dobro poznal probleme Ljubljane. Odklonil je. Potem sem nagovoril dr. Lojzeta Marinčka, ki je kot predsednik mestnega Demosa pri upravljanju mesta tudi lepo sodeloval. Nagovoril ali pomislil sem še na tega ali onega. Z iskanjem primernega kandidata sem končal pri dr. Jožetu Kušarju, takratnem prorektorju ljubljanske univerze. Bil je pripravljen kandidirati. Toda takratni predsednik mestnega odbora SKD, ki mu je načeloval mladi Boštjan Turk, J. Kušarja ni podprl. Še vedno mislim, da bi J. Kušar imel možnost za zmago. Celotno vodstvo Slovenskih krščanskih demokratov tako na državni kakor tudi na mestni ravni se ni zavedalo pomembnosti županskega mesta v prestolnici države. Tako nisem uspel.

Medtem se je nabralo kar nekaj drugih kandidatov, med njimi celo France Bučar in Dimitrij Rupel. Značilno za D. Rupla je bilo, da je kandidiral na listi revolucionarjev, a je hkrati bil kandidat bivšega Demosa. Vsekakor, imel je največ možnosti in je tudi zmagal. Zato pa so do mene od drugod prihajale želje in zahteve, da moram sam na vsak način naslednjič ponovno kandidirati. Prihajali so posamezniki – najprej vsi iz predsedstva Skupščine Mestne občine Ljubljane in članov njenega Izvršnega sveta. Podpredsednik Miklavž Kržan je bil najbolj vztrajen, podobno tudi gospa Lidija Drobnič, pa tudi Dimitrij Kovačič, medtem ko pravega uradnega vabila ali zahteve s strani stranke SKD ni bilo.

Enkrat je prišla kar skupina ljudi skupaj s Cirilom Rotarjem in Božom Kraljem na čelu, vsi iz drugih Demosovih strank in rekli so: »Samo pod enim pogojem se smete odpovedati kandidaturi za župana,« in sicer, »če boste kandidirali za predsednika države.« Izgovarjal sem se, da za kaj takega nisem sposoben. Pa so glede tega imeli pripravljeno mnenje. Rekli so: »Volitve za predsednika države bodo čez dve leti, časa za priprave imate dovolj!« Svoje stališče so zavzeto utemeljevali.

To novo ter nepričakovano stališče uglednih ljudi sem zaupal visokemu funkcionarju stranke SKD Izidorju Rejcu. To je bil čas, ko je bila SKD močna stranka. Hotel sem ga pravzaprav vprašati, kaj bi o tem rekla stranka. Poslušal in prikimaval je, kaj pa je v resnici mislil, nisem, mogel ugotoviti. Pričakoval sem njihovo mnenje. A odgovora ni bilo. Ali ni ničesar ukrenil ali je bilo kaj drugega, v moji stranki o čem takšnem očitno niso razmišljali. Vse pobude od drugod so preslišali, sami pa tudi niso imeli posluha ne za Ljubljano in tudi ne za državo, kaj šele za uspešnega župana, kar so zame vsi po vrsti zatrjevali, da sem.

V takšnem ozračju se je kot kandidat pojavil dr. Dimitrij Rupel, član nekdanje Demokratske stranke, ki je potem na volitvah tudi zmagal. Ker pa se je po treh letih odpovedal svojemu županstvu in odšel za veleposlanika v Združene države Amerike, je bilo župansko mesto spet izpraznjeno in spet so se pripravljale volitve. Najprej in za kratek čas, do izteka mandata, je županstvo prevzela Vika Potočnik Potem pa so bile na programu nove redne volitve. V času njenega kratkega nadomestnega županovanja se je ob meni odprla nova ofenziva, spet z željo in zahtevo, da vendar moram za ljubljanskega župana vsaj sedaj kandidirati. Celo na dom so prihajali različni spodbujevalci, npr. meni nepoznani gospodje s Kliničnega centra, in to kar dvakrat. Rekli so: »Ne morete dovoliti, da bi Ljubljani vladala Vika Potočnik. Kandidirajte, s Kliničnega centra boste dobili pet tisoč glasov.« Ljudje z vseh koncev Slovenije, celo s podeželja in iz najrazličnejših strank so mi ustno in pisno prigovarjali, naj kandidiram.

A zanimivo, od moje stranke SKD spet nič. Posamezniki so se sicer zavzeto oglašali, a nič uradnega. Še vedno ne razumem, od kod se je pri takratni SKD »ugnezdila« takšna brezbrižnost do usode Ljubljane. Dr. Jože Rant, član SKD in vnet zagovornik za ponovno kandidaturo, je skupaj z nekaj somišljeniki menil, da če se vodstvo stranke nič ne zmeni, naj kandidiram samostojno, brez nje, češ da mi je tudi v tem primeru odprta pot do ponovne izvolitve.

V takšnem splošnem in navdihujočem vzdušju sem počasi sprejemal misel, da bi vendarle kandidiral. S to mislijo sem se napotil na magistrat, da bi se o tem posvetoval z D. Kovačičem, ki je bil takrat v mestni skupščini, še vedno član SDS in nadvse aktiven mestni svetnik. K pogovoru je poklical še svojega strankarskega kolega, tudi mestnega svetnika Milana Zvera. D. Kovačič je bil mnenja, da je prav, ker sem se tako odločil, medtem ko je M. Zver takoj dodal, da se bodo o tem v stranki posvetovali, vprašali bodo predsednika Janeza Janšo in da me bodo, s preverjenim mnenjem, v kratkem obvestili.

Minili so tedni, morda mesec in zgodilo se ni nič, nobenega obvestila z njihove strani. Potem pa smo nekega dne brali javno vabilo za predvolilni zbor na Kongresnem trgu. Bil je vtis, kakor da zbor organizirata obe stranki – SDS in SKD, čeprav me o tem ni nihče uradno obvestil. Od mojih predlagateljev sem dobil namig, naj se za nastop in zborovanje na Kongresnem trgu temeljito pripravim. Čeprav rahlo negotov o tem, kaj vse se bo na zboru dogajalo, sem se le pripravil za nastop. Ob govorniškem odru so se drenjali člani SDS s predsednikom J. Janšo na čelu. S strani SKD nas je bilo manj in predsednika L. Peterleta ni bilo med nami. Bila pa je tam tajnica Hilda Tovšak, ki je bila ves čas nekako tiho in nerazpoložena. Mene sploh ni nagovorila. Pozneje se je izkazalo, da je bil med obema strankama neke vrste spor, kar smo zgolj slutili, a nič natančnega vedeli.

Tako smo čakali na začetek zborovanja in po pozdravnih besedah smo zaslišali napoved, da bo nastopil kandidat za ljubljanskega župana univerzitetni prof. Anton Jeglič. To je bilo nekaj čisto novega in nepričakovanega. O njem nismo do tedaj še nič slišali. Kdo in od kod je ta kandidat, smo se spraševali. Sam sem v tistem času poznal večino univerzitetnih profesorjev v Ljubljani, a o njem nisem še nikoli nič slišal. Planinskega vestnika nisem več prebiral – tam je bil, kakor sem pozneje slišal, sodelavec in med planinci znan. Nihče v bližini tudi ni vedel o njem kaj povedati. Rekel bi, da je bil za večino ljudi neznana osebnost. Kandidat je nastopil, njegov govor je bil nekako bledičen, brez »županskega zagona«, in dobil je rahel odmev.

Kako je v  Ljubljani zavladala Vika Potočnik. In potem naprej vse do danes same zmage levih strank vse do Zorana Jankoviča.

Po njegovem govoru smo se kaj hitro razšli, sam pa sem lahko le razmišljal, kaj se je pravzaprav. zgodilo. Kdo je vsemu temu botroval? Po volitvah, ki so kmalu po tem dogodku sledile, je v Ljubljani zavladala Vika Potočnik. In potem naprej vse do danes, same zmage levih strank vse do Zorana Jankoviča. Tako imamo sedaj v Ljubljani Stožice, pravo nadlego, s katero bomo imeli še in še težave, nimamo pa na primer urejenega mestnega in primestnega prometa. Niti ustrezne avtobusne postaje nimamo, kar je čista posebnost daleč naokoli. To je prava in močno negativna podoba Ljubljane. Podobno državi se je tudi Ljubljana močno zadolžila, kar je za njen razvoj in nujne ukrepe nadvse škodljivo, a Z. Jankovič z lahkoto še naprej zmaguje.

Po odmevih in nadaljnjih dogodkih sodeč sta Zbor na Kongresnem trgu pripravljali obe stranki, SDS in SKD. Ali so se dogovarjali tudi o programu in kandidatih za županske volitve, tega nisem izvedel, pravzaprav se za te reči pozneje nisem več zanimal. Razvijal in ohranjal sem zgolj lastne misli in se le redko pogovarjal z ljudmi, ki so me nagovarjali za kandidaturo.

Nekaj podobnega se mi je v življenju že enkrat zgodilo, ko sem v starem socializmu sredi 70. let prejšnjega stoletja kandidiral za urednika strokovne revije Moj mali svet. Tudi takrat so me za kandidaturo nagovorili ljudje iz strokovnih krogov, celo takšni z utrjenim političnim ozadjem. Bil sem med kandidati edini, ki sem izpolnjeval razpisane in strokovne pogoje, a sem bil zavrnjen. Partijski komite je tako odločil, češ da pišem v cerkvene časopise in da prav zato ne morem urednikovati javni reviji. Tudi takrat se nihče izmed predlagateljev ni javno vprašal ali se ni upal vprašati, zakaj so me zavrnili. Torej, dokaz za nenavadno podobnost. Strah pred odkritim javnim delovanjem in odkritim mišljenjem, ki ga je k nam prinesel in uveljavil komunizem, se je obdržal v različnih oblikah in ob različnih namenih še naprej, celo v današnji čas, ko ga ne bi smelo več biti. —

Po teh dogodkih se mi je odprla možnost, da sem se spet posvetil svojemu strokovnemu delu in pisanju spominov, ki so pozneje izhajali v Družini in v letu 1999 izšli v knjigi. A vprašanje, zakaj se SDS ni odzvala na dogovor, kakor je zgoraj omenjen in predlagala za županskega kandidata prof. Antona Jegliča, mi je ostalo nerešeno. Ali so mislili, da bo zmagal? Morda, a to bi bilo dokaj preprosto, ali bolje, nerealno politično pričakovanje. Moralo je biti še kaj drugega in tisto drugo me ob »polomiji« z zadnjimi ljubljanskimi župani še vedno vznemirja. Takrat se je začela tragedija z upravljanjem Ljubljane. Kdo in zakaj je predlagal ali morda izsilil kandidaturo razmeroma neznanega kandidata? Ali je šlo zgolj za to, da Jože Strgar, človek, ki se izreka za katoličana, v Ljubljani ne sme vladati? Ostaja upanje, da bo prodorna misel za oživljanje Ljubljane, ki še živi, morda našla odgovor za tolikšno takratno polomijo in da bo prestolnica ob svojem času spet zaživela, dobila dostojno mestno upravo in župana po njeni meri.

45 KOMENTARJI

    • Spoštovana Amelija, na tako pomembna vprašanja ne more in ne sme odgovarjati nihče drug, kot vodstvo stranke. Če je bil g. Erzen v vodstvu in če je dobronameren, potem tudi on.
      Ni verjetno, da bi g. Strgar še danes čakal na odgovore. Nanje čakajo le tisti, ki s škripajočimi zobmi opazujejo javne napade pripadnikov pomladnih strank, s katerimi “uspešno” izničujejo svojo priljubljenost in volilne izide.

  1. Gospod Strgar, ali res mislite, da bi po razpadu Demosa lahko zmagali v Ljubljani? Če res mislite, ste močno naivni in tudi nevedni.

    Vas je na župansko mesto pripeljal Demos. Ta je izpeljal dve bistveni spremembi: osamosvojitev od dotedanje Jugoslavije in prehod iz totalitarizma v demokracijo. Za ti dve spremembi je bila večina slovenskih državljanov. V vzdušju vsesplošnega spreminjanja je tedaj prišlo do sprememb tudi v Ljubljani. Toda z razpadom Demosa so oblast spet prevzele stare sile. Že v času Demosa je bila najmočnejša posamična stranka naslednica ZKS.

    Ljubljana je bila vedno levo usmerjena. Ne toliko zaradi avtohtonih Ljubljančanov kot zaradi priseljencev, ki so v mesto prihajali po partijski liniji in iz drugih nekdanjih republik skupne države. Tudi v Demosu so bile nekatere stranke, ki so bile bolj levo usmerjene kot desno. Po razpadu Demosa je bilo konec dominacije strank, ki ne izhajajo iz bivšega režima. Tudi če bi vi konkurirali, ne bi zmagali. Ne glede na to, da bi bil boljši kandidat od konkurence. Od tedaj naprej zmagujejo “naši”. Sposobnost in moralne kvalitete pri tem ne igrajo nobene vloge.

  2. Spoštovani g. Strgar, Vaš članek vsebuje vprašanja, ne pa odgovorov, čeprav so odgovori nadvse pomembni: Kaj se je dogajalo v vrhu SKD? Kako to, da niste imeli jasnega vpogleda v načrtovanje stranke oziroma, kako je potekalo usklajevanje med Vami kot županom prestolnice in vodstvom SKD? Kdo je zatajil? Kdo je kadroval, in ali so kadrovali slabo? Kakšne ukrepe je stranka izvajala v primerih političnih napak?
    Gre za notranje probleme stranke, ki jih je (tako kot v NSi) potrebno odkrivati in reševati izključno interno. Šele ko so ti odkriti in rešeni, se o njih spregovori v javnosti. Nič prej.
    Tako se snuje prihodnost. Neodgovorjena vprašanja pa (že vnaprej) izničujejo uspehe naslednjih volitev.

  3. Srgar leta 1990 ni postal župan na neposrednih volitvah,ampak je bil izvoljen z glasovi DEMOS-a v mestni skupščini.Jeglič je leta 1998 dobil 45% proti Viki Potočnik,kar je bil zelo dober rezultat.Od takrat gre z “desnico” v LJ samo navzdol

  4. Dober začetek prispevka, bravo. Veste, nihče ni brez napak. Gre pa za precej pozno, čeprav nikoli prepozno, po dolgih tridesetih letih (deloma) začeto pot v samorefleksijo. V začetku prispevka namreč zasveti signal o sicer navzven očitni, interno pa samo-zatajevani permanentni istovetnostni krizi akterjev projekta SKD, sedaj NSi.

    Pozen, a nikoli prepozen, korak na (morebiti) začeto pot v samorefleksijo je letos omogočila nepričakovano ugodna gesta gospe predsednice, ‘mame od nekakšnega slovenskega Sebastiana Kurza’, kot se to med vodstvom rado reče. Vendar niti letošnja gesta gospe Novak, niti “izparitev” dr. Pogorelca – niti ugoden začetek tega prispevka, ne bodo zadostovali. Pot v samorefleksijo je daljša in gre navkreber.

    Ne bodo zadostovali, stranka je namreč po letošnjem ugodnem začetku, v razpletu obtičala z neugodno sposobnim, povsem nesamokritičnim in anemičnim predsedstvom, izvršilnim odborstvom oziroma evropskim poslanstvom. To ne bo zadostovalo. Prava pot iz navzven očitne, interno pa samozamegljevane globoke in dolgoročne krize akterjev SKD, sedaj Nsi, je daljša in gre navkreber.

    V kolikor se boste kdaj odločili iskreno nadaljevati pa tole: Sledite oslepljujoči karizmi, med zadevnim vodstvom vzvišeno ignorirane, vsem dobro poznane gospe iz ljubljanskih lokalnih volitev.

  5. Da še dodam nekaj stavkov. V Ljubljani je levica zavladala tako, kot je zavladala v Sloveniji – razni konvertiti so razbili Demos, ki že tako ali tako ni imel kakšne močne stranke (najboljša na volitvah 90′ je osvojila šele 3. mesto, za komunisti in socialistično mladino), nato pa so te manjše stranke rovarile ena proti drugi, namesto da bi preprečile komunistično vrnitev na skoraj vse vzvode oblasti.
    G. Strgar je lepo opisal, kako je to potekalo na primeru Ljubljane – ob popolni ignoranci SKD in SDS, ki z nekaterimi Demosovci sploh nista več komunicirali, pa niti ena z drugo ne. Desnica v Sloveniji (razen v nekaj manjših vaseh) ne bo nikoli več prišla na oblast, dokler se ponovno ne združi po vzoru Demosa. Za kaj takšnega pa se morajo prvo odstraniti tisti, ki so Demos uničili – Peterle, Janša, Podobnik in še mnogi drugi skupaj s tedanjimi in sedanjimi sodelavci. Podobnik je pomagal uničiti Demos, potopil je tudi SLS, zdaj pa se je ponovno vrnil na svoj položaj. Janša je uspel med 2004 in 2014 izgubiti skoraj 100.000 volilcev, pa še vedno vodi stranko po načelu Saddam Hussein demokracije (zmagovanje internih volitev z 99 ali 100 % glasov).
    V NSi-ju sta Kučanova podpornika Tonin in Novakova, v raznih Združenih desnicah, Zedinjenih Slovenijah in Strankah slovenskega naroda pa ždijo kriminalci, čudaki in raznorazni drugi posebneži, ki se sploh ne znajo pravilno prijaviti h kandidaturi (mrtev kandidat, kvote) in skupaj ne dobijo niti odstotka glasov. Jelinčič je prav tako na pol kriminalec in velik ljubitelj OF. Kdaj bodo člani strank ter volilno telo nasploh počistili z nabrano nesnago in postavili temelje za nov Demos, ki bo dejansko sposoben priti na oblast, nato pa tudi dobro vladati?
    Morda pa je vendarle treba slediti zgledu iz Ribnice, kjer se je lokalna pomlad sesipala – zdaj je seveda vprašanje, če se bodo znali odzvati, ali pa bodo trobili še naprej ene in iste izgovore ter si želeli zamenjave volilnega telesa, o kateri še posebej v SDS kar naprej govorijo.

  6. Gospod Strgar, dobri župan Ljubljane, je napisal članek za v zgodovinski arhiv, ko Slovenci ne bomo več narod in ne imeli države. Tu je zapisano jedro začetkov propada: zavist med vernimi desničarji.

    Nimamo kaj, kot priznati, da ima levica vsaj eno lastnost, ki je desnica že od časa apostolov nima: skupaj stopiti, ko je vojna, držati skupaj, med seboj pa se “usekati” šele, ko je mir. Ko je vse na varnem.

    Začetek je bil dober, a sledi nenehno popuščanje in država drsi v trajno brezbožnost, levičarstvo in moralni razkroj. Mladi to slutijo, zato bežijo. In se ne plodijo.

    Še eno lastnost desnice je zaznati: gospod Strgar je ušel, ko mu je najbolj dobro šlo. Kot da bi svetovni prvak po eni sezoni odšel v tretjo “travniško” ligo, da si spočije. To dela hudič iz ljudi, ki nimajo jeklene volje do tega, česar so se lotili. Levičarji pa to voljo imajo, ker po smrti ni več življenja zanje. In imamo Petra Prevca – mladega Strgarja, in na splošno smo Slovenci te sorte. Zato vladajo Jankovići, Arsenovići, Popovići, večina sindikalnih šefov so te krvi, in Dončić z Dragovićem ter Zahovićem tudi.

    Desnica ni za na resne volitve, razen lokalne. Rezultati to potrjujejo.

    • Desnica predvsem ni sposobna slediti volilnemu telesu in ustrezno reagirati. Zabijajo se z glavo skozi zid, nato pa tarnajo, kako neumni da so volilci in si želijo, da bi te volivce lahko zamenjali. Popolnoma zgrešen in samouničevalen način delovanja. Mislijo, da bodo z isto retoriko, ki prinese zmago v vasicah z nekaj sto prebivalci, lahko osvajali mestne občine. Ne skušajo pa se zavedati, da mnogih desničarjev v mestih pač več ne zanimajo splav, homoseksualnost, zakonske zveze, “ženske za štedilnik” miselnost in podobno. Želijo si zgolj nižjih davkov, ugodnega poslovnega okolja in svoje zasebnosti, v katero se ne vtika država vsakih nekaj minut.

      • Razvit clovek je po ofdsd Boga dani vesti dolzan delati, kar je dobro in prav, ne tisto, kar prinasa vsecnost in popularnost.

        Desnica je poklicana zagovarjati tiste tradicionalne vrednote, ki so to civilizacijo dvignile in naredile uspesno in veliko. Kar ne pomeni plavati s tokom in pustiti, da ljudje tonejo v cedalje vec konzumizma, hedonizma in dekadennce.

        Nasprotno torej, prepricati ljudi, da je treba izbrati dobro in posteno pot, ne pot najmanjsega odpora in oportunizma. Desnica, kakrsno ti predlagas, pa ni vredna nic. Manj kot nic. Bolje, da je ni.

        In prosim, ne spet te mantre o vasi i o mestu. Mescan sem generacije nazaj. In se pozvizgam na butle, ki mislijo, da jih recimo marihuana in kokain ali rap in tehno “glasba” delajo za nekaj boljsega.

        • Dobro, ampak zakaj potem hkrati s tem jamramo nad vedno novimi porazi desnice? Če si za to, da ne pride do prilagoditve volilnemu telesu, pol bomo pač romali na smetišče zgodovine. Ampak ne na eni strani jamrat o non-stop porazih, na drugi strani pa ognjevito braniti pred kakršnokoli spremembo.

          • Prilagoditev volilnemu telesu bi bilo tako in tako konec oz. podobno smetisču, kot praviš.
            Kot bi pastir obupal nad svojo pobezlano čredo in bi se ji raje prilagodil.
            Da bi jo pustil tako kot je.
            Z razlogom, ker je to lažje.

          • Mislim, da je glavna naloga demokratične strani – v Sloveniji prave desnice ni – braniti evropsko in slovensko identiteto, pa rezultati volitev gor ali dol. Država ima takšno oblast, kot si jo zasluži. Če slovenski “folk” pač ne bo skapiral, kam vse to vodi – v družbeno anomijo – potem mu res ni pomoči. Mislim pa, da počasi le kapira.

      • Težko se naleti na lepši primer blebetanja, kje blebetač za napad na desnico, uporabi isti argument, vendar enkrat obrnjen za 180 stopinj. Vmes pa je samo časovni presledek enega meseca in pol.

        L. Erzen 20. novembra 2018 at 10:27
        Desnica predvsem ni sposobna slediti volilnemu telesu in ustrezno reagirati. … Ne skušajo pa se zavedati, da mnogih desničarjev v mestih pač več ne zanimajo splav, homoseksualnost, zakonske zveze, “ženske za štedilnik” miselnost in podobno. Želijo si zgolj nižjih davkov, ugodnega poslovnega okolja…”

        L. Erzen 9. oktobra 2018 at 11:01
        In kako bo uboren slovenski človek, kjer dve tretjini ljudi zaslužita plačo nižjo od povprečne, preštevilni pa so zgolj na minimalcu, podprl programe, ki kličejo še k njihovemu dodatnemu obubožanju? Kako vodstvi NSi in SDS pričakujeta glasove večjega števila preprostih ljudi, ko pa govorita zgolj o znižanju davkov za tiste, ki že tako imajo veliko, o odpravi javnega pokojninskega, zdravstvenega in izobraževalnega sistema? …”

  7. Brez močnega medijskega, civilno družbenega in siceršnjega ozadja ne more biti pomemben politični dejavnik nobena šibka stranka. To ozadje ima zagotovljena kontinuiteta. Zato zmagujejo tudi njihove šibke stranke in stranke enodnevnice.

    Če ni teh ozadij, so potrebne močne stranke. Na pomladni strani imamo žal samo eno tako stranko. Ta je zato tudi relativno uspešna. Relativno, ker tekmuje v sovražnem okolju, ki se boji sprememb. Za resne spremembe na bolje sta potrebni še vsaj dve močni stranki. Šibko stranko v močno pa zgradijo člani stranke, zlasti pa njeno vodstvo. Vprašanje je, ali sta vodstvi NSi in SLS tega zmožni. Doslej tega ni bilo opaziti. Brez še dveh močnih strank, bo vse ostalo tako, kot je.

  8. Prav je, da se oglašajo npr. g. Erzeni, AlenkeN in vsi drugi, ki obvladajo kritiko. Čeprav najbrž ničesar ne ustvarjajo (ali pač?), vsaj učinkovito pomagajo, da se NSi zave, da brez refleksije ne bo dosegla (in končno tudi prispevala) prepotrebnih 20% glasov.

    • Napori v to smer so bili enormni, šli so vse do g. Peterleta in trmoglavega mladiča Tonina. Zaman – tudi Bog ne vsiljuje svoje volje brihtnežem s silo.

      Podobno je z umikom g. Janše kak korak nazaj in prepustitev kreativnosti ter karizme nekaj preverjenim mlajšim.

      Kaj šele SLS s svojo neumno zaletavostjo (Podobniki), potem Šrotom in Zidanškom: kako jim leve klobase dišijo!

      Mladi pa bežijo in se ne plodijo. Tako je z vsemi bitji, ko so v stresu. Na Poljskem pa tega sindroma ni, in tudi Madžari so s pametno politiko, tudi družinsko, ustavili negativne trende neporok, neplodnosti in odhajanja. A te stvari naše desnice in Cerkve ne zanimajo v tolikšni meri, da ne bi delovali drug proti drugemu, kadar je to le mogoče. Celo ko zmagajo, nimajo moči vztrajati, ampak zlahka položaje prepuščajo levici, kateri pa so stvari še kako mar. To velja za SKD, SDS, NSi, SLS in Cerkev, ki je moralno jalova kar se obstoja naroda tiče. Levico na oblasti pravzaprav že 70 let držijo verniki.

    • Ga. Veronika kako morete dati v isti koš L. Erzena, AlenkaN in druge, ki obvladajo “manipulacijo”.
      Sprejemam mnenje AlenkaN, da je slovenska “desnica” komandirana iz ozadja v večini.
      Prava konservativna stranka, kar je značilnost desnice bi morala ravnati po priporočilu dr. A. Trstenjaka:” Vkup držimo, za človeka gre”. Dokler ne bo tako bo konzervativa deležna raznih manipulacij.

      • Če bi kdorkoli na desnici to upošteval (danes ali pa 26 let nazaj), potem ne bi imeli strank, ki se prepirajo za drobtine, ampak eno “vkup držečo” stranko, ki ne bi bila zgolj zasilna koalicija po zgledu Demosa, temveč resna in enotna stranka. Ampak koraki do kakršnekoli desne/pomladne/krščanske unije so pri nas, če sodimo po trenutni praksi in obstoječih okoliščinah, skoraj nemogoči.

  9. Nekaj krivde, da nikoli vec ni kandidiral na mesto zupana ali recimo poslanca parlamenta je pa seveda na Jozetu Strgarju samem. Ali na Bozu Kralju, ki bil tudi primeren kandidat. Sama bi se zato odlocila in bi jima stranka verjetno sledila. Morda ne bi zmagal ne Strgar, ne Kralj. Bi pa SKD oz. Demos z neko agilnostjo in ambicijo v prestolnici pustila v boljsi opozicijski kondiciji, kot je zadnjih 20let. Zelo nemocen v primerjavi z zgodnjimi 90. leti, ko je vodil Ljubljano ( kar mnogi, tudi na desni, pozabljajo).

  10. Končno ste mnogi na tem portalu zapisali in upali na glas povedati kako slabo in nekonkurenčno je stanje na desnici od 1991 do danes V SKD, SKD NSi in SDS. In končno upate povedati, da je potrebno precej drugače in da so za stanje vedno najbolj odgovorni managerji strank.Odlično spoznanje!

    • Nekateri pa smo že obupali to govoriti …

      Rešitev je seveda na dlani in je podobna tejle zgodbi:

      Ko je beseda o tem prispela do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, odložil svoj plašč, se ogrnil z raševnikom in sédel na pepel. Dal je razglasiti po Ninivah in rekel, na ukaz kralja in njegovih velikašev je rekel: »Ljudje in živina, govedo in drobnica naj ničesar ne okusijo, naj se ne pasejo in naj ne pijejo vode! Ljudje in živina naj se ogrnejo z raševino in naj z vso močjo kličejo k Bogu, vsakdo naj se obrne od svoje slabe poti in od nasilja, ki je v njegovih rokah! Kdo ve, morda se Bog obrne in kesa, se obrne od svoje srdite jeze, da ne poginemo.«
      Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil.
      (Jon 3, 6-10)

      Pa je v demokraciji to sploh možno?

  11. Toda, g. Strgar, pišete kot da ste se sami vdali. In enako tudi stranka. Kako potem? Navzdol, kam pa. In tudi sedaj. Jankovičeve Stožice in propad projekta železniške in avtobusne postaje bi bil dovolj, da odnese kateregakoli župana. Toda ne, gospodje ponujajo digitalno Ljubljano. Pa so volilci rekli, hvala. Pa menda ja ne bomo menjali volilnega telesa?!

  12. Če še komu ni jasno, zakaj SDS nikoli več ne bo zmagala in kako kot voditeljica pomladnikov le te obsoja na marginalnost.

    “http://nova24tv.si/slovenija/politika/vse-vec-sumov-da-je-bila-jankoviceva-zmaga-v-prvem-krogu-pogojena-z-mnozicnimi-prijavami-stalnega-bivalisca-v-ljubljani-kar-je-sprozilo-nedavno-stavko-na-ue-ljubljana-podobna-manipulacija-napovedan/”

    “Na enem naslovu prijavljenih tudi več tisoč oseb”
    “Vse več sumov, da je bila Jankovićeva zmaga v prvem krogu pogojena z množičnimi prijavami stalnega bivališča v Ljubljani, kar je sprožilo nedavno stavko na UE Ljubljana! Podobna manipulacija napovedana tudi za Maribor!”

    V glavi se jim dogajajo še bolj nore stvari kot stričku Visarjonoviču.

    • Prispevek, kamor v linku vežete, je objavil portal Demokracija.

      V prispevku se med drugim navaja, da so na svoje vprašanje pridobili odgovor iz Državne volilne komisije, ki ga citirajo takole: »Pravico voliti člana občinskega sveta (ne pa biti voljeni) tudi polnoletni tujci, ki imajo stalno prebivališče v RS. Pri volitvah županov je krog volivcev, ki imajo pasivno volilno pravico ožji od kroga volivcev, ki imajo to pravico pri volitvah v občinski svet. Pravico voliti župana imajo namreč samo slovenski državljani,« so nam pojasnili na DVK.« V kolikor je zadnji stavek gornjega odgovora DVK v prispevku glede pravice voliti župana pristno citiran, je neutemeljen, kajti pravico voliti župana ima vsak volivec, ki ima volilno pravico pri volitvah v občinski svet (I. odstavek 103. člena ZLV). Opomba: je pa v citatu nelogičnost, saj se v 2. povedi omenja »pasivno« volilno pravico (pravica biti izvoljen), kar govori o poziciji volilne pravice kandidata, ne pa volivca.

      V prispevku se med drugim navaja včerajšnje poslansko vprašanje mag. Karmen Furman postavljeno ministru za notranje zadeve: »Kako na upravnih enotah spremljajo zlorabo instituta prijave prebivališča? Obstajajo primeri, da je na enem naslovu trgovine prijavljenih več 100 oseb, ali pa ima v proizvodni hali nekega podjetnika prebivališče prijavljeno več 1000 oseb.« Naveden primer lahko kaže na zaznan sum položaja, v katerem mora upravna enota uvesti postopek preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča, kajti, nepremičnina, na katero posameznik prijavlja stalno prebivališče, ni stanovanjski objekt oziroma v drugih primerih, ko dvomi, da posameznik na naslovu, ki ga prijavlja, stalno prebiva (5. in 6. točka 2. odstavka 22. ZPPreb-1).

      Navrženi očitek katerimkoli imetnikom pritožbene pravice v postopku izvedbe lokalnih volitev z dne 18. 11. 2018, ki proučujejo prejeta obvestila o zaznanem sumu takšnih nepravilnosti pri glasovanju, ki so ali bi lahko bistveno vplivale na izid volitev, pa je popolnoma neutemeljen.

  13. Ne strinjam se z večinskimi komentarji, da tkim. desnica vztrajno in povsod izgublja. Podrobna analiza zadnjih volitev celo pokaže, da desnica po številu občinskih svetnikov in županov celo rahlo pridobiva. Pustimo ob strani dejstvo, da se nestrankarske liste res močno množijo, toda ne držijo komentarji levičarjev, da se za njimi skrivajo pretežno levi kandidati. Nasprotno, levičarjem se ob navezi s centri moči, ki kot rezidium nekdanjega totalitarnega sistema še vedno obvladujejo slovenski (para)demokratični prostor, preprosto ni treba skrivati. Ljudska govorica je dobro opisuje: oni so pri koritu, imajo zveze in poznanstva, zato znajo “zrihtati” – nekaj sicer za sebe, nekaj pa ostane tudi za vse. To je logika slovenskega volilca.

    Bolj kot golo statistiko, ki kdaj kaj pove ali pa tudi ne, je treba upoštevati sociološki fenomen oziroma ozadja volilnega dogajanja. Dejstvo je, da bolj kot Slovenija zgublja svojo dušo, nekoč prepoznavno po delavnosti, redoljubnosti, načelnosti, privrženosti tradicionalnim vrednotam, vedno bolj se s pragmatičnostjo, relativizacijo vrednot, nihilizmom in končno tudi s hedonizmom uveljavlja ta utilitaristična “daj-dam” logika. Tkim. desni kandidati so spričo tega že v startu v inferiornem položaju oziroma se morajo za eventualni uspeh potruditi mnogo bolj kot ostali. V tradicionalnih, podeželskih okoljih tradicija še nekaj velja, zato so tam tkim. desničarji razmeroma bolj uspešni.

    Precej drugače pa je v večjih mestnih središčih. Tam so bolj v ospredju družbeni podsistemi (javni sektor, pravosodje, mediji, bančništvo, sedeži državnih podjetij itd.), ki so večinoma v levičarskih rokah – kot posledica neizpeljane oz. ponesrečene tranzicije. Predstavniki teh sil v vlogi kandidatov se sicer pogosto poslužujejo mimikrije z raznimi imeni, da bi prikrili svojo levičarsko provinienco in pridobili volilce s tkim. desne strani, vendar je tega vseeno manj kot pri volitvah na državni ravni. Vladajoča koalicija kljub vsem številnim poskusom prikrivanja, tudi z imeni, pač ne more prikriti svoje levičarske usmeritve. So pa na ravni mestnih občin kandidati, podobno kot na državni, zlasti medijski produkt, in tu je spet vladajoča nomenklatura v veliki prednosti. Tako neuravnovešenega medijskega prostora – če pustimo ob strani zabavno-razvedrilne vsebine, pa še tam se da marsikaj političnega vtihotapiti – kot ga poznamo v Sloveniji, v Evropi skorajda ni nikjer.
    Je pa ob dejstvu, da polovica volilcev abstinira, merjenje moči med obema poloma manj primerno, saj ne vemo, kakšno bi bilo to razmerje pri npr. kolikor toliko normalni 80-odstotni udeležbi. O pogledih abstinentov ne vemo tako rekoč nič. Sicer pa vsaka raven, tako državna kot lokalna, ima pač tako oblast, kakršno si zasluži.

  14. Samo opozorilo na neznanje g. Eržena, ki pravi: …Ne skušajo pa se zavedati, da mnogih desničarjev v mestih pač več ne zanimajo splav, homoseksualnost, zakonske zveze, ….

    Te zadeve meščani obravnavajo z vso vnemo in iznajdljivostjo. Molitve pred porodnišnicami, konkretna pomoč nosečnicam, da ne bi splavile, namesto parad ponosa – parade družin…. to vse so živi pojavi, ki se širijo po evropskih mestih. V tem naprednem dogajanju je prihodnost Slovenije in Evrope, in ne v podpori zastarelih in neperspektivnih idej.

  15. G. Strgar vaš članek je koristen. Žal bodo “navedeni” zopet gotovo kar tiho. Ostalo bo brez odmeva oz. brez javne diskusije, ki bi dala pojasnila oz. zaključke, da se taka zmeda ne bi ponovila. To bi bilo normalno za razvoj demokratične kulture, za krepitev odgovornosti. Žal se to ne dogaja na desnici. Podobno zgodbo sem kot pionir ribniške pomladi sam doživljal v Ribnici.
    V zaključku sprašujete:”Kdo in zakaj je predlagal ali morda izsilil kandidaturo razmeroma neznanega kandidata? Ali je šlo zgolj za to, da Jože Strgar, človek, ki se izreka za katoličana, v Ljubljani ne sme vladati?”
    Iz članka pa je jasno, da so v tej igri slepih in gluhih miši večinoma sodelovali ravno tisti, ki se izrekajo za katoličane. Žal!

Prijava

Za komentiranje se prijavite