Predstavljam si, da je predsednik države Slovenije, gospod Borut Pahor, glede potrditve kandidata za sestavljavca vlade v veliki zadregi. Navade in predpise, ki jih za te namene imamo in se jih predsednik drži, ne delujejo najbolje. Težava se je začela že z njegovim predlogom, da mandat za sestavo vlade najprej ponudi Janezu Janši, ki je s svojo stranko SDS na volitvah dobil največ glasov in mu je to po nekem nenapisanem pravilu tudi pripadalo. A kaj ko Janez Janša, kljub odličnemu volilnemu prvenstvu, vlade ni mogel sestaviti.
Na odru je ostal skoraj sam – kar je ves čas sejal, to sedaj žanje. Druge stranke na »desni« je ves čas odrival, najsrditeje krščanske demokrate, (ki se danes imenujejo Nova Slovenija, NSI- krščanski demokrati). Ko bi rabil podporo in sodelovanje, ostaja osamljen in s tem omogoča živahno pripravljanje nove vlade »levim« – torej strankam in ljudem, med njimi izstopa Marjan Šarec, ki so popolnoma novi na področju državniške politike. Sem sodijo tudi propadajoče stare stranke, ki so izšle, ali se še vedno navdihujejo s post komunistično naravnanostjo, s katerimi se Šarec dogovarja. Celotna Šarčeva »kompozicija« nima ničesar, s čimer bi naznanila, kako in s čim bi vodila državo. Bivši župan Kamnika, danes poslanec DZ Marjan Šarec pa ima še lastnost, da celo v malem kaniškem občinskem svetu enkrat nekaj podpira, drugič je o isti stvari proti. Najbolj izstopajoč primer je gotovo poimenovanje kamniške knjižnice po pesniku Francetu Balantiču, kar je Šarec najprej podprl, potem pa se je premislil …
Mahedravost na državni ravni ni perspektivna. Morda bo prvi kandidat Janez Janša končno le našel ustrezno rešitev za oblikovanje vlade, a sodelovanje z drugimi bo moral temeljito premisliti. Ali pa se bo dogodilo kaj tretjega?
Današnje politično stanje je za mlado državo Slovenijo naravnost sramotno. Vlado bi smeli sestavljati zreli in strokovno usposobljeni ljudje. Človek, ki je po svojem poklicu, po strokovni kvalifikaciji daleč od državniške politike in njenih dejavnosti in je brez slehernih praktičnih izkušenj na tem področju, sploh ne bi smel dobiti možnosti za visoke državniške funkcije. Seveda rezultati volitev kažejo drugače, saj je bil Šarec izvoljen in volitve so bile svobodne. Omogočajo mu kandidaturo za predsednika vlade.
Ob mnogih posebnih težavah, ki tarejo našo mlado državo, imamo še to protislovno godljo – svojevrstno volilno zakonodajo –, o čemer je pisala Tamara Griesser Pečar. In temu primerni so tudi rezultati volitev. Kaj torej predsednik Pahor lahko stori? Ali naj oblikovanje slovenske vlade prepusti nekvalificiranemu človeku, ki v nobenem primeru ne more kakovostno opravljati pomembne državniške naloge in je povsem brez povezav med evropsko politično smetano.
Državljani, to je volivci, moramo ob tej zagati poudarjeno razmisliti o naši lastni politični zrelosti. Vprašati se moramo, ali smemo za velike državljanske dolžnosti voliti kogar koli!? Ali se zavedamo osnovnega pravila, da je za vsako stvar potrebna določena kvalifikacija. Da je politika, zlasti še na državni ravni, nadvse zahtevna dejavnost. Opravlja jo lahko le politik, ki je najprej ustrezno kvalificiran, je tudi odgovoren in domovinsko zrel človek. Na začetku, ko smo državo šele ustanavljali je zadostovala splošna usposobljenost in visoka državljanska zavest. Danes je to premalo – politika je visoko strokovno in zahtevno delo, za katerega se je treba skrbno ter kar nekaj časa pripravljati. Vsaka resna stranka skrbi za kvalificirane sodelavce, šele z njimi lahko javno nastopa.
Če bo lista Marjana Šarca sestavljala vlado in celotno državno upravo, se nam ne obeta nič dobrega. Kje je njen utrjen program? Kakor lahko beremo v poročilih, ga sproti pripravljajo in popravljajo. Kje in kdo so usposobljeni funkcionarji? Ne o enem, ne o drugem nismo še nič slišali ali videli. Mlada država Slovenija, kam ploveš?
Ko tako razmišljam o naši strankarski politiki in državljanski zavesti posameznikov in strank kot celote, ponovno ugotavljam, da imamo v Sloveniji vendar eno izmed strank, ki je organizacijsko urejena, zakoreninjena v narodu in v širšem evropskem prostoru. Ima izdelan in široko podprt program, preizkušen doma in na tujem. Ima številne izkušene politike, ki se zavedajo. kaj je za slovenski narod dobro in potrebno. To je krščanska demokracija, kakor koli se sedaj uradno imenuje. Ne rečem, da je brez napak, le kdo jih nima? Je pa zanesljivo slovenska, državotvorna in korektna do drugih strank.
Če ima kdo za ponudit kaj dobrega ter izvedljivega, sodeluje. Kot odmev na napade je krščanska demokracija je tu in tam ostra (glej Ljudmila Novak), a velikokrat preblaga, kakor v času Andreja Bajuka, ki je raje potrpel, kakor da bi odgovarjal. Naš nekdanji politik, Marko Štrovs, je javno zapisal, da nas Janševa stranka reže, kakor mesar reže salamo. To se je ponavljalo od DEMOSA naprej. Napoti smo ves čas bili zlasti starim boljševikom in njihovim potomcem. Tako je na primer očitek Novakovi, da drži z njimi, pogosto serviran s strani Janševih vernikov, ne samo krivičen ampak tudi neumen.
Težave in zadrege so sicer velike, a kanček perspektivnega vendar imamo.
