Jože Plut: »Ne bi delal panike«

3
655
Višji vojaški uslužbenec XV. razreda msgr. dr. Jože Plut je šestnajst let vodil Vojaški vikariat. Dolžnost je predal 21. julija 2015. Foto: BoBo
Višji vojaški uslužbenec XV. razreda msgr. dr. Jože Plut je šestnajst let vodil Vojaški vikariat. Dolžnost je predal 21. julija 2015. Foto: BoBo

P)oseben pogled na razmere v Slovenski vojski

Dr. Jože Plut je bil v obdobju 2000–2015 vojaški vikar in je tako od blizu spremljal posledice ostrih varčevalnih ukrepov, ki so zaznamovali Slovensko vojsko v času od finančne krize do danes. Slovenska vojska se je tudi zaradi tega znašla v položaju, ko ne zmore dosegati standardov pripravljenosti za bojno delovanje, kot jih postavlja članstvo v zvezi Nato, kar se je izkazalo pri nedavnem ocenjevanju bataljonske enote na vojaškem vadbišču Poček. Zaradi te zgodbe se je Slovenska vojska znašla v polemičnem središču medijskih in političnih razprav, nanjo pa je želel tednik Družina v rubriki kristjani v javnosti letošnje 10. številke v pogovoru z dr. Plutom pogledati z nekoliko drugačnega zornega kota.

Morda je prav, da najprej odgovoriva na neko načelno vprašanje: Ali je v interesu katoliškega občestva, Cerkve operativno sposobna in v mednarodno zavezništvo, kot je Nato, dobro vpeta nacionalna vojska?

Nedvomno, le da morajo, kakor pravi koncil, vojaki opravljati svojo službo v pravem duhu. Morda je še lepše to povedal sedaj že sv. Papež Janez Pavel II., ki je na svetoletnem romanju vojakov in policistov v Rim (2000) dejal nekako takole: »Vojaški poklic je podoben poklicu nočnega čuvarja, ki gleda v daljavo, da bi preprečil nemir, varoval uboge, nemočne in vdove …« In v tem globalnem svetu varnosti ni mogoče zagotavljati brez sodelovanja v varnostnem zavezništvu demokratičnih držav. Če rečem malo pesniško: »V daljavo in širno dalj ne moremo gledati sami, ker nam je na voljo le to, kar nam je, nevarnosti iz dalje pa smo bili in še bomo lahko deležni.« V tem globalnem svetu, kjer je tudi nevarnost zla in vojne globalna, nihče ne more zagotavljati miru brez sodelovanja.

S Slovensko vojsko ste povezani od njenega nastanka, saj ste bili ne nazadnje udeleženec osamosvojitvene vojne, še tesnejše poklicno sodelovanje pa sega v leto 1998, ko ste postali član projektne skupine za uvedbo duhovne oskrbe v njej. Kako bi na podlagi lastnih izkušenj ocenili razvoj, ki ga je Slovenska vojska naredila v zadnjih 20 letih?

Slovenska vojska je nedvomno naredila velik napredek kot vojska samostojne in demokratične države. Morda je večji poudarek na vojski samostojne države kot na vojski demokratične države (saj je v naši družbi in morda celo stroki še vedno dokaj navzoč nekdanji pogled na vojsko). Če pa omenim nekaj pomembnih korakov. (1) Še pred osamosvojitvijo je bila za zavarovanje procesov osamosvajanja in demokratizacije iz posameznikov iz Teritorialne obrambe (TO) in drugih varnostnih organov ustanovljena Manevrska struktura narodne zaščite. (2) Že v samostojnosti je iz TO nastala Slovenska vojska. (3) Vstop v Nato in EU je poleg iskrene želje po duhovni oskrbi nedvomno pospešil uvedbo duhovne oskrbe (Sporazuma o duhovni oskrbi s SŠK in Evangeličansko cerkvijo sta bila podpisana jeseni 2000) in ustanovitev Vojaškega vikariata v Slovenski vojski. Pomemben korak je bila odločitev Slovenije za profesionalizacijo vojske, kar je bil v danih okoliščinah nujen korak. Le obžalujem lahko, da mladenke in mladeniči ne izkoristijo dovolj tudi možnosti prostovoljnega služenja.

Od blizu ste spremljali krčenje sredstev za Slovensko vojsko, ki smo mu bili priča v času po finančni krizi leta 2008, ko je prevladalo prepričanje, da je glede javnofinančnih zadev vedno na voljo ena rezerva, in sicer v vojaštvu, zlasti pri investicijskih stroških v opremo. Kam lahko pripelje taka miselnost?

Če je kriza, se pozna povsod. Vzeti sredstva prvenstveno vojski in policiji, varnostnima ustanovama, ki ju vedno potrebuješ (tudi v krizi, če ne še bolj), je posledica politične miselnosti, ki dela le za vsakokratne volitve, torej »všečne politične cvetke«, razen če je politika načrtno tako ravnala, ker je imela za to priložnost in moč, to pa je, milo rečeno, zaskrbljujoče … V Slovenski vojski se je to močno poznalo, pa ne samo pri opremi, tudi sicer so bili kar za lepo obdobje vojakom odvzeti, recimo temu, »normalni dodatki«. Ljudem lahko hitro porušimo standard, dobro voljo in navdušenje in težko ga je popraviti tako hitro, kot se ga poruši.

Kako se je to kazalo na konkretni ravni?

Npr. ob nizki plači so vojaki v času terenskih usposabljanj imeli tako skromne dodatke (marsikaj je bilo odvzeto), da se jim ni »splačalo« iti na teren, ker so izgubili še »potne stroške« za prihod na delo, ki so bili mnogim kar lep del dodatka ob osnovni mesečni skromni plači. Mnogi vojaki z družinami, kjer je bil samo eden zaposlen, so silno težko shajali. Da, pomagati jim je bilo potrebno, mnogi pa so žal iskali dodatno delo zunaj službe, da so lahko solidno živeli. Vsaj nerodno je, če država vojaka in policista, ki sta na neki način skrbnika varnosti državljanov in države in tvegata svoje življenje za to, ne plača dostojno. Mnogi dobri in srčni vojaki so zato odhajali …

Pa vendar številni kljub slabim pogojem vztrajajo in skušajo dobro delati. Kaj je njihov glavni motivator – denar očitno ne?

Slovenija ima srečo, da mnoge vojakinje in vojaki vztrajajo, ker imajo res radi svoj poklic in svojo domovino in državo. Odlikujejo jih tudi vztrajnost, potrpežljivost in upanje, da bo bolje, da bo njihov poklic ovrednoten primerljivo drugim vojskam …

Kako presojate javni ugled vojaškega poklica v slovenski družbi, morda tudi v primerjavi z drugimi državami?

Vojska je sicer eden od stebrov vsake države (je državotvorna institucija). Slovenska vojska ne sme biti kakor TO ne kakor JLA ne kakor katerakoli druga vojska. Ima lahko enake standarde, merila za ocenjevanje itd., mora pa biti Slovenska vojska, vojska države Slovenije, Slovencev in Slovenk in vseh njenih državljanov. To bi morali podpirati ne samo lepotno in načelno, ampak podpirati vojsko kot del obrambno-varnostnega sistema države Slovenije, ki bazira sicer na domoljubju, je pa hkrati profesionalna, usposobljena, pripravljena braniti državo Slovenijo in njene državljane in prispevati svoj sorazmerni delež za varnost v okviru zavezništva ali drugih mednarodnih organizacij (Združenih narodov itd.).

Omenjate domoljubje. Ali ima vendarle zgodba o skrhani pripravljenosti Slovenske vojske kaj opraviti s skrhanim slovenskem domoljubjem?

Ne, mislim, da ne. Bolj s premajhnih številom pripadnikov in velikim številom nalog. Vojake kot posameznike in enote za redno delo in načrtovane naloge v zavezništvu se redno ocenjuje. Iz tega ne bi delal panike, bolj »panično« je to, da je v tem trenutku to prišlo kot »veliki boom« v javnost. Komu koristi? Slovenski vojski? Zagotovo ne! Državi Sloveniji? Zagotovo ne!

Kaj pričakujete od politike – od vrhovnega poveljnika navzdol –, da bo storila za boljši položaj Slovenske vojske?

Potrebno je urediti status pripadnika Slovenske vojske (in Policije). Vojska je del javnega sektorja, kjer za večino zaposlenih lahko veljajo enaki standardi in uravnilovka (kjer npr. lahko vsi delajo do upokojitve …), vsekakor pa v to uravnilovko ne sodi vojak (in policist in še kdo …), ki ga po 45. letu država ne potrebuje več, od katerega se pričakuje odzivnost, razpoložljivost in pripravljenost braniti državljane in državo kjerkoli in kadarkoli. Vsak moder politik in državnik poskrbi za varnost državljanov in države. Varnost (ne samo občutek varnosti) je jamstvo za mir in pravičnost in vsestranski napredek. Časi globalnosti miru niso naklonjeni sami po sebi. Državljanom, ki to varnost na različnih področjih zagotavljajo, je potrebno urediti status, jih imeti primerno število, jih usposabljati in dobro opremiti, jih nagraditi s primernim plačilom in čim bolj primerno trajno gotovostjo za njih in družine, da lahko ob tveganem poklicu država pričakuje njihovo stalno pripravljenost in odzivnost pri varovanju državljanov in države.

3 KOMENTARJI

  1. »Ne bi delal panike,« je rekel diriget orkestru na Titaniku in vsi so lepo igrali, dokler se ladja ni preveč nagnila.

  2. Gre za odnos do državno- tvornih temeljev slovenske države, ki so:

    – slovenska kulturna dediščina in slovenska kultura nasploh
    – slovenska vojska in slovenska policija
    – slovenska demokracija.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite