Jože Mlakar: Nekaj je treba storiti

2

otocec 15Letos, 31. oktobra bo že peto srečanje kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu. Pod geslom Tukaj smo! ga organizira civilna pobuda Prebudimo Slovenijo. Kljub temu, da imamo svojo državo, da živimo v relativni blaginji in miru, je stanje v Sloveniji slabo. Nihče nas ne ogroža od zunaj, nihče nam ne grozi in nas ne napada. Ravno nasprotno, od zunaj, od naše širše evropske skupnosti smo deležni naklonjenosti in podpore. Kaj se nam je v tem mirnem in naklonjenem okolju zgodilo?

Zanemarili smo se.

Tako hudo in do te mere, da nam v naslednjih sto letih grozi biološko in kulturno izumrtje. Navedimo nekaj dejstev, ki potrjujejo to mračno napoved:

V zadnjih desetletjih se je rodnost zmanjšala za tretjino. Praznijo se hiše, stanovanja in šole. Zaradi slabih možnosti za osebnostni in poklicni razvoj se mladi in visoko izobraženi ljudje izseljujejo.

Slovenščina kot materni jezik se umika angleščini.

Družine razpadajo. Namesto zakonske zveze nastajajo nestanovitne partnerske skupnosti; tudi med osebami istega spola.

Vero in pripadnost Cerkvi nadomeščajo zasvojenosti vseh vrst in potrošništvo.

Ekonomska moč naroda in države Slovenije upada. Dušita jo zadolženost države in korupcija političnih in gospodarskih elit, ki prav zaradi tega vztrajajo pri preživelem in neučinkovitem socialističnem političnem in gospodarskem sistemu.

Nekaj je treba storiti! Leta 2011 je ing. Jože Strgar, nekdanji ljubljanski župan, predlagal ustanovitev gibanja Prebudimo Slovenijo. Tako je bil še istega leta 17. septembra na Otočcu v športni dvorani organiziran Zbor kristjanov in ljudi dobre volje. Temeljna ideja gibanja je pozvati ljudi, da se udeležijo volitev in drugih oblik izražanja ljudske volje. Da s tem podelimo pravico vodenja in upravljanja naše države zaupanja vrednim ljudem, ki bodo zagotovili obstoj slovenskega naroda, njegove kulture in vere. Srečanja na Otočcu niso politični mitingi, temveč poglobljena razprava o tem, kaj storiti in kako naprej. Časa za oklevanje ni več. Vabljeni na zbor v soboto 31. oktobra ob 9.30 uri v športni dvorani na Otočcu na Dolenjskem.

Jože Mlakar, član odbora

2 KOMENTARJI

  1. Fino bi bilo, da organizirate svobodna omizja in svobodne referate, da pridejo ljudje, ki želijo povedati svoje rešitve. Ne da je vse tako centralno plansko in govorijo predvsem taki, ki že 25 let govorijo in ne premaknejo voza za milimeter iz svojih oblastnih pozicij.

    Stanje Slovenije, a tudi Evrope, J izredno, katastrofalno.

  2. DRUGA PLAT BEGUNSKE ZGODBE PRED KATASTROFO
    Ko umre dovolj mladih moških, razviti organizirajo mirovno konferenco!?
    Profesorja Gunnarja Heinsohna, z bremenskega Instituta Raphaela Lemkina za raziskovanje ksenofobije in genocida, zanimajo narodi na drugi strani demografske lestvice, tisti, ki so s stotinami milijonov mladih sicer daleč od izumrtja, zato pa blizu vojn in revolucij.
    Zgodovino vedno ustvarjata samo dve stvari, revolucija doma in osvajalna politika navzven. In vedno jo ustvarjajo sinovi.
    Temu sledi obramba, kajti vedno se najdejo ljudje, ki nasprotujejo osvajanju. V tem je vsa zgodovina. Zgodovina ima vzpone in padce, toda če si natančno ogledamo vzpone, potem vidimo, da se lahko napadi doma ali v tujini zgodijo samo tedaj, ko je zanje na voljo dovolj ljudi.
    Slišati je banalno, toda za vse zgodovinske prelome so krivi sinovi, velike množice sinov v obdobjih relativne blaginje.

    Vojne in revolucije se ne dogajajo v časih lakote.

    Lakota vodi v vdanost v usodo in smrt, ti ljudje pa so polni energije, hlepijo po ekspanziji, po osvajanjih prek morij in zemlje.
    Popolnoma jasno je treba povedati, da uporov skoraj nikoli ne povzroči revščina, ampak pomanjkanje osebnih perspektiv.

    V nerazvitih državah ne poteka spopad za kruh, ampak za moč in vpliv, zato samo človekoljubna pomoč ne more pomagati.

    Če si natančno pogledamo, zakaj je od dvestotih držav 175 revnih, petindvajset – sem bi vključil tudi Slovenijo – pa je bogatih, potem vidimo, da ima teh petindvajset držav drugačno gospodarsko in družbeno strukturo. Če bi imeli enako strukturo kot revnih 175 držav, bi bili prav tako revni.

    V svojem bistvu bi lahko to strukturo opisali kot jasne, prepoznavne lastninske odnose.

    Zakoni o lastnini morajo biti nedvoumni, lahko jih je nadzorovati ter uveljavljati s pomočjo sodišč.

    Ekonomsko je revščina definirana kot nesposobnost zadolževanja, to pa kot pomanjkanje premoženja, s pomočjo katerega bi se lahko zadolžili.

    Petindvajset držav, ki sodijo med bogate, se odlikuje po razmeroma stabilnih lastninskih odnosih. Dojele so, da je treba tistemu, ki nima premoženja, denar posoditi, da bo lahko z njim ustvarjal še več premoženja, še več zaposlovanja. Če denarja ne more vrniti, pa morajo obstajati zakoni, ki ga kaznujejo.
    Celo velika preveč zadolžena podjetja kot Philipp Holzmann moramo pustiti, da propadejo, pa čeprav imajo veliko poslov in strank. Temeljne lastninske in pravne strukture so namreč prvi pogoj bogastva, tako pri posameznikih in podjetjih kot pri državah.
    Govorite kot novi Malthus, le da tokrat človeštvu ne grozi boj za premajhne količine hrane, ampak za vpliv v družbi. Ne gre za količine, o katerih je govoril Malthus, ampak za odnos med očeti in sinovi.
    V državi z milijardo prebivalstva in 125 milijoni mladih moških med njimi lahko vse poteka mirno.
    Drugače pa je v islamskem svetu, ki je imel leta 1900 150 milijonov prebivalcev, danes pa jih je dobra milijarda več in večina med njimi sploh nima perspektive.

    Zakaj se arabski svet sploh bojuje z Izraelom?

    Izrael ima vsega skupaj 6,1 milijona ljudi, četudi bi vse ubili, jim ne bi veliko pomagalo, s tem ne bi rešili svojih težav, niti ne bi dobili veliko prostora.

    Toda palestinska mladina živi na mednarodni sociali, Združeni narodi jih oskrbujejo z denarjem, prvovrstno zdravstveno oskrbo in dobrim šolstvom, najboljšim v arabskem svetu.

    Zaslužili bi si vrhunske položaje, teh pa jim Arafat ne da.
    Razvoj islamskih družb zavira tudi položaj žensk. Dokler nimajo pravic za dedovanje lastnine in najemanje kreditov, si lahko svoj položaj v družini in družbi potrjujejo le z rojevanjem otrok, po možnosti sinov.
    Zgodovina je pokazala, da vojne in revolucije izbruhnejo vedno tedaj, ko delež otrok v kakšni družbi preseže trideset ali petdeset odstotkov. Poskrbeti moramo za sinove, ne le v nerazvitih državah. v zadnjih desetletjih pa se je izkazalo, kako ranljivi so tudi mladi, ki jih vzgajajo same matere, pa čeprav imajo vsega dovolj.
    V psihologiji fantkov je očitno nekaj, kar zahteva prisotnost močnega, velika človeka istega spola.
    V nerazvitem svetu pa bo bombo mladih moških vsaj malo olajšalo izseljevanje.

    Vir-oz. povzetek članka; Ko umre dovolj mladih moških, razviti organizirajo mirovno konferenco!?

    DELO-KRAMŽAR Barbara, Sob 08.06.2002

    http://www.worldcat.org/title/ko-umre-dovolj-mladih-moskih-razviti-organizirajo-mirovno-konferenco-prof-gunnar-heinsohn-raziskovalec-vojn-in-genocidov/oclc/445807120

Comments are closed.