Jože Mlakar: Mobing kot nesposobnost vodenja

21
1008

Jože Mlakar: Mobing kot nesposobnost vodenja  Foto: Radio Ognjišče

Najprej nas je dosegla in pretresla novica, da je eden od uslužbencev na Ministrstvu za kulturo naredil samomor. Vzrok naj bi bilo trpinčenje in strahovanje (mobing) zaposlenih s strani ministra in nekaterih njegovih najbližjih sodelavcev. Potem smo v oddaji Tarča na TV Slovenija gledali resničnostni šov, ko je z vseh strani padalo po ministru. Premogel je kar veliko poguma, da se je udeležil te oddaje. Mimogrede so nekateri udeleženci pripomnili, da je veliko neprimernega ravnanja z uslužbenci tudi na drugih ministrstvih in v javnih službah.

Seveda je moral gospod Prešiček po krajšem premisleku premierja zapustiti svoj položaj. Glede na vse, kar se dogaja na naših ministrstvih,  lahko sklepamo, da so ministri v slovenskih vladah potrošno in hitro pokvarljivo blago.

Kaj je vzrok za to negativno dinamiko v vladi in drugih službah državnih ustanov in podjetij? Prvi vzrok je lahkotnost kadrovanja in drugi, da je glavno merilo pri tem, »da si naš«!

Pri tem je očitno povsem zanemarjena sposobnost vodenja in vrlin, ki so z vodenjem povezane. Vsak vodja ima dve področji svojega delovanja: vodenje in upravljanje. Vodenje je predvsem delo z ljudmi. Zelo je čudno, da je pri imenovanju ministrov in drugih vodilnih uslužbencev ta vidik povsem zanemarjen. Že dolgo je znano, da so primerjalne prednosti v vseh ustanovah in podjetjih dobri medsebojni odnosi. Ti so najbolj odvisni od vodij. V državnih ustanovah so to predsednik vlade, ministri in sekretarji, direktorji, častniki v vojski in drugi. Kako prepoznamo dobre vodje?

Vodja se rodi, ne naredi. V pravem trenutku najde pravo rešitev. Nihče nima boljše ideje od njega. Morda nima vedno prav, v večini primerov pa. Ni nezmotljiv, a se le redkokdaj zmoti. Vodja je po naravi lahko zadržan, morda celo tih in plah, a ko gre za skupno dobro, je odločen, pogumen in če je potrebno zaščiti svoje podrejene. Ima razumevanje in posluh za težave svojih uslužbencev in jim pri tem pomaga.

Nekateri, ki se imajo za vodje, ali so na ta položaj postavljeni, menijo, da je njihova naloga ukazovati, razporejati in nadzirati. Če pri tem niso uspešni, poskusijo z motivacijo in s postavljanjem višjih ciljev. Če tudi to ne deluje, grozijo, kričijo in priganjajo. Eden od ukrepov je obljuba o višji plači. Ta spodbuda deluje nekaj časa, potem je spet vse po starem in plače ostajajo več ali manj enake. Drugi iščejo rešitev v spremembi organizacije, razglašajo modernizacijo in posodobitev, spreminjajo pravila, ʺodpirajoʺ nova delovna mesta in zaposlujejo nove ʺkadreʺ. Posledica takega ravnanja je večja zapletenost ustanove, porast stroškov, večja obremenjenost uslužbencev in delavcev ter nižje plače in nezadovoljstvo.

Pravi vodja deluje drugače; prenove in modernizacije se loti tedaj, ko sta volja in motivacija sodelavcev najvišja in plačo poviša, ko se ljudje izkažejo z dobrim delom.

Najvišji cilji, za katere se je vredno potruditi, so zadovoljstvo z lastnim delom, dobri medsebojni odnosi in sreča v družini. Vse ostalo izvira iz tega. Dobremu vodji pripadata dva privilegija: da je lahko neslišen in neviden. Samo v tem položaju dobro sliši in vidi. V svojih sodelavcih prepoznava vrline in sposobnosti. Verjame v njihovo dobronamernost in pozitivno naravnanost. Zato njihovim predlogom in argumentom redko reče ʺneʺ. Njihove ideje sprejme tudi, če niso najboljše in se na morebitni neuspeh odzove z razumevanjem in tolažbo, saj ima vsak pravico do zmote in napake. Za zaupanje ga sodelavci nagradijo z dobro opravljenim delom, ki pogosto presega njihove službene obveznosti. Odklanjanje in podcenjevanje idej drugih, jemlje ljudem pogum, dobro voljo in veselje. Po strokovni plati mnogi sodelavci prekašajo vodjo. To je povsem normalno, saj vodja ni vseved. Posebna naloga vodje je, da poskrbi za dobre delovne razmere in dobro delo tudi nagradi.

Mnogi vodje se podzavestno ali zavestno bojijo, da je kdo od sodelavcev sposobnejši in bi drugi v njem prepoznali pravega vodjo. Zato takim ljudem postavljajo vidne in nevidne ovire ter jih skušajo zadržati v ozadju. Svoje zaupanje izkazujejo povprečnežem, kjer ni strahu, da bi jih z idejami in izvirnostjo prehiteli. Ko pomembne položaje zavzamejo povprečneži se razvoj in napredek ustavita. Ustanova je obsojena na životarjenje ali celo propad. Nasprotno pa samozavesten in sposoben vodja išče podporo med najboljšimi. Nanje prenaša svoje znanje in izkušnje ter se veseli njihovih dosežkov.

Predsednik vlade, minister ali državni sekretar mora biti svojim ljudem vodja, mentor in učitelj. Zato je bolje, da so vodilni ljudje v državi na položajih vsaj dva ali več mandatov, da pri tem dobro spoznajo svoje področje in si naberejo pravih izkušenj. Seveda, če so tega vredni.

21 KOMENTARJI

  1. “Mobing kot nesposobnost vodenja”

    Lahko tudi tako gledamo. Je pa še drugi pogled in ta je, da je mobing cilj. Da je na oblast prišel psihopat, ki uživa v svoji moči trpinčenja sočloveka. In psihopat ima v hoji na oblast veliko prednost pred pravičnim, ker uporablja metode, ki jih pravični odklanja.

  2. Mobing oziroma trpinčenje na delovnem mestu opredeljuje 7. člen zakona o delovnih razmerjih iz leta 2013: »Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.«
    »Največjo skrb zbujajo slabo vodenje in upravljanje države, sistemska korupcija ter trpinčenje (mobing) na delovnem mestu. Posameznike s psihopatskimi tendencami na vodstvenih političnih in menedžerskih položajih najdemo vsaj petkrat pogosteje, kot v splošni populaciji. Takšni ljudje bodo poskušali uspevati na račun drugih.« Tako ugotavlja mag. Dušan Nolimal, dr. med., specialist socialne medicine z Inštituta za varovanje zdravja in pravi: »Družinski zdravniki in psihiatri nas opozarjajo, da še nikoli niso imeli tako hudih primerov duševnih stisk, povezanih s krivicami in trpinčenjem v službi, kot v zadnjem času. Za vse te ljudi in seveda tudi za tiste, ki svoje stiske skrivajo, je treba organizirati takojš¬njo pomoč, da ne bi zlezli v hudo depresijo ali celo naredili samomora. Upravičena je bojazen, da se bo komu zaradi nenehnega kopičenja vseh teh krivic ‘utrgalo’ in bo vzel življenje tistemu, ki ga bo v določenem trenutku doživljal kot krivca.«
    Pred leti je v Nemčiji študija pokazala, da je bila tam gospodarska škoda 100 milijard evrov letno. Podobno v Avstriji, kjer študija iz leta 2012 kaže na 3,33 milijarde evrov škode, zaradi stresa in mobinga. Države, kjer bolje poznajo odgovornost politikov, tudi resneje obravnavajo mobing. V Švici je l. 2002 ministrstvo za gospodarstvo izvedlo študijo »Mobing in druge psihosocialne napetosti na delovnem mestu v Švici«. Obsega 100 strani in je javno dosegljiva.
    V Evropi obravnavajo mobbing resno. Najboljše zakone imajo na Švedskem, v Franciji in Švici. Tisti, ki trpinči je kazensko odgovoren, žrtev pa lahko zahteva odškodnino. V Nemčiji ugotavljajo, da »strah sodelavcev pomeni denar«. Opravljena študija je pokazala, da zaradi strahu sodelavcev podjetja izgubijo 100 milijard EUR letno. Zmogljivost šikaniranega delavca se zniža za ca. 20 %! Sanacija posledic mobbinga pa seveda povečuje izdatke za zdravstvo in socialo!
    Produktivnost in konkurenčnost gospodarstva in države pa še naprej ostaja odprto vprašanje? Zato nemška pravna država vse pogosteje sankcionira tudi pojave mobbinga, čeprav ta v zakonodaji ni eksplicitno naveden. Potrjena je odmevna razsodba delovnega sodišča zaradi mobbinga, ki je obsodilo avtomobilski koncern Daimler Chrysler, kjer so pred tremi leti premestili vodjo področja na nižje delovno mesto. Onemogočeno mu je bilo še vsako delo, tako da je nazadnje delovni čas presedel. Zato je zbolel. Sedaj mu morajo izplačati izpadle dohodke in odškodnino 25.000 EUR. Koncern spoštuje razsodbo. Odmevno je, da je koncern odpustil vodjo-izvajalca mobbinga, ki je skupaj s kadrovsko službo izvedel to nezakonito premestitev in izvajal šikaniranje. Zoper njega pa je podana še civilna obtožba. S pojavom mobbinga v nemških javnih podjetjih se ukvarjajo tudi poslanci oz. parlamentarna komisija za peticije. Ta je v ta namen dobila celo nova pooblastila. S pojavom »mobbninga-kuge 21. stoletja« se ukvarjajo celo inštitucije nemških Cerkva. Lani je tudi višje britansko sodišče prisodilo izjemno veliko odškodnino žrtvi psihološkega nasilja na delovnem mestu. Žrtev je tajnica v londonskem poslovnem središču City, ki je tožila svojega delodajalca Deutsche Bank, ker je ni zaščitil pred psihološkim terorjem. Teror so izvajale štiri sodelavke. Doživela je živčne zlome in zbolela. Sodnik je tožnici prisodil 35.000 funtov za bolečine in trpljenje, 25.000 funtov za njen slabši položaj na trgu dela, 128.000 funtov za izgubljeni dohodek v preteklosti in 640.000 funtov za izgubljeni dohodek v prihodnosti (vključno manjšo pokojnino). Delodajalec mora plačati tudi njene sodne stroške, kar znese skupaj 1,2 milijona evrov. Strokovnjaki menijo, da je bila priznana odškodnina še vedno razmeroma nizka. Delodajalec se še odloča o pritožbi na sodbo. Ob tem angleški raziskovalci nasilja na delovnem mestu ugotavljajo, da se to dogaja zlasti ljudem, ki predlagajo spremembe, so visoko produktivni, se prostovoljno javljajo na naloge, imajo visoko integriteto, imajo visoke etične standarde, si prizadevajo za človekove pravice, dostojanstvo in spoštovanje. Na seminarju o varnosti in zdravju pri delu je Klinični inštitut za medicino dela obravnaval tudi temo nasilje na delovnem mestu. Ugotovili so, da bi bilo treba vzpostaviti sistem svetovanja in pomoči žrtvam, ki bi žrtve, priče in tudi pooblaščene zdravnike spodbujal k prijavi in reševanju primerov psihičnega nasilja. Zaradi žrtev nasilja in za doseganje boljšega ugleda oz. družbene odgovornosti podjetij bo potrebno proučiti torej »odnos do zaposlenih«. Gotovo tudi z boljšimi novimi zakoni. Doklej bo pri šikaniranju teže podrejenim, je torej aktualno javno vprašanje za naše izvoljene poslance!
    Naša politika je očitno slab gospodar in ni humana, saj z neučinkovitimi zakoni in neučinkovito pravno državo dopušča, da mobing povzroča veliko gospodarsko škodo. Politika mobing resno ne obravnava, ta je le sindikalna tema, čeprav je to tudi prvovrstna tema naše etike in kulture in nacionalne ekonomije, za kar je odgovorna vsaka vlada in politične parlamentarne stranke.
    V Švici mobing obravnava Ministrstvo za gospodarstvo, ker mobing povzroča gospodarsko škodo nacionalni ekonomiji. Pri nas pa politikom za trpinčenje in za to škodo ni mar, čeprav ta znaša po oceni ca. v Sloveniji 1 milijarda evrov.
    Posledice mobinga pa zdravi zdravstvo, ki je tudi zaradi tega venomer v večjih izgubah.
    Koliko prijav suma kaznivega dejanja trpinčenje na delovnem mestu je podalo zdravstvo, zdravniki?
    Koliko in kakšne odškodnine odškodnin so bile doslej plačane trpinčenim?
    Koliko in kakšne kazni so doletele povzročitelje mobinga, ki je kaznivo dejanje?

    Kdo vse je odgovoren za kršenje teh pravic? Nobena naša vlada namreč še ni ovrednotila obsega in vseh posledic trpinčenja na delovnem mestu, saj še ni bila izvedena državna študija, ki bi ugotovila, kolikšna je gospodarska škoda in zato manjši BDP države. Samo kjer politiki in sodržavljani spoštujejo državljane delojemalce in njihove temeljne človekove pravice, so politiki sprejeli odgovornost in ukrepe.

    • Trpijo, ker nočejo izgubiti službe
      SVET KAPITALA, 25.01.2019

      Nasilje oz. trpinčenje na delovnem mestu (mobing) je vseprisotno in pogosto podcenjeno, čeprav je škoda povzročena vsem – zaposlenim in delodajalcu. V Evropi je med zaposlenimi od pet do več kot deset odstotkov žrtev različnih oblik psihičnega nasilja na delovnem mestu. Pri nas je pred dvema letoma 15,2 odstotka vprašanih v javnomnenjski raziskavi dejalo, da so bili žrtve mobinga. Tako je v uvodu zapisala Simona Drevenšek v SVETU KAPITALA, 9. januarja 2019. O mobingu govorimo takrat, ko gre za dalj časa trajajoče trpinčenje na delovnem mest, vsaj šest mesecev. Družinski zdravniki pa ocenjujejo, da je kar od 70 do 80 odstotkov vseh obiskov bolnikov zaradi bolezni, ki so povezane s stresom, psihiatri pa poročajo, da je vsaj desetina psihiatričnih obolenj zaradi pritiskov na delovnem mestu. Sam se pred leti predčasno končal delovno kariero, kar je bila posledica trpinčenja na delovnem mestu. V stiski sem se najprej obrnil na Inšpektorat za delo, a moj primer zanj ni kazal nobene kršitve zakonov, pisal sem Inštitutu za delo v Ljubljani, prejel nisem nobenega odgovora, iskal pomoč pri odvetnikih, a nobeden se ni hotel lotiti primera mobinga. Zaradi vedno večje stiske sem trikrat pristal na psihiatriji, kjer se »beseda mobing ni poznala« in sem prejel diagnozo, da trpim za »prilagoditveno motnjo«. Počutil sem se odpisan in izbrisan, saj se nisem znal »prilagoditi trpinčenju« na delovnem mestu. Pristal sem na Zavodu za delo in nato 3 leta na cesti do predčasne upokojitve. Posledice te obravnave čutim, na zdravju in pri pokojnini. Še vedno podoživljam tisto moro, a nihče ne ugotovi posttravmatske motnje. Nekatere svetovne raziskave kažejo, da naj bi od 50 do 70 odstotkov žrtev mobinga zbolelo za kompleksno posttravmatsko stresno motnjo (K-PTSM). Moj primer je bil kasneje obravnavan v diplomskem delu na FDV, kjer pa je bil ugotovljen mobing oz. trpinčenje na delovnem mestu. Kasneje sem zbolel za neozdravljivo parkinsonovo boleznijo. Še vedno ne morem razumeti družbe, ki bi se rada ponašala, kako skrbi za ogroženega človeka, a več ali manj dopušča trpinčenje na delovnem mestu, saj ga slabo odkriva, slabo sanira in sankcionira. Ker to ne počne, se ta pojav vedno veča in je vedno večja gneča najprej pri družinskih zdravnikih in nato pri psihiatrih, za zdravstvo pa primanjkuje denarja. Spirala, ki ji ni konca, dokler se država oz. se oblast resno ne vpraša in ne razišče, koliko je trpinčenja na delovnem mestu in seveda kolikšna je škoda, človeška in materialna. Kazenski zakonik se glede trpinčenja oz. šikaniranja na delovnem mestu glasi: (1) Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let. (2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let. Zakaj družinski oz. osebni zdravniki in specialisti psihiatri, kamor se žrtve najprej zatekajo, ne prijavljajo tožilstvu sume kaznivega dejanja trpinčenja na delovnem mestu? Ali ni to njihova uradna dolžnost? Kot razumem, oblast raje vidi, da se to ne počne, saj država nima razdelanega koncepta, ne mreže in specializiranih inštitucij za profesionalno obravnavo žrtev mobinga kot imajo naše zahodne sosede.
      V Evropi obravnavajo mobbing resno. Najboljše zakone imajo na Švedskem, v Franciji in Švici. Tisti, ki trpinči, je kazensko odgovoren, žrtev pa lahko zahteva odškodnino. V Nemčiji je pred let opravljena študija pokazala, da zaradi strahu trpinčenih sodelavcev podjetja izgubijo 100 milijard evrov letno. V Avstriji je študija pokazala, da mobing v državi letno povzroči več kot 3 milijarde škode, v Švici pa 4 milijarde frankov. Zato Švica obravnava mobing v okviru ministrstva za gospodarstvo, kar je najbolj učinkovito. Lani sta morala Evropski parlament in Evropska investicijska banka po sklepu sodišča plačati žrtvi mobinga 10.000 evrov odškodnine. Kdaj bomo Sloveniji zvišali dodano vrednost na zaposlenega z večjim vložkom znanja in manj garanja in nič trpinčenja?

      Franc Mihič, univ. dipl. inž., Ribnica

      • G. Mihič … “Kdaj bomo Sloveniji zvišali dodano vrednost …”
        ——
        Kako pa naj bi po vašem mnenju to dosegli (brez “preloma” z režimom) ??
        V Sloveniji imamo namreč samo žrtve z zasutimi usti, vendar o tem naj ne bi več govorili.
        Pozaba je celo zaželjena.

  3. Dober članek gospoda Mlakarja. In zelo aktualen. Levičarji so prepričani, da je največ mobinga v gnilem in uničujočem kapitalizmu, ki samo hlepi po dobičku. Pa je resnica ravno nasprotna. Tako kritizirani sistem bo vedno znal poiskati in najti sposobne, kreativne in delavne ljudi ter jim bo vedno omogočil spodbudno delovno okolje in še dodatna kreativna orodja za uspešno vodenje. Ali je kakšna menedžerska teorija in veda o učinkovitem vodenju zrasla na polju socialistične miselnosti in dirigiranega totalitarističnega vodenja? Nobena! Seveda pa nobeno znanje in tovrstna usposobljenost, nobene menedžerske tehnike ne bodo dale razultatov, če jih v ozadju ne poganja etika.
    Kar pa zadeva javni oziroma državni sektor, vključno z državnim podjetništvom, pa so stvari še bolj specifične. Avtor se sprašuje, kaj je vzrok za to negativno dinamiko v vladi in drugih službah državnih ustanov in podjetij? Prvi vzrok naj bi bila lahkotnost kadrovanja in drugi, da je glavno merilo pri tem, »da si naš«! Jaz pa le mislim, da navedeno le ni pravi vzrok stanja, ampak prej posledica nečesa drugega. V prvi vrsti gre za oblastniško miselnost, podedovano iz prejšnjega, totalitarnega sistema, za tako imenovano totalitarno poškodovanost. Oblastna pozicija je nagrada za poslušnost in lojalnost, za to, ker si “naš”. Državni sektor se dojema kot oblast, ne pa kot instrument služenja ljudstvu, kot v normalnih demokracijah. In v teh poslih so miselni dediči boljševizma, priznajmo, pravi mojstri: kako osvojiti in zadržati, perpetuirati oblast, z vsemi sredstvi in ne glede na vse drugo. Kadri na odločevalskih pozicijah pač ravnajo tako, kot se od njih pričakuje. Zakaj pa bi tolerirali in še materialno podpirali zasebno zdravstvo in šolstvo, če pa utegneta rušiti našo oblastno pozicijo? Javni interes gor ali dol, ustavno sodišče tudi, pa druge formalne institucije (KPK, takšni in drugačni varuhi), referendumi itd. Tipičen primer navidezne, formalne demokracije. In takšni, z oblastno pozicijo nagrajeni lojalni in poslušni kadri bodo vedno delovali po principu vodenja kolesa: pritiskanje navzdol in popuščanje navzgor. Torej pri mobingu ne gre samo za neznanje, nesposobnost, neusposobljenost, pokvarjenost posameznikov, ampak za pričakovano ravnanje, če je le-to v službi perpetuiranja oblasti, v skladu z geslom: Zato smo se borili!

    • Jaz pa to dam v predal “masovno pranje možganov”. Ker pa se je to pojavilo le v Delu, nima kakšnega posebnega učinka, ker se je vpliv Dela zelo zmanjšal.

    • Tako “mobing” kot “pranje možganov” pa je nasilje nad razumom.
      Oz. nad “zdravo kmečko pametjo” !

  4. A ni to šikaniranje države mnogih zaposlenih?
    Nacionalna RTV, TV TEDNIK in tudi druge TV, ter tisk, od Dela, Dnevnika do REPORTERJA in DEMOKRACIJE, ter njihovi novinarji so bolj v službi oblasti kot ljudstva! Enako velja za Cerkev. Redkokdaj oz. premalo so na strani opeharjenih ljudi, ki se sami ne znajdejo v pravniških pasteh, ki jih kot suho zlato potem prodajajo politiki, ki jim je odgovornost tabu tema. Napredka ne bo, ker je odgovornost tabu, kot v enoumju. Vsi se izogibajo ene najsramotnejše teme oz. prevare zaposlenih od slovenske politike državljanov v gospodarstvu, ki vzdržujejo njih in državo. Prevladuje dvojna morala in nepotizem, ki duši pravno državo, ščiti privilegirane v javnem sektorju in razvoj demokracije in države.
    V petdesetem členu Ustave RS piše: «Državljani imajo pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje.« V mesečniku Vzajemnost, glasilu Zpiza, pa berem: »S spremembo zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, sprejetem lani novembra, je bila v zakon vnesena pomembna dopolnitev, namenjena večjemu pravnemu varstvu delavcev. Dejstvo, da bodo po novem prizadeti zavarovanci –delavci pravočasno obveščeni o neizpolnjevanju obveznosti delodajalcev pri zagotavljanju njihove materialne in socialne varnosti, pa nedvomno pomeni pomemben korak pri zagotavljanju varstva njihovih pravic.«
    In kako je zaposlenim zagotovljeno varstvo njihovih pravic?
    Vzajemnost piše, da mora delavec sam ukrepati, to je, vložiti tožbo na delovnem in socialnem sodišču, ali vložiti neposredno sodno izvršbo na podlagi plačilne liste, lahko tudi zahteva izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali odpoved delovnega razmerja, ali vloži predlog za uvedbo stečajnega postopka delodajalca in ne nazadnje ima tudi možnost vložitve kazenske ovadbe zoper delodajalca zaradi kršitve temeljnih pravic delavcev in pravic iz socialnega zavarovanja po določbah kazenskega zakonika.
    In to naj bi bil korak države k zagotavljanju pravic zaposlenih? Kdo bo zaradi takšnega zakona služil na račun opeharjenih zaposlenih? Pravniki, odvetniki?!
    Kako pa druge države skrbe za zaposlene?
    V Italiji ni mogoče odjaviti delavca, če se ne dokaže, da so mu bili izplačane vse plače in prispevki. V Avstriji gre lahko delodajalec, ki ne plačuje prispevke v zapor.
    V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.«
    V Sloveniji pa mora delavec sam ukrepati namesto države.
    Bo kdo ukrepal in preveril skladnost zakona na Ustavnem sodišču. Mogoče sindikati ali Varuh RS, politična stranka v »službi ljudstva«?
    Doslej je zaposleni moral sicer kar sam preverjati, če je delodajalec odvedel prispevke. Seveda kdo je to znal, se ve! Tak zakon je sprejela politična levica oz. vlada mag Antona Ropa. Ta je omogočal, da delodajalci lahko zadržijo prispevke delavca, brez njegove vednosti in tako »zakonito« kratijo lastninske pravice in kršijo Ustavo. Univerzitetni profesor, ekonomist, je celo dejal, da je to »početje« zakonodajalca oz. vlade tiho kreditiranje podjetij, da bi preživela.
    Politiki so torej podjetjem oz. lastnikom podjetij pomagali, po linji najmanjšega napora, kar z zadržanimi oz. ukradenimi prispevki zaposlenih. Niso jim pomagali s proračunskim, ali svojim denarjem , to je s svojimi prispevki, kje šele z ukrepi za prenos več znanja z javnih fakultet v podjetja. Minister dr. Franci Križanič v Pahorjevi vladi je tudi hotel »pomagati« podjetjem z ne odvedenimi prispevki, a je to ustavil sklep Ustavnega sodišča, ki je po 13 letih na pobudo Semoličevih sindikatov le odpravilo »Ropov zakon«.
    Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v LJ, Ana Jaklič, pravi:«Če neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.«
    Dr. Ernest Petrič je kot predsednik US na javni RTV dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov je goljufija!«
    Poslanec Jože Tanko pa je dejal: “Mnogim podjetjem smo tako pomagali.”
    Le kako, tako da ste dopuščali krajo! Prepričan sem, da se Jože Pučnik in France Tomšič obračata v grobu, ko vidi ravnanje SDS in drugih, kot sta SD in seveda zaščitnik upokojencev Karl Erjavec oz, DeSUS.
    Država, ki ne zaščiti kapital zaposlenih, to so tudi zasluženi prispevki za pokojnino, ni socialna, ne pravna država, saj podpira kaznivo dejanje, kriminal.
    Kdo je odgovoren? Politiki, zakonodajna oblast, ki sprejema zakone, a ne nadzoruje njihovo učinke, ne sprejema odgovornosti za rezultate zakonov, kar duši demokracijo.
    Predsednik mag. Dejan Židan in podpredsednik Jože Tanko zakaj DZ RS dopušča krajo?

    Franc Mihič
    2018-11-27

  5. Slovenska družba, ne levica ne desnica, niti Partija, niti RKC, niso po izpeljani revoluciji in življenju v SFRJ, postali bolj pravični in socialno čuteči. Slovenska družbena elita, levica in tudi desnica, je prevarala delavce delojemalce.
    Slovenska (tranzicijska) levica je delavce prevarala, ko je med 2. svet. vojno in kar med okupacijo popeljala delavne ljudi v zmago nad kapitalisti, kar je bila državljanska vojna in tako ogromne žrtve na obeh straneh naroda. Rezultat je bila diktatura proletariata oz. partije, nastala je SFRJ, ki je ekonomsko in politično propadla, z letno inflacijo 2.700 odstotkov.
    Ob osamosvojitvi pa je levica poskrbela, da ni prišlo do brezplačne delitve skupnega družbenega premoženja med državljane enako, temveč je poskrbela z zakoni in s prakso pravne države, da so direktorji preko svojih baypass firm prevzemali podjetja in ostajali ne samo direktorji, temveč postali, še lastniki podjetij, to je kapitalisti, brez vložka lastnega denarja
    Levica je sprejela zakone, ki so omogočali menedžerjem (tajkunske) kredite, ki jih je vračalo kar prevzeto podjetje, če je to breme preživelo. Tako je levica omogočila, da so menedžerji postajali še lastniki podjetij, to je kapitalisti, brez vložka svojih sredstev. Tega zahodni svet in tržno gospodarstvo ne pozna, temveč prepoveduje. Desnica je šele koncem mandata njene vlade jeseni 2007 sprejela zakon, ki je preprečeval takšno bogatenje menedžerjem, ki so postali še lastniki gospodarskih družb.
    Tako imamo, po zaslugi predvsem levice, kapitaliste-lastnike in menedžerje v eni osebi, brez da bi ti kaj svojih sredstev podjetju dali. Ostala pa je zopet raja brez kapitala. Po zaslugi levice in desnice in njene elite se zaposlenim oz. državi dodatno lahko še vedno prispevke (kapital) za pokojnino. Prepuščeni so sami sebi, z nizkimi plačami in potem še bolj mizernimi pokojninami. »Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce,« je nedavno zapisal dr. Stane Granda, član SAZU. To je stara resnica, ljudje od »vekomaj« cenijo državo, družbeni sistem ali podjetja predvsem po tem, »koliko ljudem daje kruha in kakšnega kruha«. Tudi kakšne bodo pokojnine. Znanje in ne garanje ter pošteno plačilo bi morala biti prva tema medijev in politikov. Dr. Peter Jambrek je v Odmevih komentiral delovanje politikov in strank po končanih državnozborskih volitvah. Dejal je, da bi morala biti osrednja volilna tema »stopnja izkoriščanja slovenskega delavca, ki je tako visoka kot še ne. Fenomenalna sta pri tem dosežena uspešnost slovenskega gospodarstva in doseženi standard, pri čemer pa delavci delajo daleč preveč, za nizke plače in tako omogočajo polniti bančno luknjo, vzdržujejo razkošno zasedeno državno birokracijo in vzdržujejo povsem neučinkovito »socialo«, na področju visokega šolstva, zdravstva i.p. Skrb vzbujajoče je, da to ni bila osrednja volilna, kako dvigniti dodano vrednost v gospodarstvu, ki je sedaj cokla razvoju, namesto gibalo razvoja in blagostanja. Znanje in ne garanje je prava perspektiva. Izvoljeni politiki v »službi ljudstva« so za to prvi odgovorni! Prenizka konkurenčnost je odraz njihovega znanja in odgovornosti, ki je nizka med politiki in v družbi. Politiki so prvi vzor in so potezi, čas je za dejanja. Bančna luknja se lahko sicer ponovi, a naj bi jo zopet plačali »vsi«, tudi tisti nič krivi?
    Levica je poskrbela da »naši dobijo kapital«, a desnica to ni dojela, pa raja ni dobila kapitala, dobila je le samo delo in garanje za nizke plače in pokojnine. »Delu čast in oblast«, levica ne pozna več.
    »Ugledni« ekonomist in pravnik, dr. Jože Mencinger je v glasilu gospodarstva, GV-Gospodarskem vestniku, l. 1996 in 1998, izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To njegovo stališče se je uresničilo v praksi. Vsa elita, leva in desna, je pa tiho!

    • Vsa elita, leva in desna, je pa tiho! Ampak je med njima gromozanska razlika. Ena ima oblast, dejansko vse vzvode oblasti, vse družbene podsisteme, večino medijev in predvsem – kapital. Elita, ki ima samo dobro ime, ugled in spoštovanje, je žal v naših razmerah zelo brezzoba.

  6. Gospod Mlakar opisuje svoje priučene poglede in razumevanje managementa. Managent pa je stroka, to ni diploma iz prava, ekonomije, ali organizacije dela in si direktor/ vidna. To je mnogo več.
    Razen Poslovne šole Bled v Sloveniji sploh nimamo managerskega usposabljanja, zato je Management levičarska in tudi desničarska – zgolj politična kategorija. Le kakšne Managerje/Ministre so zaposlovali Jansa, Peterle in Bajuk. Amaterje in rezultati so na dlani!
    Najprej potrebujemo mednarodno poslovno šolo v polnem obsegu in ne le tranzicijsko fajkunsko financirano Poslovno šolo Bled. Desnica je tako inferiorna,ker so glavni desni managerji,managerski amaterji.

  7. Gospod Mlakar opisuje svoje priučene poglede in razumevanje managementa. Managent pa je stroka, to ni diploma iz prava, ekonomije, ali organizacije dela in si direktor/ Vodja. To je mnogo več.
    Razen Poslovne šole Bled v Sloveniji sploh nimamo managerskega usposabljanja, zato je Management levičarska in tudi desničarska – zgolj politična kategorija. Le kakšne Managerje/Ministre so zaposlovali Jansa, Peterle in Bajuk. Amaterje in rezultati so na dlani!
    Najprej potrebujemo mednarodno poslovno šolo v polnem obsegu in ne le tranzicijsko tajkunsko financirano Poslovno šolo Bled. Desnica je tako inferiorna,ker so glavni desni voditelji / managerji, managerski amaterji.

    • demokracija 4.0 “… Le kakšne Managerje/Ministre so zaposlovali Jansa, Peterle in Bajuk. Amaterje in rezultati so na dlani! ”
      ================
      Omenjeni trije so bili na čelu države cca 5,5 let od skupno 29 let od prvih volitev v Sloveniji, kar pomeni manj kot cca 19% vsega časa kot njegovi levi politični nasprotniki. Če pa se šteje, in to bolj pošteno, vse od leta 1945 naprej, ko je levica vladala 45 let popolnoma sama brez opozicije, torej je lahko ustvarjala “svoj svet” po svoji želji, ne da bi jih pri tem kdo oviral, pa dobimo sledečo sliko. Omenjena trojica je bila na čelu zgolj cca 7,5 % vsega časa. Torej bi bilo edino pošteno povedati, analogno zgornji ugotovitvi:
      Ker so bili levičarji v Sloveniji na oblasti več kot 92% vsega časa so rezultati več kot na dlani.
      demokracija 4.0, bi rad poučeval druge pa ne pozna osnov dobrega vodenja, to je razumeti pomen številk.
      Kot bi Srbi rekli: “On uči ali ne izučava” po slovensko: “Druge poučuje, sam pa se ne uči”.

    • Ta trenutek je v Sloveniji izrečenih 15 sodb Ustavnega sodišča, ki jih režim ne spoštuje.
      Ker se bliža prva obletnica od dogodka, ko je moral na RTV zaradi intervjuja s Thompsonom zapustiti položaj urednika Tednika Igor Pirkovič, se sprašujem koga bo odnesel s položaja tale sobotni Utrip? (ki je dvignil pokrovko na levem polu):

      https://4d.rtvslo.si/arhiv/utrip/174592970

  8. Riki, pridati je potrebno še nekaj zelo pomembnega. Tudi v teh petih letih in pol niso imeli polne oblasti, saj so bili vsi podsistemi (šolstvo, zdravstvo, sodstvo …) v komunističnih krempljih. Spomnim se samo pobezljanega delovanja inšpekcij, npr. tiste za črne gradnje, ki je s svojim rušenjem črnih gradenj med ljudmi povzročili neverjeten revolt in izdatno prispevala, da se je leta 2013 zgodil državni udar. Kljub temu je pomladna stran, tukaj prednjači Janša, naredila ogromno dobrega za Slovenijo.

    • Lucijan: “… Tudi v teh petih letih in pol niso imeli polne oblasti, saj so bili vsi podsistemi (šolstvo, zdravstvo, sodstvo …) v komunističnih krempljih.”
      ============
      Drži:
      … na čelu glavne banke NLB je bil npr. Kramar, kateri je znan po tem, da je dobil milijon (en milijon) EVR odpravnine, in ga je Pahor milo prosil, če bi razmislil o odpovedi tej odpravnini. Kramar mu je odgovoril, da bo razmislil. In je razmislil in odšel z milijonom.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite