Kmalu bo minilo deset let od v naprej pripravljene afere Patria, ki je imela za Slovenijo daljnosežne posledice. Pomladne politične stranke so po teh dogodkih povsem omagale. Izgubile so voljo za skupne nastope in se zaprle v svoje vrtičke. Svojo nemoč so skušale prikriti z medsebojnimi spori, zamerami in obtoževanji. Ob tem pa narašča samovolja vladajočih strank politične levice, kar že resno ogroža slovensko demokracijo in svobodo. Zaradi poraznih rezultatov pomladnih strank na zadnjih državnozborskih volitvah so stranke socialističnega porekla dosegle dvotretjinsko večino v parlamentu, kar jim omogoča tudi spreminjanje ustave.
Relativna blaginja srednjega razreda prikriva nesposobnost vladajočih strank, da bi se odpovedale monopolom, ki so jih podedovale od prejšnjega enopartijskega in nedemokratičnega sistema. Nekdanji t. i. demokratični centralizem se je preobrazil v birokratski centralizem, ki je vase posrkal ves kisik in si je podredil vse družbene sisteme od politike, gospodarstva in financ, do sodstva, zdravstva, šolstva, kulture in javnih občil. Ustvaril je pojem javnega, ki je samo lepša beseda za državni monopol, tega pa upravlja in se z njim okorišča tisti del populacije, ki je nekoč samega sebe imenoval za vodilnega, avantgardnega in naprednega. Za blagor in prihodnost Slovenije je najbolj ubijajoče popolno pomanjkanje političnega fair play-ja. Vsake volitve se začnejo z različnimi triki kot so novi obrazi in nove stranke ali lažne afere kot so Patria, ljubljanska in mariborska vstaja ipd. Vse skupaj je namenjeno poniževanju demokratičnih strank in zavajanju volivcev.
Očiten političen trik in manipulacija je stranka Nove levice, ki je namenoma umeščena v opozicijo, od koder brez zadržkov izgovarja tisto, kar je skrit in hkrati očiten namen avantgarde. Ta se zadržuje v ozadju kot nekakšna partija v ilegali. To, kar nam ta avantgarda ponuja skozi usta Nove levice, je najbolj primitiven in nazadnjaški družbeni model, ki je še najbolj podoben popačenemu fevdalizmu. Ob tem lahko povzamemo besede Igorja Grdine v Slovenskem času (februar 2018): »Kar je preveč, je preveč.«
A kako med ljudmi vzbuditi upanje, da je totalitarni obrat v preteklost še mogoče ustaviti? V gibanju Prebudimo Slovenijo opažamo, kako se krščansko in demokratično usmerjeni del javnosti umika s področja politične dejavnosti. Stranke slovenske pomladi očitno izgubljajo podporo in privrženost volivcev, ki vse manj prihajajo na volitve, referendume in politična zborovanja. Volitve predsednika države so razkrile popolno nemoč pomladnih strank, ki smo jim po desetletjih vladavine totalitarne komunistične oblasti zaupali demokratizacijo Slovenije. Malodušje in brezup Slovencev lahko spremenimo v navdušenje in polet, če se vse demokratične stranke povežejo v predvolilno koalicijo za spremembe.
Zavedamo se, da so med demokratičnimi strankami pomembne razlike v političnih nazorih in metodah političnega delovanja. Še večja ovira pa so medsebojne zamere, ki jih je treba v dobro teh strank in bodoče koalicije preseči. Zdi se, da se vodje teh strank ne zavedajo, kako resen je položaj, in raje še naprej pestujejo svoj ego in domnevno karizmatičnost, ki je v veliki meri že skopnela. Kljub temu brez zadržkov zaupamo etični in moralni zavesti politikov pomladnih in drugih demokratičnih strank, da bodo zmogli premostiti medsebojne razlike in se povezati v trdno koalicijo. Prepričani smo, da jih bomo volivci v tem primeru podprli v dovolj velikem številu, da bomo Slovenijo pripeljali med najbolj razvite in napredne države, kamor tudi sodi.
Opozoriti moramo, da bi bilo za Slovenijo pogubno, če bi nam postkomunistične stranke tudi po naslednjih volitvah vladale in bi morebiti celo obdržale dvotretjinsko večino. Pri tem odklanjamo kakršnokoli predvolilno ali povolilno povezovanje s strankami socialistične kontinuitete. Vse dosedanje izkušnje takega povezovanja in sodelovanja so izrazito negativne. V kolikor pa združene demokratične stranke ne bi uspele zmagati, morajo izoblikovati trdno in stabilno opozicijo, ki bo preprečila vsako samovoljno poseganje v ustavo ali v obstoječi demokratični družbeni sistem. Zmaga na volitvah je za demokratično koalicijo kratkoročni cilj, dolgoročno pa se mora usmeriti tudi v oddaljeno prihodnost in načrtovati razvoj Slovenije za prihodnjih sto let. Zakaj pa ne, saj to bo stoletje naših vnukov in pravnukov. Dolžni smo jim to storiti! Iz zgodovine se lahko poučimo, da je dobro izpeljano stoletje podlaga za naslednjih tisoč ali še več let.
