Jože Mlakar: Koalicija za spremembe

20
620

Kmalu bo minilo deset let od v naprej pripravljene afere Patria, ki je imela za Slovenijo daljnosežne posledice. Pomladne politične stranke so po teh dogodkih povsem omagale. Izgubile so voljo za skupne nastope in se zaprle v svoje vrtičke. Svojo nemoč so skušale prikriti z medsebojnimi spori, zamerami in obtoževanji. Ob tem pa  narašča samovolja vladajočih strank politične levice, kar že resno ogroža slovensko demokracijo in svobodo. Zaradi poraznih rezultatov pomladnih strank na zadnjih državnozborskih volitvah so stranke socialističnega porekla dosegle dvotretjinsko večino v parlamentu, kar jim omogoča tudi spreminjanje ustave.

Relativna blaginja srednjega razreda prikriva nesposobnost vladajočih strank, da bi se odpovedale monopolom, ki so jih podedovale od prejšnjega enopartijskega in nedemokratičnega sistema. Nekdanji t. i. demokratični centralizem se je preobrazil v birokratski centralizem, ki je vase posrkal ves kisik in si je podredil vse družbene sisteme od politike, gospodarstva in financ, do sodstva, zdravstva, šolstva, kulture in javnih občil. Ustvaril je pojem javnega, ki je samo lepša beseda za državni monopol, tega pa upravlja in se z njim okorišča tisti del populacije, ki je nekoč samega sebe imenoval za vodilnega, avantgardnega in naprednega. Za blagor in prihodnost Slovenije je najbolj ubijajoče popolno pomanjkanje političnega fair play-ja. Vsake volitve se začnejo z različnimi triki kot so novi obrazi in nove stranke ali lažne afere kot so Patria, ljubljanska in mariborska vstaja ipd. Vse skupaj je namenjeno poniževanju demokratičnih strank in zavajanju volivcev.

Očiten političen trik in manipulacija je stranka Nove levice, ki je namenoma umeščena v opozicijo, od koder brez zadržkov izgovarja tisto, kar je skrit in hkrati očiten namen avantgarde. Ta se zadržuje v ozadju kot nekakšna partija v ilegali. To, kar nam ta avantgarda ponuja skozi usta Nove levice, je najbolj primitiven in nazadnjaški družbeni model, ki je še najbolj podoben popačenemu fevdalizmu. Ob tem lahko povzamemo besede Igorja Grdine v Slovenskem času (februar 2018): »Kar je preveč, je preveč.«

A kako med ljudmi vzbuditi upanje, da je totalitarni  obrat v preteklost še mogoče ustaviti? V gibanju Prebudimo Slovenijo opažamo, kako se krščansko in demokratično usmerjeni del javnosti umika s področja politične dejavnosti. Stranke slovenske pomladi očitno izgubljajo podporo in privrženost volivcev, ki vse manj prihajajo na volitve, referendume in politična zborovanja. Volitve predsednika države so razkrile popolno nemoč pomladnih strank, ki smo jim po desetletjih vladavine totalitarne komunistične oblasti zaupali demokratizacijo Slovenije. Malodušje in brezup Slovencev lahko spremenimo v navdušenje in polet, če se vse demokratične stranke povežejo v predvolilno koalicijo za spremembe.

Zavedamo se, da so med demokratičnimi strankami pomembne razlike v političnih nazorih in metodah političnega delovanja. Še večja ovira pa so medsebojne zamere, ki jih je treba v dobro teh strank in bodoče koalicije preseči. Zdi se, da se vodje teh strank ne zavedajo, kako resen je položaj, in raje še naprej pestujejo svoj ego in domnevno karizmatičnost, ki je v veliki meri že skopnela. Kljub temu brez zadržkov zaupamo etični in moralni zavesti politikov pomladnih in drugih demokratičnih strank, da bodo zmogli premostiti medsebojne razlike in se povezati v trdno koalicijo. Prepričani smo, da jih bomo volivci v tem primeru podprli v dovolj velikem številu, da bomo Slovenijo pripeljali med najbolj razvite in napredne države, kamor tudi sodi.

Opozoriti moramo, da bi bilo za Slovenijo pogubno, če bi nam postkomunistične stranke tudi po naslednjih volitvah vladale in bi morebiti celo obdržale dvotretjinsko večino. Pri tem odklanjamo kakršnokoli predvolilno ali povolilno povezovanje s strankami socialistične kontinuitete. Vse dosedanje izkušnje takega povezovanja in sodelovanja so izrazito negativne. V kolikor pa združene demokratične stranke ne bi uspele zmagati, morajo izoblikovati trdno in stabilno opozicijo, ki bo preprečila vsako samovoljno poseganje v ustavo ali v obstoječi demokratični družbeni sistem. Zmaga na volitvah je za demokratično koalicijo kratkoročni cilj, dolgoročno pa se mora usmeriti tudi v oddaljeno prihodnost in načrtovati razvoj Slovenije za prihodnjih sto let. Zakaj pa ne, saj to bo stoletje naših vnukov in pravnukov. Dolžni smo jim to storiti! Iz zgodovine se lahko poučimo, da je dobro izpeljano stoletje podlaga za naslednjih tisoč ali še več let.

20 KOMENTARJI

  1. “Opozoriti moramo, da bi bilo za Slovenijo pogubno, če bi nam postkomunistične stranke tudi po naslednjih volitvah vladale”
    To sem jaz trdil že za zadnje volitve. In ker so zmagale, je po mojem mnenju Slovenija pokončana.

    “Pri tem odklanjamo kakršnokoli predvolilno ali povolilno povezovanje s strankami socialistične kontinuitete.”
    To sem pa trdil že ob prvih volitvah. Sedaj to dopolnim s spoznanjem, da imajo vse pomladne stranke podtaknjence pa se sploh ne ve, ali je pomladna stranka resnično pomladna.

  2. Prav gotovo je več vzrokov za takšno neugodno stanje za demokracijo in desnico na slovenskem:

    – premajhno upoštevanje psihologije volivcev -zaverovanost vase, ne pa v miselnost in želje volivcev oziroma neustrezen politični marketing
    – premalo enotnosti, ko gre za uresničevanje temeljnih ciljev desnice
    – ne zna se dovolj in na primeren način pridobivati volivce na velikih napakah levice
    – premajhna odprtost do ljudi in do delovanja med ljudmi.
    – premalo všečno nastopanje do ljudi oziroma volivcev
    Politik, zlasti še tisti, ki deluje že več let, bi moral obvladati vse odločilne elemente všečnega nastopanja do volivcev in jih na ta način pridobiti, ne pa odbiti.
    – Uporabljati besednjak, katerega levica ne more zlorabiti za pridobivanje svojih volivcev….

  3. in še nekaj bistvenega:
    – delovati in nastopati etično – dostojanstveno z močjo argumenta, ne pa prepirljivo in žaljivo.

    Slednje večini volivcev ni všeč.

    • To se mi zdijo verodostojne alineje. Kot je bilo pravkar omenjeno v Studiu City: Levičarski populizem ni enako odkrit kot je desničarski, ki je ksenofobija, izključevanje in podobno, ampak je levičarski populizem obljubljanje nedosegljivih pravic. To kar so nedavno ponovno izpostavili sindikati javnega sektorja. Primer levega populizma v tem smislu bi bila obljuba precej višjih plač v javnem sektorju brez razlage od kod bo za to prišel dodaten denar, z namernim zamolčanjem, da bo posledično najverjetneje potrebno uvesti nove dodatne davke, še dvigniti stare davke, se dodatno zakreditirati ali kaj podobnega. To je en tak lahek primer levičarskega populizma, ki vrti začarani krog nenehnega rejenja javnega sektorja, dvigovanja plač v javnem sektorju ter posledičnega višanja davkov, že od začetka osamosvojitve.

      Boljše prodajne mete politikov tudi sam pogrešam. Ni bistvo samo v starih arhaičnih, okostenelih strankarskih programih in v kampanjah blatenja. Pomembno je tudi znati dati dobro ponudbo. Dober prodajalec je Trump, to sedaj dobro počne Šarec, Tonin bi se, glede tega, lahko še izboljšal. In seveda kasneje vse predvolilne obljube tudi izpolniti.

      Mnogokrat med desnimi politiki pogrešam tudi manjko pripravljenosti na očitke. Včasih popolnoma nepripravljenost na očitke, drugič slaba pripravljenost na očitke ali manjko zadovoljivih odgovorov na očitke. In seveda tudi nasprotnih očitkov ni za zanemarjati.

  4. Vprašanje je, koliko ljudi si pri nas sploh želi sprememb. Sicer na vseh področjih zaostajamo, toda s pomočjo kreditov se nekako vzdržuje še kar dober standard. Mnogi se s tem zadovoljijo. Vse to vodi v gotov propad, a ljudje se tega ne zavedajo. Ljudje v glavnem mislijo za danes, morda še za jutri. Za pojutrišnjem jih ne zanima več.

    To mentaliteto vzdržuje mašinerija, ki jo imajo kontinuitetniki pod nadzorom. Mnogo ljudi jim naseda. Nekateri, ker spadajo med “naše”, drugi iz naivnosti in nekateri žal tudi zaradi mentalne otopelosti.

    Najzahtevnejše delo je, ljudi prebuditi iz varljivega dremeža.

    • “ljudi prebuditi iz varljivega dremeža.”

      Ne bo šlo. Mi v šolstvu imamo cilj narediti poslušne državljane in odlične potrošnike. To delamo brezhibno in z veliko večjim učinkom kot pomladna stran. Torej gospod Tine, bijete boj, ki ga boste izgubili! 😉

      Nas reši le še Bog, torej “molitev in pokora” na ravni države. Gospod nadškof Zore, prebudi nas!

      • AlFe, jaz pa le mislim, da obstaja še en kanček upanja. Je pa res, da je skrajni čas, da se demokratični Slovenci končno le prebudimo. Vem, da v mojem okolju zelo veliko ljudi tako misli in pričakuje, le naglas tega nočejo izraziti (podzavestni strah, pa tudi pasivna sprijaznjenost). Dovolj in preveč je bilo, da smo 70 let molčali, ko bi morali rjuti! Če bi Slovenci vedeli, kako zavožena je ta država (ekonomsko in etično), ne bi nasedali levičarskim (vključno s sindikalističnim) mantram, kako dobro nam gre, in njihovim obljubam v obliki novih, svežih obrazov v politiki. Če bo demokratična stran naredila vse, kar je v njeni moči, pa bodo junijske volitve spet dale levici parlamentarno večino, potem bomo pa res lahko rekli, da je za Slovenijo zadeva definitivno zgubljena. Še več, upravičeno bomo rekli, da se boljše države niti ne zaslužimo.

        • Upanje umira zadnje. Lepo, da imate še upanje. Mi lahko zapišete, kaj vam to upanje še drži živo?

  5. Na demokratični strani je v vseh vidikih daleč najmočnejša stranka SDS. Kultura komuniciranja bi torej zahtevala, da se manjše stranke in gibanja v tem bloku tako tudi obnašajo. Ne govorim o servilnosti ali prilagajanju lastnih programskih usmeritev in ciljev, ampak za nekakšno proporcionalno porazdelitev moči. Vsi smo enakopravni, toda ne enaki. Če bi prišlo do kakršnegakoli združevanja, so razmerja povsem jasna. Zastavonoša demokratičnega bloka je lahko le SDS. Ne vem, kaj bi bilo za ostale stranke lahko problematičnega v glavnih ciljih SDS, ki so – načelno pogledamo – absolutna demokratizacija družbe? Če je neka stranka za zaprtje ali polzaprtje (to je le bolj cinična varianta zaprtja) arhivov, potem se jo zagotovo ne more kar na lepe oči, zaradi nekega občutka, da je temu še vedno tako, uvrstiti v demokratični blok. V članku se med vrsticami da razumeti, da avtor počne prav to: Nsi potiska na demokratično stran in jo enači z SDS, s čimer slednje spodkopava. To pisanje o prepirih na desnici (za katere je kriva izključno NSi) ter utrujenih karizmatičnih voditeljih (kar je tako rekoč neprikrit namig na Janšo), mi je znano in nanj ne nasedam več. Še zlasti pred volitvami.

    • “za katere je kriva izključno NSi”

      Običajno sicer velja, da je krivda bolj ali manj porazdeljena na obe strani, vendar je tu nastopila izjema. NSi je izključno kriva. Tako je!

      • V preteklosti so bila tudi med pomladnimi strankami nesoglasja, vendar se mi to zdi čisto življenjsko, zato me takšne stvari ne motijo. V zadnjem obdobju pa je za poslabšane odnose zagotovo krivo nenehno vihanje nosu Novakove in Tonina nad Janšo in zares nekorektne izjave, kot je npr. zelo “nizka”, da je Janša politik v zaporu, čeprav je v nebo vpijoče, da je bil politični zapornik. To niso nič drugega kot zavestne provokacije, ki ne morejo prinesti nič dobrega. Še več, iz tega se lahko razvije nekakšen prepir (dobro vemo, da se je celo iz navadnega prepira težko izvleči brez vsaj manjše praskice), ki ga potem dežurni zlonamerneži zlorabijo za nonšalatno oceno, da se na desnici prepirajo. Sam se ne spomnim kakršnekoli podobne nonšalantnosti s strani SDS zoper NSi.

      • Verjamem! Od tega “preloma” ki ga ni bilo, je marsikdo utrujem.
        Zakaj se desnica v takih razmerah tako težko sestavlja? Na videz kot da ta problem pritiče samo desnici ?
        A ni to problem obojih, levih in desnih? Zdi se pa, kot da je samo desnih.

        • Kaj pa vem. Na levi v javnosti najbolj tekmujeta SD in Levica. Največji desni stranki ne prideta skupaj od uličnega punta naprej. Zdi se mi njihov nazor nekako ni najbolj kompatibilen. Na ekonomski skali je SDS za manjši delež podjetij v državni lasti in večjo individualnost a, imam vtis, so pri tem bolj previdni kot NSi, se pravi je NSi malo bolj desna. Ampak obe sta v tem smislu ekonomsko konservativni oziroma bolj ekonomsko libertarni stranki. Na socialni skali, v smislu socialnega reda, se stvari, na prvi pogled, ne zdijo tako jasne. SDS je že dokazala, da je socialno konservativna, socialno avtoritativna, je za večjo vlogo države pri varovanju vrednot, je za socialno državo a, imam vtis, so postali še bolj socialno konservativni, še precej bolj socialno avtoritativni kot so bili. Medtem NSi, imam vtis, ne bi šla zmanjševat socialne države a je v ostalih pogledih bolj socialno libertarna, manj socialno avtoritativna, zaradi česar delujejo bolj povezovalno in strpno od SDS. Skratka jaz vidim SDS kot strogo konservativno medtem, ko vidim NSi kot zmerno konservativno. Ker sem spoznal, da imam krščansko liberalnejše nazore, se tako moje vrednote lažje pokrijejo z NSi-jevimi. Ni pa do volitev še nič zabetonirano. Kot kaže bo ponudba pestra.

        • Ne razumem popolnoma očitka. Da se ne sekiram preveč zaradi strmoglavljenja Janševe vlade? A sem se kaj zlagal? Ne vem kaj sem takega napisal. A je dve stranki, ki sem ju opisal, sram svojega nazora? A jih je sram, ker sta desni? Po celem svetu velja, politično merilo za leve in desne je opredeljenost glede državne lastnine in vloge države v delovanju ekonomije. Podobno za socialno opredeljenost. Jaz v tem ne vidim nič sramotnega.

          Preteklost žal najbrž zasleduje tudi mene ampak na srečo jaz nisem vpleten v politiko.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite