Jože Mlakar: Kako vzpostaviti politično ravnotežje

34
870
Jože Mlakar /Arhiv Časnik

Nerad pišem politične članke. Preveč žolča se v njih prelije in preveč gneva se v njih nabira. Kako pisati take članke? Do političnih nasprotnikov umirjeno, strpno, dialoško, vljudno in razumevajoče? Ali članek napisati udarno, z ogorčenjem, z obtožbami in obsodbami, po možnosti v satiričnem tonu? Vendar prijaznih prispevkov skoraj nihče ne bere. Nanje je na spletnih straneh Časnika komaj kakšen odziv, komaj kakšen komentar. A če napišemo trd in oster članek, bomo pri naših bralcih poželi odobravanje, pritrjevanje in še kakšno brco v nasprotnikovo koleno. Seveda tako pisanje nasprotnikov ne bo omehčalo v smislu »mea culpa«. V najboljšem primeru nanj ne bo nobenega odziva in seveda tudi nobenega učinka.

Ali je mogoče poiskati srednjo pot in s tem nagovoriti tudi nasprotno stran? Ali ima kakšen smisel nagovarjati in prepričevati prepričane, mostu z nasprotno stranjo pa nam ne uspe zgraditi? Kaj če bi nasprotni strani ponudili roko sprave s korektnim pisanjem brez gneva in žolča pa tudi brez norčevanja in žalitev? In se pri tem ne bi odrekli ali ustrašili resnice, niti kritike, niti razkrivanja nečednosti, korupcije, hinavščine in pokvarjenosti? Seveda moramo imeti pri tem enako mero za levico in desnico – in za sredino, če jo sploh imamo. Ali lahko pričakujemo podoben odziv z nasprotne strani z ljudmi, ki so pripravljeni zgraditi svojo polovico mostu? Če hočemo mir in spravo, če hočemo onemogočiti skrajneže, ki ogrožajo demokracijo in svobodo, je to nujno.

Ampak do dialoga in sodelovanja ne bo prišlo, dokler je ena stran šibka, negotova, revna in celo znotraj sebe sprta. Zaradi zgodovinskih okoliščin je v takem stanju desnica. Ne poseduje velikega ideološkega aparata, ki gradi politično strategijo levice in njenih strank, ki nenehno preigrava različne scenarije in v naprej predvideva poteze ter odzive na desnici. Na tej strani imamo sicer velik intelektualni potencial, a malo politične zrelosti in modrosti. Predvsem je odpovedal dialog z volivci. Volivci so edini, ki lahko izravnajo politično nesimetrijo. Žal so stranke stik z volivci povsem zanemarile. V mislih imamo predvsem NSi, SLS in SDS.

Nagovarjanje  volivcev pred volitvami je samo volilna propaganda, umanjka pa pozornost do ljudi v času po volitvah. Kaj ljudje mislijo in kaj pričakujejo, vedo vodilni v strankah samo približno. Veliko energije gre za urejanje notranjih razmerij in za odnose s sorodnimi strankami. Strankarski aparat se zdi sam sebi zadosten in ne išče dovolj pomoči od zunaj. Zunaj, če smemo tako reči, je mnogo pametnih in razgledanih ljudi z različnih družbenih, tehničnih, gospodarskih, medijskih in drugih področij. Niso del strankarske elite, ki pogosto  ne sliši in ne razume, kaj ljudje hočejo slišati in videti. V vodstvih strank bi morali najprej ugotoviti, kolikšna je intelektualna moč najožjega vodstva, kolikšno je njihovo védenje in poznavanje družbenih sistemov in podsistemov, recimo zdravstva, šolstva, znanosti, medijev, infrastrukture ipd. Skoraj za vsako področje bi se morali pustiti poučiti od kompetentnih strokovnjakov in jih tudi nagovoriti, da pomagajo pri promociji stranke in njenega programa.

Vsekakor bi tako delo vzbudilo pozornost ljudi in povečalo njihovo naklonjenost stranki in njihovim prvakom, ki naj bi v državi postopoma prevzeli vodilna in najodgovornejša mesta. Šele v takih razmerah bodo dozorele možnosti za enakopravno merjenje moči z levico in tudi za premoščanje razlik ter nasprotij. Tedaj se bomo morda dobili zmerneži z obeh strani in oblikovali skupno strategijo pomirjanja in normalizacije naše družbe. Pogovarjati se moramo namreč tudi s pozicije moči. Ne surove, fizične in diktatorske moči, temveč moči družbenega vpliva in ugleda.

Manjši politični dogodek v zadnjih dneh me je spodbudil, da ob koncu tega prispevka napišem še nekaj o kulturi medsebojnih odnosov. Videti je, in to je zelo pogubno za našo prihodnost, da v politiki kultura medsebojnih odnosov ni pomembna. Ko je novi predsednik vlade Marjan Šarec za svojega sekretarja  predlagal Damirja Črnčeca, se z ogorčenimi komentarji niso mogli vzdržati samo politiki in komentatorji na levici, temveč tudi na desnici. Neprimeren je bil tudi odziv opozicije ob nastopu nove vlade. Zakaj je bila ob tem potrebna dolga razprava v Državnem zboru? Nova vlada pod vodstvom Marjana Šarca je dejstvo in to je naša, slovenska vlada! Tudi, če je ne odobravamo, ji lahko že zaradi olikanosti damo, priložnost in mir vsaj prvih 100 dni. Zakaj pa ne bi bili prav poslanci desnih strank zgled vsem ostalim, tudi tistim, ki jih ne maramo.

Poziv politikom in drugim javnim osebam

Naslednji mesec, 13. oktobra 2018, bo civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo organizirala tradicionalno jesensko srečanje v Zavodu sv. Stanislava. Srečanje z okroglo mizo povabljenih govornikov bo posvečena problemom, ki smo jih nakazali v pričujočem prispevku, predvsem pa vprašanju kako vzpostaviti politično ravnotežje v Sloveniji.

34 KOMENTARJI

  1. Tako levica kot desnica sta zavrgli Boga – v glavnem, da se ne bo kdo spotikal on nekih redkih dogodkih, ki pa so sicer občudovanja vredni. Zato ne moremo biti en narod in smo prepuščeni plenilcem. Ti že prihajajo in staroselci jim bomo sužnji.

    Pesimistično? Verjetno res ampak tako se zgodi vsem, ki zavržejo Boga.

    • Ne poznam ene evropske drzave, niti ene same, kjer bi bila politicna desna sredina tako nemocna in neprodorna kot v Sloveniji. Tudi od bivsih komunisticnih drzav ne, torej sam po sebi komunizem ne more biti odlocilen razlog. Poglejmo samo nasi sosedi Hrvasko in Madzarsko. Za zacetek si vsaj tisti, ki smo na desni sredini, ne smemo pustiti prat mizganov od levega ideoloskega aparata. Ki nas recimo zdaj prepricuje, kako je politicno vse narobe na Hrvaskem in Madzarskem. In v Avstriji in Italiji. Vseh sosedih. Ni narobe. Mnogo manj je narobe kot v Sloveniji. Obrat k bolj tradicionalnim vrednotam in patriotizmu in spostovanje vloge Katoliske cerkve in krscanske tradicije in inspiracije ni eksces. Eksces je dominacija leve ideologije in dekadence, ki je prisotna v Sloveniji, eksces je protislovensko priseganje na jugokomunisticne kvazivrednote in zunanjepoliticno obracanje na dedice Milosevica in Sovjetske zveze s KGBjem in udbo vred.

      • IF , všeč mi je predvsem tale odstavek : “Ne poznam ene evropske drzave, niti ene same, kjer bi bila politična desna sredina tako nemočna in neprodorna kot v Sloveniji !” To je resnica , ki je živa . Desnica je vse premalo aktivna , odlično ste napisali , samo recipliranje na levičarske umotvore prežete z ideologijo komunističnih “velikanov” je premalo ! Seveda je sorazmerno
        močna stranka na desnici prepuščena sama sebi in
        redkim somišljenikom , ki pa so politično šibki ,
        premalo je ljudi , ki vedo kako strmo diktirano padamo nazaj v svinčene čase , indoktrinacija naših potomcev se pričenja že v otroškem vrtcu !

  2. Jože želi dobro,res je,desnica je med seboj in z nasprotniki skregana,zaprta vase, skrbi le ZASE, ne vključuje intelektualnega potenciala desnice.samo še dodam. Spremembe se dogajajo z zamenjavo Managerjev. Le ti, z novo vizijo, novimi strategijami lahko presežejo nazadovanje zadnjega desetletja! Čas za profesionalno ne le ad hoc, rokovnjaško politiko -predsedniki NSi SDS in SLS.

    • demokracija: “… Spremembe se dogajajo z zamenjavo Managerjev. Le ti, z novo vizijo, novimi strategijami lahko presežejo nazadovanje zadnjega desetletja! Čas za profesionalno ne le ad hoc, rokovnjaško politiko -predsedniki NSi SDS in SLS.”
      ====================

      Levica je med seboj in z nasprotniki skregana, zaprta vase, skrbi le ZASE, ne vključuje intelektualnega potenciala levice. Spremembe se dogajajo z zamenjavo Managerjev. Le ti, z novo vizijo, novimi strategijami lahko presežejo nazadovanje zadnjega desetletja! Čas za profesionalno ne le ad hoc, rokovnjaško politiko -predsedniki LDS, SD, SMC, LMŠ, Zares, PS, ZAB, Desus, Levica, …

  3. Se strinjam z avtorjem. To so vzroki, zakaj desnica v Sloveniji ni močnejša in uspešnejša pri volivcih.

    Odločilen je stik z volivcem.Medijski in neposreden, osebni.

    Pri nekaterih strankah na desnici se tudi dogaja, da se bojijo sposobnih, to je njim konkurenčnih kadrov in se jim na daleč izogibajo ali jih ignorirajo.

    Na desnici manjka stranka, ki bi bila nekoliko na distanci do cerkve, ker veliko volivcev glede na pretekle škandale v cerkvi, ne simpatizira s cerkvijo.

  4. Ta dodatna stranka na desnici, bi morala predstavljati zmerno desnico, ki bi tvorila predvsem sredinski volilni bazen, ki bi naj bil po življenjski logiki najmočnejši.

  5. Pisni kulturni in argumentirani pozivi civilnih iniciativ do pristojnih državnih organov glede nevladnih organizacij, ki se gredo ” tihotapce” migrantov, je lep primer ustreznega in učinkovitega političnega delovanja.

  6. “Žal so stranke stik z volivci povsem zanemarile. V mislih imamo predvsem NSi, SLS in SDS.”
    Žalostna ugotovitev in dejstvo. Kako naj potem zanemarjeni volivci volijo te stranke, saj so očitno so zadovljne z reultazultati in stanjem kadrovske zasedbe v stranki. Samo kvaliteta zamaga, nam kaže narava.

    • Kako naj potem zanemarjeni volivci volijo te stranke, saj so očitno so zadovoljne z rezultati in stanjem kadrovske zasedbe v stranki. Samo kvaliteta zmaga, nam kaže narava.

  7. Hvala g. Mlakar, napisali ste najbolj realen in uporaben članek.
    Kako naprej? NSi je dobivala sporočila, da podcenjuje odnos z ljudmi, da ne zna dokazati, da razume njihove potrebe ali redno prikazovati, kaj ji uspeva, kaj ne in zakaj. V tej smeri ni bilo vidnega napredka, zato so tukaj velike rezerve.
    K SDS. Nehajmo govoriti o njenih neuspehih in iskati nasvete, kaj bi morala napraviti. V postkomunistični Evropi ni nobene desno sredinske stranke, ki bi konstantno dosegala 20 odstotkov in več. Nekaj let uspevajo, na to padejo pod 10 odstotkov in manj. Kritiki, malce truda in boste kar hitro spoznali, da si SDS zasluži spoštovanje in podporo. Verjamem, da vam bo malce težko, a uspeh SDS se zapisuje med rekorde.
    Kristjani, ki svojo vero doživljajo kot temelj, imajo stranko Glas za otroke in družine. Lepo bo, ko jo bodo sprejeli za svojo in podprli: v prvi vrsti z molitvijo, a vseeno tudi z znanjem, tehnično in konkretno pomočjo.
    Tudi SLS je upanje, saj izvirno izhaja iz načel, ki so botrovala nastanku zedinjene Evrope, h katerim se mora (in moramo) hitro vrniti. Ni vzroka, da jih ne bi vgradila v svojo in našo prihodnost.

  8. Spoštovani avtor zelo cenim Vaše prizadevanje za ureditev politične kulture in smiselno politično ravnanje suverenih državljanov Slovenije.
    Zato vsem deležnikom tega prispevka priporočam naslednje ravnanje.
    Sovražna razklanost slovenskega naroda je posledica komunizma- boljševizma. To je psihična bolezen ali čustvena motnja. To se dejansko vidi v številu političnih strank, ki se prijavljajo za volitve.
    To je čisti nesmisel in potrditev razklanosti, ki jo je treba odpraviti.
    Na vprašanje v članku je potrebno odgovoriti z smislom, ki ga priporočata logoteoretika V. Frankel in Lukasova in naša domača avtorja Jože Ramovš in Zdenka Zalokar.
    Ravnajmo se po smislu, ki ga priporoča E. Lukas: ” Pravijo, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi sklepi, ki jih ljudje niso uresničili.
    Če je tako, je nemara pot v nebesa ograjena s slabimi nameni, ki smo jih mogli premagat”.

    Ne posvečuje dober namen slabih sredstev, temveč slaba sredstva oskrunijo najboljši namen !

    Da bomo v tem uspeli sprejmimo nasvet našega sodelavca teh štirih strokovnjakov, dr. A. Trstenjaka,ki z groba priporoča: ” Vkup držimo, za človeka gre” !!!

  9. Morda nisem jasno zapisala, da je slovenski problem v tem, da sta dve desno sredinski stranki odločilno premalo. S prisotnostjo Stranke za otroke in NLS se bo situacija gotovo spremenila in približala Evropskim običajem. Obetavno je, da te štiri stranke nagovarjajo različne skupine občanov tako, da bo končno lahko prenehalo natolcevanje (oz. izgovori), da ena drugi škodi.

  10. Za vladanje v demokraciji ni cilj politično ravotežje (50:50), temveč je zmaga ene politične opcije oz. koalicije, kar se na volitvah spreminja. Vprašanje ostaja, kako dobiti in ponoviti zmago na volitvah.

  11. Pomembno je tudi, da desni politiki ne storijo kakšne napake, ki bi povzročila volilni osip.

    Najetje nesmiselnega kredita v srbski krajini, je takšna napaka, ki je desni voditelj ne bi smel storiti..

    • Najetje kredita s strani pravne osebe zasebnega prava (stranke) pri drugi osebi zasebnega prava (zasebniku) je najbolj normalna stvar na tem svetu, ne pa napaka.

  12. Gospod Mlakar, drži, kar ste napisali – seveda pogojno. Bi držalo, če bi šlo za kolikor toliko normalno državo. Slovenija to že dolgo ni. Pravzaprav je nekakšen unikum v Evropi, politično gledano brez prijateljev in zaveznikov. Še sreča, da tudi v tujini (sicer bolj na vzhodu kot na zahodu) vsaj pri poznavalcih velja prepričanje o redoljubnih in delavnih Slovencih.
    Zmeda je že na pojmovni strani. Pojem levice in desnice je pri nas postavljen precej na glavo. Desnice po sociološki definiciji takorekoč nimamo. Bila je načeta med vojno in dotolčena po njej, kar je ni uspelo pobegniti v tujino. Lastniki kapitala in realne politične moči bi bi definiciji desnice še najbolj ustrezali, ampak so le-ti, paradoksalno, skoraj vsi levičarske provinience. Že zmerjanje tkim. slovenske desnice s “fašisti” s strani skrajnih levičarjev, vsaj v primerih domoljubja in upora proti nezakonitim migrantom (begunca tako nobenega ni!), kaže na popolno nepoznavanje socialne in politične zgodovine – vsi trije evropski totalitarizmi – komunizem (kot najstarejši in najbolj trdoživ), fašizem in nacizem – so nedvoumno levičarskega izvora. Desnica in fašizem sta nezdružljiva pojma.
    Spričo tega bi bila bolj na mestu delitev na levičarski in demokratični tabor, res pa je, da bi moderne populistične in zlasti ultranacionalistične stranke težko umestili v ta bipolarni prostor.
    In zakaj, gospod Mlakar, je v naših specifičnih razmerah tako zaželena izgradnja mostu med obema poloma pri nas skoraj “misija nemogoče”? Ker je naše levičarstvo, prepojeno z lažno mitomanijo NOB-ja in revolucije ter podkrepljeno s prefinjeno obliko permanentne revolucije v obliki kulturnega marksizma zgleden primer družbene patologije, bolj po domače, elementarne pokvarjenosti. Pokvarjenosti v tem, da so naši levičarji v svoji zavesti – in še huje, v podzavesti – prepričani, da jim priviligiran položaj (oblast, kapital, mediji in vsi družbeni podsistemi, še posebej izobraževalni in pravosodni) zgodovinsko pripada, skoraj po božji volji! Od tod delitev na “naše” in drugorazredne. Kako se to lepo odraža npr. v sodnih procesih. Proporcionalni volilni sistem je tista politična mimikrija, ki v navidezni in formalni demokraciji prikriva stvarna družbena razmerja in z novimi strankami in novimi obrazi perpetuira oblast revolucionarjev, stricev, ki sicer delujejo iz ozadja, učinkujejo pa v ospredju. Pokvarjenost levice se kaže tudi v pogosti uporabi orodja, ki ga v psihologiji in komunikologiji označujemo s “projekcijo”: kar sami počenjajo, projecirajo/prenašajo/obešajo na druge. Tako se skrajni levičarski mesečniki spravljajo nad uspešne podjetnike z zmerjanjem o izkoriščevalcih, da bi prikrili lastno privezanost na državne jasli, pa tudi levičarji nasploh govoričijo o skrbi za malega človeka, v resnici pa jim je zanj to deveta briga. Uresničili so to, kar ves čas obljubljajo, spremenili so naravo človeka, njegovo dušo. njegovo prepričanje. Boljševizem je pač nesmrtna duša slovenskega levičarja.

  13. Desnica pri nas nima kaj prida politične agende. Kadar se želi poenotiti to želi doseči z disciplino. Ni važno kaj misliš, važno je da smo vsi za. To znajo na levici veliko bolje.

  14. »Nekoliko velja vse do danes, da znotraj Cerkve ne znamo voditi dialoga, to je problem slovenske družbe v celoti. Mi nimamo kulture dialoga! Imamo pa kulturo poslušnosti in agresivnega, čustvenega odzivanja.«
    (Dr. Ivan J. Štuhec, profesor moralne teologije; REPORTER ŠT. 42; 21. Oktober 2013; stran 28)
    To je zelo iskrena in akutna diagnoza stanja v Cerkvi, ki se potem prenaša v družbo, a nikjer nisem še zasledil, da bi tej diagnozi sledila terapija. Dokler bo tako, bo vedno samo slabo…in prave demokracije ne bo.

  15. “Kaj ljudje mislijo in kaj pričakujejo, vedo vodilni v strankah samo približno. Veliko energije gre za urejanje notranjih razmerij in za odnose s sorodnimi strankami. Strankarski aparat se zdi sam sebi zadosten in ne išče dovolj pomoči od zunaj. Zunaj, če smemo tako reči, je mnogo pametnih in razgledanih ljudi z različnih družbenih, tehničnih, gospodarskih, medijskih in drugih področij. Niso del strankarske elite, ki pogosto ne sliši in ne razume, kaj ljudje hočejo slišati in videti. V vodstvih strank bi morali najprej ugotoviti, kolikšna je intelektualna moč najožjega vodstva, kolikšno je njihovo védenje in poznavanje družbenih sistemov in podsistemov, recimo zdravstva, šolstva, znanosti, medijev, infrastrukture ipd. Skoraj za vsako področje bi se morali pustiti poučiti od kompetentnih strokovnjakov in jih tudi nagovoriti, da pomagajo pri promociji stranke in njenega programa.

    Vsekakor bi tako delo vzbudilo pozornost ljudi in povečalo njihovo naklonjenost stranki in njihovim prvakom, ki naj bi v državi postopoma prevzeli vodilna in najodgovornejša mesta. Šele v takih razmerah bodo dozorele možnosti za enakopravno merjenje moči z levico in tudi za premoščanje razlik ter nasprotij. Tedaj se bomo morda dobili zmerneži z obeh strani in oblikovali skupno strategijo pomirjanja in normalizacije naše družbe. Pogovarjati se moramo namreč tudi s pozicije moči. Ne surove, fizične in diktatorske moči, temveč moči družbenega vpliva in ugleda.”
    Katera stranaka desnice to že upošteva? Moja izkušnja je, da nobena.

    • Točno, nobena. Stranke so zaprte v ozek krog nekaj posameznikov,ti skrbijo zase.
      Kakšno bedno stanje je v SDS, pokaže izbor predsednika poslanske skupine. Intervju krivec han je pokazal dva intelektualno skromna poslanca, ki sta na konju. Se 4 leta službe! Ali sta Krivec in Han sposobna in voljna za kakšne spremembe. Nasprotno, le za ohranjanje lastnih služb za 4 leta. V vodstvih desnih strank so nujne spremembe, tudi poslanske skupine je treba močno prevetriti,tega pa brez sprememb v vodstvih ne bo. V strankah obstajajo mične klike,ki se bojujejo med seboj, za oblast. Briga jih za državo, volilce. Spet 4 izgubljena leta. 90 zmagovalcev in 1,7milijona nategnjenih volilcev.

  16. Ljudje smo ob osamosvojitvi in v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost, zlasti pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS.
    Prof. dr. Andrej Umek, SLS, bivši dvakratni minister ugotavlja: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje«. (Vir: MAG; 21. november 2007): http://hubert.blog.siol.net/2013/12/20/ne-pozabimo-kdo-vse-in-kako-je-zagovarjal-tajkunizacijo/
    Prof. dr. Andrej Umek, nedavno jasno pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.«
    Žal se problematična privatizacija, ki je glavni vzrok za bančno luknjo, premalo javno obravnava. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč.

    Državljani smo želeli državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Samoumevno tudi plače in prispevki. Politika ni za to poskrbela. Zaposleni bodo po novem zakonu le obveščeni, da delodajalec ni odvedel ZPIZ-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal, kar sicer ni vidno na plačilni listi. To je prikrita kraja lastnine zaposlenega v korist kapitala lastnika podjetja. Doslej je moral zaposleni to kar sam preverjati. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič pravi:«Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.« Politika pa je lani sprejela zakon, da sedaj Zpiz le obvesti opet sporoča zaposlenim:«Če ste okradeni za prispevke, je to le vaš problem! Pravna država vam je na razpolago!«
    Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami. Kako je mogoče, da DZ RS sprejme zakon, ki krati lastninske pravice delavcev, kot pravi US?
    V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.«
    Kako je mogoče sprejeti zakon v posmeh pravicam zaposlenih? Kdo je predlagal to spremembo zakona, ki ni krati lastninske pravice zaposlenih in ni v skladu z ustavo?
    http://hubert.blog.siol.net/2018/09/16/tako-skrbi-drzava-za-pravno-varnost-delavcev-oz-upokojencev/

  17. »Vse nas skupaj mora biti strah!«, so zadnje, a iskrene besede ministra za pravosodje, mag. Gorana Klemenčiča, v zadnji Tarči o bančni luknji. Mar to vliva optimizem ali povzroča apatijo?
    Ta strah pretresa le državljane, saj je tarča tudi pokazala, da ta strah še ne pretresa ne politikov, ne osumljencev, ki se ob dosedanji ne učinkovitosti pravne države in premajhni kritičnosti medijev in javnosti, do problematične privatizacije in bančne luknje, počutijo še naprej varne.
    Mariborska cerkvena finančna afera, ki prispeva največ v bančno luknjo, omadeževana s razpečavanjem pornografije, zaradi dobička družbe T-2, tudi nima pravega moralnega epiloga, mnogim vliva apatijo. Vsi udeleženci Tarče, predstavniki tožilstva, policije in sodstva, na čelu s pravosodnim ministrom, so prepričani, da je bančna luknja politični problem, šele za tem pravni. V državi prava, kjer se pozna odgovornost, bi se javna razprava, Tarča, nadaljevala in to s politiki, ki so vodili državo, ko je nastajala bančna luknja. Ti bi morajo pojasniti, kaj so storili, da bi to preprečili, pa bi porastel optimizem, sicer se bo poglabljala apatija.
    Volilni sistem, kjer prevladuje interes strankokracije, ne pa volivca, povzroča veliko apatijo.

    • Desnica je kadrovsko Poslovno-financno-gospidarsko-managersko tako šibka,da je vsakršna razprava pretežka. Na prste ene roke ne najdeš 5 desnih politikov, ki o tem lahko razpravljajo. Gasilcev, vojakov, policajev, VOMO kulturnikov filozofov zgodovinarjev ja na pretek. Struktura je povezana z vizijo vodje, rezultat očiten, da pri 25-tih poslancih nimaš 3-eh, ki o tem kaj vedo. Beda!

      • In zakaj ne postanete član te stranke?
        Saj bi stranka pridobila vsaj enega sposobnega, ki se razume na politiko.

          • Spet jezikanje.
            Ne!
            Razpravlja se o levi in desni politiki.
            Ampak kritizira pa se desno politiko, če si volilec za levo in če je leva politika na oblasti.

          • ???
            Jezikanje? Vi, gospod Riki jezikate. In še vsiljujete svoj pogled, kaj naj bi mi delali.

            Prepoved kritiziranja vodje? Še na levici je to preživeto.

          • Ah, g. AlFe,
            za Demokracijo je bil moj prispevek zdravilen, vsaj meni se tako zdi.
            Vsaj jaz drugega načina ne poznam.
            Pravzaprav obstaja še ignoranca.

  18. Kakšno stanje v strankah, tudi desnih, lahko ponazori primer:
    Primer suma, da je tožilstvo zatajilo, pa je vse tiho?
    To je primer (suma) oškodovanja in propada velikega podjetja »Velane Ljubljana«, kar berem v prispevku Nevarnost »discipliniranja« sodne oblasti, 2. ; Dnevnik, 1. septembra, s vprašanji za ustavnega sodnika dr. Cirila Ribičiča. Berem. Po reviziji nekdanje SDK, je revizijo podjetja opravila še Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je ugotovila velika oškodovanja ter revizijsko poročilo poslala pravni osebi (mojemu podjetju), Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo, družbenemu pravobranilcu, okrožnemu državnemu tožilstvu, ministrstvu RS za notranje zadeve, uradu kriminalistične službe. Generalna državna tožilka Zdenki Cerar je javno zapisala, da zadeva zahteva prioritetno obravnavo in da jo ima v rokah tožilka Barbara Hrastar – Zobec. Zgodilo pa se ni nič. Revizijsko poročilo uradne državne institucije ni bilo nikoli uporabljeno kot podlaga za akcijo tožilcev. Ali torej so bile državne inštitucije, SDK in Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij in njihove ugotovitve o oškodovanju podjetja res nestrokovne, neverodostojne in odveč, da jih je tožilstvo lahko zanemarilo tožilstvo oz. pravosodje? Vse pred očmi politike, zakonodajne in izvršne oblasti. Ali ni to preje primer suma, da je tožilstvo zatajilo, politika pa tudi?

    Opomba: Na prispevek se ni nihče odzval, ne dr. Ribičič, nobeden novinar, nihče iz tožilstva in pravosodja, ne iz politike, pa vsi aktualizirajo probleme delovanja pravosodja, kot pogoj za delovanje demokratične države.
    https://www.dnevnik.si/1042838118/mnenja/odprta-stran/nevarnost-discipliniranja-sodne-oblasti-2
    Prispevek tudi ni objavilo DELO in ne REPORTER.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite