Jože Kurinčič, Slovenski čas: Med bojem za obstanek in sodelovanjem

3
268

Slovenci živimo na zelo prepišnem prostoru, na križišču različnih narodov in ljudstev. Mnogi pravijo, da je pravi čudež, da smo se kot narod sploh ohranili. A očitno smo bili dovolj trdoživi, pametni, močni, da smo se obdržali. V sebi smo imeli očitno neko silo, da smo se ne le ohranjali kot posebna narodna skupnost, ki se je kot klin zarinila med Germane in Romane, ampak smo počasi in vztrajno pridobivali tudi vedno večjo biološko, kulturno, gospodarsko in politično moč ter se vedno bolj profilirali kot državotvorna narodna skupnost.

Posebno v času in po oblikovanju nacionalnih držav v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja smo bili kot samostojna narodna skupnost moteč element za sosede in so nas hoteli asimilirati. Posebno Nemci so bili v tem pogledu zelo »uspešni«. Ponemčevalna politika je doživela vrh v znamenitem Hitlerjevem ukazu leta 1941: »Naredite mi to deželo spet nemško!« In sledilo je etnično čiščenje na Štajerskem in Koroškem.

Podobne načrte so izvajali Italijani, saj so na Primorskem v tako imenovanih »odrešenih« pokrajinah takoj poitalijančili ne le krajevna, ampak tudi osebna imena. To je bila brutalna asimilacija. O tem nam jasno govori italijanski minister za zunanje zadeve grof Galeazzo Ciano. 5. januarja 1943 v svojem dnevniku piše o pogovoru z mladim sekretarjem fašistične stranke Aldom Vidussonijem, ki mu je zaupal, kako bi rešil etnično podobo njegove dežele. Takole piše: »Vidussoni je pojasnil svoje krute protislovenske naklepe – On bi Slovence vse pobil. Dovolil sem si ga opozoriti, da jih je en milijon. Ni važno, je odgovoril odločno, morali bi narediti kot Askari (najeti vojaki domačini v vzhodni Afriki) in vse pomoriti. Upam, da se bo unesel.«

Zaradi teh in takih pritiskov na Slovence se je v nas naselil silen narodnoobrambni refleks. Ob tem ko ugotavljamo, kako so nas hoteli sosedje asimilirati in se polastiti naše zemlje, pa kar pozabljamo na to, da smo v zgodovinskem prerivanju morali tudi mi oz. naši predniki biti trdoživi in včasih kruti bojevniki proti sosedom. Pozabljamo na našo veliko notranjo moč in trdoživost, zaradi katere smo se uspešno upirali in obstali, medtem ko so mnogi izginili. (Zgodovina govori o Langobardih, Hunih, Gotih …) Kot da bi tudi za slovenski narod veljale Trubarjeve besede oz. geslo kardinala Rodeta Stati inu obstati. In ne samo to: ustvarili smo si lastno državo.

Zgodilo pa se je še nekaj: vstopili smo v Evropsko zvezo in kar naenkrat živimo tesneje povezani z nekdanjimi narodnimi »sovražniki«, z Nemci, Italijani, Madžari. In s tem se danes pred nas poleg tistega Pirjevčevega vprašanja, kaj smo počeli sami s seboj, postavlja tudi vprašanje, kaj smo delali drugim narodom, kaj Nemcem, Italijanom, Madžarom, Hrvatom; ne samo, kaj smo mi pretrpeli od njih.

Ideološki nacionalizem si seveda ne pusti postavljati takih vprašanj, saj namesto resnice o sebi gradi mitologijo oz. stereotipe. Npr. Slovenci smo pošteni, delavni, strpni, miroljubni, pobožni … V zgodovini nismo nikomur nič slabega naredili, nikogar prizadeli. Ravno obrnjeno je res: mi smo bili vedno žrtve drugih. Žrtve Nemcev, Italijanov, Hrvatov, Srbov … Mi že zaradi svoje majhnosti nismo mogli nikogar zasužnjiti, podrediti, asimilirati. Tako nereflektirano samopoveličevanje in razumevanje sebe kot žrtev sosedov je bil pogosto vzrok za vojne: Nemci so se imeli pred obema svetovnima vojnama za žrtev velikih krivic, Srbi so se imeli za žrtve v vseh balkanskih vojnah …

Ampak če hočemo živeti polno in sproščeno, moramo kot državotvoren narod ozavestiti tudi to, da smo se tudi Slovenci v boju za življenjski prostor umazali s krutostmi in grehi zoper sosednje narode. Samo če bomo razumeli njihovo bolečino in to, kaj imajo oni zoper nas, bomo z njimi vzpostavili pristne odnose.

Slovensko etnično čiščenje

Vsi vemo za nemški Drang nach Süden in za to, kako smo bili Slovenci temu prizadevanju napoti. Kako so hoteli nacisti to deželo nacionalno očistiti. Vsi vemo, da jim to ni uspelo. Ravno obrnjeno: ta dežela je postala popolnoma slovenska. Ampak če je hotela postati taka, je moralo priti do slovenskega etničnega čiščenja. Do tega v normalnih časih gotovo ne bi prišlo. Prišlo pa je v času, ko se je v Evropi uveljavljal nacionalni socializem, ki je bil zanikanje evropske kulture, katere jedro je bila pluralnost in multikulturnost. Namesto nje se je uveljavljal nacionalno in razredno »čist« prostor. Tako so slovenski komunisti po vojni deželo očistili nacionalno in razredno. Zato so iztrebili svoje politične nasprotnike pa tudi ostanke »tujerodnih« okupatorskih ljudstev.

To povojno čiščenje »tujerodcev« pa ni bilo le sad besa in maščevanja zaradi prizadejanih krivic, ampak se je izvajalo po premišljenem načrtu. Ta pa ni nastal v glavah neizobraženih partizanskih poveljnikov, ampak intelektualcev, ki so videli ob koncu vojne priliko, da Slovenci zaokrožimo svoj nacionalni prostor. Tako je v znanstvenem inštitutu pri OF, vodil ga je zgodovinar Fran Zwitter, l. 1944 nastal nekakšen elaborat, v katerem je predvidena izselitev Nemcev s slovenskega nacionalnega ozemlja. V njem piše: »Te Nemce (ki so bili v Kulturbundu, in ti so bili v večini, op. J. K.) je treba izgnati in zapleniti njihovo premoženje.« Glede načina, kako to izvesti, pa pravi: »Kar se tiče oblike izvedbe, je morda manj primerna oblika odločb, kakor oblika navodil za postopanje posameznim organom osvobodilnega gibanja, ki naj potem najdejo tako obliko izvedbe, da se bo izselitev po možnosti izvršila sama ob sebi in je ne bo treba še posebej odrejati« (AS 1277 Rodbinski fond Edvarda Kardelja).

In posamezni organi osvobodilnega gibanja res niso izdajali odločb o izselitvi, ampak na mnogo krutejše načine izselili iz Slovenije domala vse nemško prebivalstvo. Nemška manjšina je štela pred vojno kakih 40.000 ljudi, danes pa je takih, ki se štejejo za avtohtono nemško govoreče, zanemarljivo število.

Podobno se je zgodilo z italijanskim življem v Istri. Mešana italijansko-slovenska zgodovinsko-kulturna komisija je zapisala: »Skupno je v povojnem času z istrskega ozemlja, ki je prešlo pod slovensko suverenost, odšlo več kot 27.000 oseb, ali z drugo besedo malone vse tamkajšnje italijansko prebivalstvo, hkrati pa tudi več tisoč Slovencev, ki so se pridružili množici beguncev.«

Tako smo Slovenci po vojni zaživeli ne le brez »razrednega sovražnika«, ampak tudi brez »narodnih sovražnikov«. Dežela je bila po logiki razrednega in nacionalnega boja za svoj prostor pod soncem temeljito očiščena. Očiščena, a zaznamovana s sovraštvom, krivdo, kajnovskim grehom. Tako etnično čista dežela je Slovenija še danes (93 % Slovencev, 1,5 % Hrvatov, 1,6 % Srbov, 1,5 % Bošnjakov, 0,5 % Romov, kakšnih 8.000 Madžarov, 2.500 Italijanov).

Načelo sodelovanja in sočutja

In kaj naj sedaj naredimo mi, današnji Slovenci? Naj preteklost pozabimo, jo mitiziramo ali naj sprejmemo resnico o samih sebi? Po mojem mnenju je treba najprej svojo zgodovino spoznati in o njej premišljevati, to spoznano zgodovinsko resnico sprejeti, predvsem pa uveljaviti modernejši vzorec mišljenja in obnašanja. Gre za to, da premagamo, presežemo ideološki vzorec Homo homini lupus. Namesto paradigme boja za obstanek oz. boja vseh proti vsem je za sožitje treba nujno sprejeti drugo logiko. Npr. logiko, ki jo v svoji knjigi Princip človeškosti predstavi nemški biolog Joachim Bauer. V njej govori o tem, da je v vsem živem svetu poleg principa boja za obstanek tudi princip sodelovanja, empatije. Kot biolog ugotavlja, da tista živa bitja, ki so sprejela drugi princip, hitreje napredujejo, dosegajo višje rezultate. To velja tudi za človeško družbo: princip sodelovanja in sočutja je tisti, ki nas pripelje do višje razvojne stopnje. (Gre seveda za uveljavljanje evangeljske logike.)

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. To, kar tule piše Jože Kurinčič, opisujem kar lep čas že tudi sam. Je resnicoljubno, ampak nepopularno. Levica to odklanja, ker je za njih to revizionizem kontra NOB in njihovemu (komunističnemu) zgodovinopisju, mnogim na desnici se zdi nepatriotsko slovenstvu pripisovat grehe, pri katerih je tako lepo s prstom kazati le na druge.

    Je pa res. Celo Partljič je zadnjič korektno opisoval etnično strukturo Maribora pred prvo vojno. Ki je bil tedaj blizu 90% nemški, podobno Celje in Ptuj. V tistem času so tudi vasi pod Ratitovcem in nad Baško grapo govorile starinski južnotirolski dialekt. Ki zdaj ni več živ. Da o Kočevarjih in njihovem 600 letnen bivanju v naših krajih ne govorimo. Ki se je tako nasilno pretrgalo.

    O obali od Ankarana do Sečovelj govorimo, kot da je večno slovenska. Tudi politiki. Spomnim se recimo Žerjava ( naj mu bo odpuščeno, Prekmurcu). Ko smo pod Tartinijem spomenikom, si mislimo, predstavnik neke eksotične laške manjšine. Ne, nad 95% prebivalstva je bilo še po koncu druge vojne tu italijanskega.

    Nemške govoreče smo ( oz. naši komunisti) počistili posebej brutalno. Odkrito rečeno, v manjši meri že pred vojno. Ampak temelj za brutalno, skoraj popolno očiščenje je podal slavni AVNOJ. Ki se ga še danes večinsko brani. Čeprav so po osamosvojitvi aktualni “izbrisani” mačji kašelj proti temu, kar se je po vojni pri nas dogajalo z Nemci.

    Očiščejenje 90% italijanskega življa z obale in bližnjega zaledja je nekoliko drugačna zgodba. Njihov odhod je tako posledica teroriziranja in revolucionarnih ukrepov kot po drugi strani poziva italijanske vlade, ki je z eksodusom izsiljevala od zahodnih zaveznikov podporo pri razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo.

    Še druga etnična čiščenja so bila, kjer so komunisti nadaljevali delo nacistov: iztrebljanje Ciganov in preganjanje Židov spada med njih.

    Prav je, da ta vedenja postanejo del narodovega samospoznanja in samoovrednotenja. Tudi kot opomin za prihodnost. Razvijanje domoljubja ni v konfliktu s temi vedenji. K domoljubju spada tudi počastitev tistih mož in žena, ki po rodu niso bili Slovenci, a so temu prostoru ustvarjalno služili ( recimo Valvasor, Zois, Foerster itd.)

  2. Ja, svitase, posebej zate kakšen odstavek.

    Podatek, da je v Sloveniji danes 93 % Slovencev, bi posebej priporočal raznim etno-čistunom, ki pravijo da nam srbi in bosanci volijo levico in Jankovića, in da Slovenci zaradi njih ne moremo naprej.

    K članku pa bi bilo obvezno dodati čiščenje lastnega naroda. Poleg likvidacij, je čez mejo in v tujino zbežalo po moji zbežalo veš sto tisoč ljudi.

    …ter se vedno bolj profilirali kot državotvorna narodna skupnost.
    ===================
    V tem pa se zdi da se g. Kurinčič moti. Res smo se profilirali kot narodna skupnost, a državotvornost nam šepa. Zelo. Tako zelo, da niti taki intelektualci kot je IF ne spregledajo, kako neumni so bili komunisti po vojni, ko so izganjali recimo kočevarje, namesto da bi jih “izbrisali”. Oni bedaki, pa so si šli mazat roke.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite