Jože Kurinčič: Pogum za spremembe, ki so znamenje in pogoj razvoja

12
514

Zelo me je vznemiril članek Bogdana Vidmarja (dostopen tukaj), v katerem piše o rezultatih raziskave Ruth Institute o homoseksualnosti med ameriškimi katoliškimi duhovniki. Delež teh naj bi bil kar osemkrat večji v primerjavi s splošno populacijo. Če ta podatek povežemo  s podatkom, da kar 80 % pedofilskih zločinov zagrešijo istospolno usmerjeni, lahko sklepamo, da je tudi nevarnost  pedofilije med katoliškimi duhovniki v povprečju večja kot v povprečni populaciji, in da veliko informacij o tem ni le medijski pomp, usmerjen proti Cerkvi. Ob vsem tem smo verniki negotovi, marsikomu se zaupanje v Cerkev zamaje.

Vodstvo Cerkve se je tega problema zavedalo in v posebnem dokumentu o vzgoji duhovnikov že l. 2005 zapisalo: »Cerkev globoko spoštuje takšne (istospolno usmerjene) osebe, vendar jih ne sme sprejeti v semenišče in dopustiti, da pristopijo k svetemu redu.« Vendar se zdi, da nekateri odgovorni v Cerkvi tovrstnih navodil ne upoštevajo in da se je celo oblikoval t.i. gejevski lobi.

Vidmarjev članek je res dobrodošel in hvale vreden, ker pogumno pokaže na danes zelo bolečo rano Cerkve. Govori sicer o razmerah v ameriški Katoliški cerkvi, a podobne anomalije so prav gotovo tudi drugod in tudi pri nas na Slovenskem. Če bo hotela Petrova barka te in druge težave rešiti, bo morala pogumno v življenje spraviti prastaro načelo Ecclesia semper reformanda (Cerkev se mora vedno reformirati); ne bi se smela bati reform, ki so znamenje in pogoj razvoja, in  nadaljevati v smeri 2. vatikanskega koncila. Prvi pogoj za prave reforme pa je pogumno pogledati resnici v oči, ugotoviti stanje, v katerem se nahajamo, uveljaviti načelo »glasnosti«, to je javno imenovati stvari s pravim imenom in ne težav pometati pod preprogo. Namesto tega si je treba upati postaviti prava vprašanja. Se npr. ob pedofilskih škandalih vprašati, ali gre le za posamične ekscese ali imajo spolne deviacije kako zvezo s strukturnimi oblikami v Cerkvi. Je velik odstotek istospolno nagnjenih duhovnikov povezan z vzgojo v semeniščih ali morda z obveznim celibatom? O tem zadnjem se tudi v Cerkvi veliko govori, a ne javno.

Cerkev je pred velikimi izzivi, za katere bo potreben velik pogum. Veliko poguma pa Bog vedno naklanja tistim, ki res vanj zaupajo, ki verujejo, da je On z nami, kar je tudi božično sporočilo. Veliko poguma! pa je tudi moje voščilo bralcem teh vrstic.

12 KOMENTARJI

    • Gospod Jože Kurinčič je profesor na Škofijski klasični gimnaziji.

      In kaj vas je takooooo zelooooo presenetilo, gospa Veronika? Prosim vas, seveda če imate čas, da mogoče predstavite svoj pogled v par besedah. Seveda, če imate čas za take nepomembnosti.

      • Uporaba razmer v ameriški Katoliški cerkvi za neutemeljeno trditev “da so podobne anomalije gotovo tudi drugod in tudi pri nas na Slovenskem” ni dobronamerna. Prav tako škodljiva je povezava med odstotkom istospolno nagnjenih duhovnikov in celibatom.
        Gre za žaljive poenostavitve, ki jih ne sme izreči noben izobraženi kristjan.

        • A je razmišljanje verbalni delikt? Sta KC in KP sorodni organizaciji, ki preganjata “politično nekorektno” razmišljanje?

          • Spoštovani Tine, menim, da razmišljava sorodno, saj ste o homoseksualnosti zapisali: “O tem obstaja sicer vrsta psevdoznanstvenih ideološko pogojenih študij, malo pa res znanstvenih.” Moja kritika gre na članek ravno zato, ker za v njem navedene trditve ni nobene preverjene študije. Kristjani smo zavezani resnici, naši javni nastopi pa toliko bolj.

  1. “… in nadaljevati v smeri 2. vatikanskega koncila.”
    Da, če se po resni analizi stanja in vzrokov zanj izkaže, da so današnji odkloni zgolj posledica ‘napačne interpretacije’ (in preveč poljubne implementacije) koncila. Toda v tem primeru je potrebno poskrbeti za ‘pravilno interpretacijo’ in njeno ‘pravilno’ implementacijo, vključno s povratkom nekoliko nazaj, da se prečisti in izloči tisto, ker je ‘ušlo z vajeti’. Torej ne zgolj ‘nadaljevanje’, ampak ‘nadaljevanje po temeljiti korekturi’.

    Ne, če je koncil omogočil razmah deviacij. Že za male otroke vemo, da je zelo pomembno postaviti jasne meje in pravila – in to ne ‘milijon’, ki jih sproti pozabiš ali pomešaš (npr. 10 B. zapovedi je čisto dovolj, Jezus jih je še bolj racionaliziral: dve), ki jih otrok vedno znova preizkuša in preverja našo resnost/doslednost. (Saj tudi (bi bilo dobro, da) smo kot otroci, samo nekoliko večji in starejši, vsekakor (naj bi bili) Božji; in tista: v nebeško kraljestvo … kot otrok …) Zanašati se na človekovo spoznanje in njegovo ‘v bistvu dobro naravo’ je pač utopija: po izvirnem grehu je naše spoznanje nepopolno in velikokrat zmotno, dovzetno za hudičeva prišepetovanja. Prevelika ohlapnost in nedorečenost nam ni v pomoč. Pa tudi sama ugotavljam svojo zmoto, ko sem mislila, da posvečene osebe 100 % stojijo (živijo) za tem, kar učijo: ni dovolj teoretično znanje in neka načelna želja (delati dobro, duhovniški poklic …) – to je samo za začetek, nato pa ‘pot svojega obraza’, vse življenje (plus sodelovanje z Božjo milostjo) … Pa to velja za vsakega človeka, ne glede na njegov stan. Kleriki so samo bolj na ‘udaru’, ker tudi druge javno učijo (in predpostavljamo, da učijo to, kar živijo), a laiki, za katere veljajo iste zapovedi, se lažje ‘skrijemo v množici’ in naše anomalije lažje prikrijemo pred javnostjo … ne pa pred Bogom).

    Tako da bi sama zaenkrat gornji citat nekako pustila ob strani in dala prednost vsem ostalim pomislekom in tehtnim vprašanjem, ki jih avtor navaja. In seveda: ne zgolj diskutirati (v ozkem krogu ‘oporečnikov’) ali spraviti v obliko kakšne ‘resolucije’, ki po objavi mrtva obleži na polici. Vsekakor brez prečiščenja ran ne more biti uspešnega okrevanja (obliž vrh obliža ne pomaga k hitrejšemu zdravljenju). Toda tega se morajo zavedeti tudi ‘vrhov(n)i’. Realno življenje je še kaj drugega kot lepo pripravljene in množično obiskane slovesnosti. ‘Delavniške’ maše in njih obisk pokaže povsem drugačno sliko. Da ne razpredam dalje o tem, kako smo (ne)opazni v javnosti, na delovnih mestih, …

    • Gospod Eržen,
      ne razumete, kajne? No, nič hudega … sicer pa so se podobne zadeve že dogajale. Bila so obdobja treh papežev hkrati in obdobja brez papežev. Pa je Jezusova Cerkev vse to preživela. In bo sedanjega papeža tudi.

    • Verni se ne borimo zoper geje. Utemeljeno se borimo zoper spolno nedisciplino in ekshibicionizem tako heteroseksualcev kot tudi homoseksualcev oziroma nepravih ljubiteljev psov ali ovac…

  2. Ko se vodstvu zapiše “globoko spoštovanje” jim tudi jaz neham verjeti.
    Temu Ruth institute tudi ne kaj dosti. Le s kakšnimi raziskavami neki so to ugotovili?! Bolj kot raziskave pa je treba delati, kot pravi marta. Ne pa filozofirati o pravilnosti razlag koncila. To je akademski problem, homoseksualnost v Cerkvi pa je dejanski, življenjski problem. Ali jo je veliko, težko reči. Vsekakor je to za duhovniškega pastirja nevredno in take službe ne more opravljati. Ko pa zaidemo v “globoko spoštovanje” pa si odrežemo vejo na kateri sedimo. Nobenega homoseksualca že dolgo niso ubili, kolikor so jih kdaj. Včasih je bilo to kaznivo, sedaj jih pustimo pri miru. Službe v Cerkvi pa gotovo ne morejo imeti. Saj jih niti v nogometni klub ne vzamejo, za božjo voljo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite