Zelo me je vznemiril članek Bogdana Vidmarja (dostopen tukaj), v katerem piše o rezultatih raziskave Ruth Institute o homoseksualnosti med ameriškimi katoliškimi duhovniki. Delež teh naj bi bil kar osemkrat večji v primerjavi s splošno populacijo. Če ta podatek povežemo s podatkom, da kar 80 % pedofilskih zločinov zagrešijo istospolno usmerjeni, lahko sklepamo, da je tudi nevarnost pedofilije med katoliškimi duhovniki v povprečju večja kot v povprečni populaciji, in da veliko informacij o tem ni le medijski pomp, usmerjen proti Cerkvi. Ob vsem tem smo verniki negotovi, marsikomu se zaupanje v Cerkev zamaje.
Vodstvo Cerkve se je tega problema zavedalo in v posebnem dokumentu o vzgoji duhovnikov že l. 2005 zapisalo: »Cerkev globoko spoštuje takšne (istospolno usmerjene) osebe, vendar jih ne sme sprejeti v semenišče in dopustiti, da pristopijo k svetemu redu.« Vendar se zdi, da nekateri odgovorni v Cerkvi tovrstnih navodil ne upoštevajo in da se je celo oblikoval t.i. gejevski lobi.
Vidmarjev članek je res dobrodošel in hvale vreden, ker pogumno pokaže na danes zelo bolečo rano Cerkve. Govori sicer o razmerah v ameriški Katoliški cerkvi, a podobne anomalije so prav gotovo tudi drugod in tudi pri nas na Slovenskem. Če bo hotela Petrova barka te in druge težave rešiti, bo morala pogumno v življenje spraviti prastaro načelo Ecclesia semper reformanda (Cerkev se mora vedno reformirati); ne bi se smela bati reform, ki so znamenje in pogoj razvoja, in nadaljevati v smeri 2. vatikanskega koncila. Prvi pogoj za prave reforme pa je pogumno pogledati resnici v oči, ugotoviti stanje, v katerem se nahajamo, uveljaviti načelo »glasnosti«, to je javno imenovati stvari s pravim imenom in ne težav pometati pod preprogo. Namesto tega si je treba upati postaviti prava vprašanja. Se npr. ob pedofilskih škandalih vprašati, ali gre le za posamične ekscese ali imajo spolne deviacije kako zvezo s strukturnimi oblikami v Cerkvi. Je velik odstotek istospolno nagnjenih duhovnikov povezan z vzgojo v semeniščih ali morda z obveznim celibatom? O tem zadnjem se tudi v Cerkvi veliko govori, a ne javno.
Cerkev je pred velikimi izzivi, za katere bo potreben velik pogum. Veliko poguma pa Bog vedno naklanja tistim, ki res vanj zaupajo, ki verujejo, da je On z nami, kar je tudi božično sporočilo. Veliko poguma! pa je tudi moje voščilo bralcem teh vrstic.
