Vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte … (Zah 7,10)
V sosednji hiši kot najemniki živijo štirje člani mlade družine. Oče je pleskar, ki dela po 10 do 12 ur na dan, tudi ob sobotah. Plačan je na uro. Delodajalec sicer plačuje zanj zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, a le za 40 ur na teden, za »nadure« ne. Izkoristi le kolektivni dopust za božične praznike in dva tedna poleti. Žena je z dvema otrokoma po cele dneve doma, muči jo samota in želi si, da bi tudi sama šla delat, a kot priseljenka ne dobi dela.
Že 1. maja leta 1886 so v Chicagu delavci zahtevali krajši – 8-urni delavnik, ki so si ga potem v stoletnem prizadevanju tudi izborili, a očitno tudi spet izgubili. Med takimi delavci je tudi naš sosed. Pa ne le on, kar večina slovenskih delavcev in uslužbencev se vrača domov v poznih popoldanskih ali celo v večernih urah. Mnogi morajo delati tudi ob sobotah in nedeljah. Pred leti smo imeli glede nedeljskega dela v trgovinah referendum, na katerem smo se odločili za spoštovanje Gospodovega dne in pravico ljudi do počitka. A naši trgovci so v spregi s politiki, pravniki in kapitalom to demokratično odločitev grobo pogazili.
Kdo bi se moral zavzeti za našega soseda in njegovo družino? Najprej sindikat. Vendar se naši (post)socialistični sindikalisti praviloma za take delavce ne menijo. Kot se niso oglasili ob sramotnem izkoriščanju tujih delavcev v času gospodarske krize pred petimi leti, niso povzdignil glasu, ko so leta in leta izkoriščali bolgarske priseljence v notranjskih gozdovih, in ne ukrenejo nič korenitega proti manipulacijam v zvezi s socialnimi dajatvami. Popolnoma so odpovedali pri obrambi pravic priseljenih delavcev, potegujejo se kvečjemu za vplivne uslužbence v javnem sektorju.
