»V Sloveniji, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe začel s prelomom s prejšnjo ureditvijo, je oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno,« je leta 2011 ob predlogu, da bi današnjo Štajersko cesto poimenovali Titova, razsodilo ustavno sodišče. Od te razsodbe smo si veliko obetali: razgradnjo dotlej nenačetega simbolnega prostora prejšnjega režima in začetek resnične dekomunizacije. Žal pa je bila razsodba razumljena strogo legalistično in se je protiustavnost omejila le na novo poimenovanje, stara poimenovanja pa so po logiki »pridobljenih pravic« ostala. Tako na glavnem trgu prestolnice še vedno straši rogovilasta črna Revolucija in zraven nje kip Kardelja, ki poučuje ljudi, kako zaplesati krvavi zgodovinski ples; pred predsedniško palačo še vedno ogromen Kidrič, predsednik povojne revolucionarne vlade, ukazuje, kako je treba obračunati s političnimi nasprotniki, v Velenju še vedno stoji veličasten Tito. V državi imamo 11 ulic oz. trgov, poimenovanih po voditelju totalitarnega režima, ob njih pa še na stotine drugih ulic in trgov, katerih imena imajo komunistično konotacijo. Ob tem se sprenevedavo sprašujemo, kako to, da capljamo na mestu, da nas v razvoju prehitevajo države, ki so imele še trši sistem, kot je bil pri nas. Lahko se sicer tolažimo, da tudi Rusi capljajo na mestu oz. celo nazadujejo in da tudi oni večinsko še vedno častijo »tovariša« Stalina.
Več lahko preberete na druzina.si.
